Tiskane izdaje
New York – Do ameriških predsedniških volitev je še slabo poldrugo leto, toda volilna kampanja je že v srditem zagonu. Medtem ko republikanci še zbirajo svoje kandidate, je pri demokratih bolj ali manj jasno, da bo njihova izbira Hillary Clinton. Toda nekdanja prva dama, senatorka in zunanja ministrica se sooča s precejšnjim padcem priljubljenosti.
Padci priljubljenosti so neizogiben pojav, ko se javna oseba premakne v areno političnih spopadov, zato po uradni najavi kandidature Clintonova ni več državnica, pač pa strankarska političarka. Toda ne samo da so minili dnevi, ko je kot zunanja ministrica obletavala svet in z 69 odstotki javne podpore žela vsesplošno občudovanje, po CNN-ovem merjenju razpoloženja javnosti ji je naklonjenih le še 46 odstotkov vprašanih, polovica pa jo že vidi v negativni luči.
Podoben padec doživlja v večini karakternih ocen – priljudnosti, iskrenosti, zanesljivosti in zmožnosti, da se vživi v čustva sogovornika. V vplivnem časniku Politico so drsenje označili za alarmantno in ocenili, da še ni dosegla dna, pri čemer je njena podpora že nižja, kot je bila 2008 pred spopadom z Barackom Obamo za predsedniško nominacijo demokratske stranke. Vsi vemo, kako se je takrat končalo. »Tako imenovani škandali«, kot v taboru Clintonove imenujejo poročanje o finančnih nepravilnostih pri delovanju dobrodelnega sklada družine Clinton, puščajo posledice.
Osebnost, ne ideje
Privrženci predsedniške kandidatke trdijo, da je tako zgodaj v kampanji nesmiselno biti plat zvona, saj so po vstopu vanjo vsi pričakovali padec podpore. Hkrati ima še vedno večjo podporo javnosti od vsakega kandidata desnice. »Vse raziskave javnega mnenja jemljem z zrnom soli,« trdi Joel Benenson, ki za Clintonovo opravlja merjenje javnega mnenja. Opozoril je, da ankete ne upoštevajo dovolj ženskih volivk, ter dejal, da je predsedniška kampanja »maraton, ne pa sprint«.
A že Bensonova uporaba preizkušene kritike o nedosledni metodologiji, ko številke niso dovolj dobre, kaže na vznemirjenost med demokrati, ki tako rekoč vse stavijo na Clintonovo. V (ameriški) politiki je javno dojemanje osebnosti politika pomembnejše od njegovih političnih prepričanj in zamisli, zato jih skrbi, da bi negativen vtis postal trajen. »To je resna težava za Clintonovo in vse sodobne politike, saj so volivci nagnjeni k temu, da verjamejo in sprejmejo negativno,« meni Peter Fenn, izkušen komunikacijski svetovalec demokratov.
V sredo se je njenim demokratskim izzivalcem pridružil Lincoln Chafee, nekdanji guverner zvezne države Rhode Island, ki je med drugim napovedal uvedbo metričnega sistema v ZDA. Slednje je tako verjetno kot to, da bo nekdanji republikanec, ki se je z leti prelevil v demokrata, premagal Clintonovo. Podobno velja za Martina O'Malleyja, nekdanjega guvernerja Marylanda, saj ankete komaj zaznavajo njegovo kandidaturo. Precej več podpore na levici ima senator Bernie Sanders, toda sivolasi »demokratični socialist« bi s svojimi zamislimi o javnem zdravstvu in brezplačnih univerzah lahko uspel v Franciji, ameriški volivci bodo ostali hladni.
Po anketah sodeč bi bil najbolj resen nasprotnik Clintonove podpredsednik Joe Biden (po merjenju CNN Clintonovo podpira 60 odstotkov demokratov, Bidena 14 odstotkov). Toda nedavna smrt njegovega sina Beaua ga je samo še bolj oddaljila od kandidature. Njena prevlada sproža nelagodna ugibanja, kaj bi se zgodilo, če bi kopičenje »tako imenovanih škandalov« ogrozilo kandidaturo. Nekateri tako kot karto iz rokava omenjajo zunanjega ministra Johna Kerryja.
Tekma prepričanih
Demokrati so na zadnjih dveh predsedniških volitvah zbrali široko podporo manjšin, mladih in žensk, kar so analitiki poimenovali »Obamova koalicija«. Svetovalec Whit Ayres, ki pri predsedniški kandidaturi pomaga republikanskemu senatorju Marcu Rubiu, je težave desnice strnil v knjigi 2016 in naprej (2016 and Beyond), v kateri je opozoril, da se delež privržencev desnice – starejši belci, bele delavske družine, poročeni ter podeželani – zaradi demografskih sprememb manjša iz leta v leto.
Ayres meni, da mora kandidat desnice zbrati okoli tretjino nebelih glasov oziroma okoli 40 odstotkov latino volivcev, kot najbolj vitalnega dela prebivalstva, če hoče zdaj zmagati na predsedniških volitvah. Kaj takega republikancem ni uspelo niti leta 2004, ko je George Bush mlajši dobival latino glasove. A je prednost demokratov le navidezna. V novi podobi ZDA je namreč tudi Clintonova opustila strategijo soproga Billa, ki je dva mandata v Beli hiši dobil s pomočjo belih delavskih volivcev, pač pa stavi na »Obamovo koalicijo«.
Njeni svetovalci menijo, da je v vse bolj politično polariziranem prostoru vse manj neodvisnih volivcev, ki jih je treba prepričevati, bolj pomembno je spodbujati volilno udeležbo jedra stranke. Toda volivci iz »Obamove koalicije« prihajajo na volišča le, če jih k temu spodbudijo, zaradi česar desnica vse bolj pometa na ravni zveznih držav in lokalnih skupnosti. Zato se Clintnova nagiba vse bolj v levo in zato so skrbi ob negativnih ocenah njene osebnosti več kot le muha enodnevnica.
