Osvobajanje Tajvana od samega sebe

V množici analiz o tem, ali bo Donald Trump spoštoval politiko ene Kitajske ter na kakšen način bo uradni Peking prepričal ameriškega predsednika, da je poigravanje z vprašanjem Tajvana enako kockanju z mirom na tem območju, manjka samo ena stvar: kaj si o lastnem statusu mislijo Tajvanci.

Tudi takrat, ko je Trump grozil, da bo princip ene Kitajske poteptal, če bo Peking še naprej manipuliral s tečajem svoje valute, jih ni nihče vprašal, ali se imajo za del ene Kitajske. Nikogar tudi ni zanimalo, kaj si mislijo o svoji usodi, ko je ameriški predsednik v petek zjutraj (po kitajskem času) telefoniral kitajskemu voditelju Xi Jinpingu ter mu med drugim potrdil, da bo upošteval sveto stvar kitajske diplomacije.

»Voditelja sta razpravljala o številnih temah in predsednik Trump se je na zahtevo predsednika Xija strinjal s spoštovanjem politike 'ene Kitajske',« je zapisano v izjavi Bele hiše.

Ameriški viri trdijo, da je ameriškega predsednika na nujnost takšnega kompromisa opozoril njegov državni tajnik Rex Tillerson, ki je bil, kot pravijo, dan pred telefonskim pogovorom v Beli hiši. Trumpu je pojasnil, da je nerealistično njegovo pričakovanje, da bo s tajvansko karto prisilil kitajski vrh k pogovorom o tečaju valute, trgovinskem ravnotežju in odpiranju tržišča za ameriška podjetja.

Prav nasprotno, je, kot pravijo, rekel Tillerson. Kitajci se ne bodo pogovarjali, dokler jim ne potrdijo spoštovanja politike ene Kitajske. Trump je vzdignil telefonsko slušalko.

S tem so bile potrjene slutnje Tajvancev, da predhodno zaostrovanje odnosov s Kitajsko glede statusa njihovega otoka ni bil prav nič motiviran s Trumpovimi simpatijami do demokratične družbe. Tajvan je preprosto izvlekel kot karto v makiavelističnem pokru. Ker cilj opravičuje sredstva, jo bo vrgel pod mizo in je dolgo ne bo več pogledal.

Ali pa jo mogoče bo pogledal. Vendar samo zato, da si bo zadovoljno mel roke zaradi povečanega nakupa oborožitve za tajvansko vojsko, ki je v procesu modernizacije, delno pospešene tudi zaradi povečanega kitajskega pritiska. Sicer pa tajvanska vojska tudi nima veliko drugih virov moderne vojaške opreme in tehnologije, razen s strani ZDA. Vse države, ki imajo diplomatske odnose s Pekingom, morajo namreč striktno spoštovati načelo ene Kitajske in se vzdržati tovrstne trgovine s Taipeijem.

Tillerson je še pred potrditvijo za vodjo State Departmenta, na zaslišanju v senatu potrdil, da bo njegova zunanja politika ostala pri načelu ene Kitajske, vendar pa bo z ameriške strani obdržal »šest varoval« za Tajvan.

Teh »šest varoval« se nanaša na ameriško obljubo, da ne bo določila časovni rok za prenehanje prodaje orožja otoku, da se v zvezi s podajo orožja Tajvanu ne bo posvetovala s Kitajsko, da ne bo igrala vloge posrednika med Tajvanom in Kitajsko, da ne bo revidirala zakon o podpori Tajvanu (sprejet je bil istočasno, ko je Washington prenesel diplomatsko priznanje s Taipeija na Peking), da ne bo pritiskala na Tajvan v smeri začetka pogajanj s Kitajsko ter da formalno ne bo priznala kitajsko suverenost nad Tajvanom (kar ni isto kot načelo ene Kitajske).

Povedano drugače, Tillerson de je v prvih dneh izkazal za veliko bolj poučenega glede zemljevida občutljivih točk kitajsko-ameriških odnosov kakor pa Trump. Petkov telefonski klic iz Bele hiše v Zhongnanhai (rezidenco najvišjih kitajskih voditeljev) dokazuje, da je novi državni tajnik končno pričel z opravljanjem dolžnosti.

Vse to pa niti najmanj ne odraža voljo Tajvancev.

Težava je namreč v tem, da bi oni najraje videli, da jih pustijo na miru. Vendar pa to v prepletu velesil, geopolitičnih odnosov in geografskih preureditev ni mogoče. Kitajska je z 1,3 milijarde ljudi in 9,6 milijonov kvadratnih kilometrov površine prepričana v svojo naravno gravitacijo. Prav zaradi tega je tudi prepričana, da bo vsak ameriški predsednik, pa naj mu je ime Clinton, Obama ali Trump, telefoniral v Zhongnanhai in izgovoril geslo za razvoj dobrih odnosov: ena Kitajska.

Komu izmed njih bi v primerjavi s tem kaj prida pomenil otok s 23,5 milijoni prebivalcev in 36 tisoč kvadratnih kilometrov? Glede na to, da se ima zgolj nekaj odstotkov mladih Tajvancev (po zadnji anketi 3,3 odstotka) za »izključno Kitajce«, medtem ko se jih ima skoraj 90 odstotkov za »izključno Tajvance«, je jasno, da zrela tajvanska identiteta v mednarodni skupnosti nima nikakršne podpore.

»Naravna neodvisnost mlade generacije«, kot je to formuliral nekdanji predsednik vladajoče Demokratične stranke Lin I-hsiung v svoji istoimenski knjigi, ne vsebuje ne revolucije, ne oboroženo vstajo. Ona je že tu. Toda Peking ima, nasprotno, svoj načrt oboroženega gašenja kakršnegakoli poskusa formalne neodvisnosti. Kljub Trumpovemu ali Tillersonovemu prehodu na stran ene Kitajske, vojaški vrh azijske sile še naprej pospešeno pripravlja osvoboditev Tajvana od samega sebe.

Pred dvema letoma in pol se je v nekaterih kitajskih medijih pojavil širok časovni okvir Xi Jinpingovega strateškega razmišljanja. V tem stoletju, je zapisano, bo Kitajska obeležila dve pomembni stoletnici. Leta 2021 bo Komunistična partija proslavljala stoletnico svoje ustanovitve. Do takrat namerava Xi doseči politični dogovor s tajvanskim političnim vrhom o neomajni skupni poti k združitvi.

Do leta 2049, ko bo LR Kitajska slavila svoj stoti rojstni dan, bi morala biti združitev uresničena. Vse bolj vidne so Xijeve ambicije, da se vpiše v zgodovino kot veliki rešitelj nacionalne enotnosti. Kitajski analitiki zato verjamejo, da bi se lahko uresničevanje tega cilja pospešilo. Zlepa ali zgrda. Tajvance ne bo nihče nič vprašal.