Tiskane izdaje
Ljubljana - Poročilo o stopnji premoženjske neenakosti v svetu, ki ga mednarodna nevladna organizacija Oxfam tradicionalno objavi tik pred začetkom Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu, je tudi letos izpostavilo velik, po navedbah organizacije naraščajoči razkorak med najbogatejšimi in najrevnejšimi.
V poročilu je polno podatkov in primerjav, ki šokirajo ter utrjujejo predpostavko, da je ekonomska neenakost eden največjih problemov današnjega časa. V žep najbogatejšega odstotka Zemljanov je po navedbah Oxfama šlo kar 82 odstotkov vsega premoženja, ustvarjenega v lanskem letu, medtem ko je premoženje najrevnejše polovice prebivalcev planeta ostalo nespremenjeno. Premoženje milijarderjev je v enakem obdobju naraslo za 762 milijard dolarjev; s tem zneskom, so zatrdili v organizaciji, bi lahko kar sedemkrat zapored odpravili ekstremno revščino v svetu.
Avtorji poročila so opozorili, da je svet v zadnjem letu dobil več kot 180 novih milijarderjev, in razložili, zakaj to ni dobro: »Porast števila milijarderjev ni znak cvetočega gospodarstva, ampak simptom odpovedujočega ekonomskega sistema,« je ob objavi poročila povedala Winnie Byanyima, izvršna direktorica nevladne organizacije. »Ljudje, ki proizvajajo naša oblačila, telefone in hrano, so izkoriščani za to, da zagotavljajo stabilen dotok poceni dobrin in s tem napihujejo dobiček korporacij in bogatih investitorjev.«
Korist za vse
Kot je Oxfam zapisal v poročilu, k naraščanju neenakosti prispevajo »manjšanje pravic zaposlenih, čedalje večji vpliv multinacionalk nad politiko in neumorno klestenje stroškov podjetij, zato da bi povečali donos delničarjev«. Organizacija iz teh razlogov poziva vlade, naj ustvarijo pogoje, v katerih se bodo gospodarstva razvijala v korist vseh, ne pa le nekaterih posameznikov.
Avtorji poročila so se pri svojih izračunih tudi tokrat zanašali na podatke, zbrane v bazi svetovnega premoženja, ki jo od leta 2000 pripravlja švicarska banka Credit Suisse, in na seznam najbogatejših Zemljanov, ki ga objavlja ameriška revija Forbes. Metodologija, s pomočjo katere določijo, koliko bogastva imajo v rokah najbogatejši prebivalci planeta, nato pa ga primerjajo z višino premoženja najrevnejše polovice človeštva, je bila do sedaj vsako leto tarča kritik, ki so problematizirale težavnost zbiranja točnih podatkov o premoženju najbogatejših in najrevnejših. Pri podatkih, ki so na voljo, pa je treba biti še dodatno pazljiv. Vključitev dolgov v premoženje, denimo, pomeni, da med najrevnejšimi prebivalci planeta niso samo tisti, ki živijo pod pragom absolutne revščine, ampak tudi zadolženi posamezniki, katerih premoženje je negativno. Pogosto citiran primer so Američani, ki odplačujejo študentske kredite ali visoka hipotekarna posojila.
Če upoštevamo vse te pomanjkljivosti Oxfamovega poročila, ali so zaradi tega razlike med revnimi in bogatimi kaj bistveno manjše? Po vsej verjetnosti ne. Ali bi nas moralo zaradi tega skrbeti? Odvisno, koga vprašate.
Naraščanje občutljivosti
Aktualne politične razprave vzbujajo vtis, da občutljivost zahodnih družb do neenakosti narašča in da jo veliko ljudi čuti kot velik problem. Nekateri strokovnjaki vlečejo vzporednice med njo in porastom populizma. Drugi vztrajajo, da je bil ravno kapitalizem tisti, ki je pripomogel k dvigu milijonov ljudi iz revščine. Oboji se načeloma strinjajo, da gre pri vzdrževanju razlik med bogatimi in revnimi na koncu vedno za politično odločitev.
V ta namen se je Oxfam v letošnjem poročilu med drugim zavzel za spremembo obstoječih poslovnih modelov in uvedbo minimalnih plač; za izničenje razlik v prihodkih in kariernih priložnostih med spoloma; ter za pravičnejše obdavčenje bogatih z zvišanjem davčnih stopenj, zaostritvijo pregona izogibanju plačila davkov in povečanjem financiranja za zdravstvo ter izobraževanje.
K podobnim ukrepom poziva tudi Branko Milanović, profesor ekonomije na ameriški univerzi CUNY in eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov na področju preučevanja neenakosti. Čeprav si družbe po višini prihodkov iz leta v leto postajajo bolj primerljive, predvsem zahvaljujoč rasti dohodkov v razvijajočih se gospodarstvih, Milanović opozarja, da medtem ko dohodkovna neenakost med državami upada, znotraj držav še vedno narašča. »Nič od tega ni neizogibno,« je prepričan. Vlade lahko posežejo vmes in obrnejo trende, tako kot so to storile po drugi svetovni vojni. Njegovi podatki, za razliko od Oxfamovih, temeljijo na raziskavah, ki jih opravlja skupaj z ekonomisti pri Svetovni banki.
