Tiskane izdaje
Kitajska borilna veščina tai-ji quan (izgovori se »tai-đi-ćuen«, dobesedno pa pomeni »ekstremna pest«) običajno ni povezana s prizori krvavečega nosu in razbitih zob. Kot mešanica elegance in moči, ki prihaja iz notranjega ravnovesja duha in borčevega občutenja zakonov narave, se je tisočletja predstavljala kot tipično kitajski način premagovanja nasprotnika.
Zmaga nastopi v trenutku, ko je onemogočen sleherni nadaljnji gib, takrat pa je tudi konec boja. Morebitni izid ostaja nedorečen, tako da oba borca po spopadu obdržita svoje dostojanstvo.
Ko sta se pred dvema tednoma v ringu znašla veliki mojster tai-jija Wei Lei in boksar prostega sloga (oziroma, kot se to uradno imenuje, »kombiniranih borilnih veščin«) Xu Xiaodong, pa je silak z napihnjenimi mišicami v slabih dvajsetih sekundah tako silovito pretepel filozofskega borca v tradicionalni beli tuniki, da je ta obležal na tleh z okrvavljenim nosom.
To je bil prizor strahotnega ponižanja.
Borba med Weijem in Xuom je potekala v Chengduju, glavnem mestu pokrajine Sečuan, vendar pa je spletni posnetek zakrožil po vsej Kitajski in sprožil burno razpravo o tem, kaj se je zgodilo v teh nekaj sekundah. Je bil to dokaz, da so kitajske tradicionalne borilne veščine v dejanskem življenju povsem neučinkovite? Ali pa je bil to morda padec civilizacije, ki je v današnjih časih prerasla v nekakšno čudno mešanico nacionalnega ponosa in brezobzirnih laži?
Xu Xiaodong je namreč že nekaj let trdil, da se Wei Lei še zdaleč ne ponaša s takšnimi občudovanja vrednimi sposobnostmi, kakršne sam sebi pripisuje s pomočjo državnih medijev. Pred dvema letoma je osrednja kitajska televizija o njem prikazala film, v katerem se med drugim trdi – in tudi prikazuje –, kako je Wei sposoben z močjo svojega duha vzpostaviti takšno polje qi-ja (kar je osrednji pojem tako kitajske filozofije kot tudi vseh kitajskih borilnih veščin), da golob ne more poleteti z njegove dlani.
Ptič v filmu v resnici plahuta s krili, a mu ne uspe poleteti z Weijeve dlani. Xu je ves čas dvomil o verodostojnosti te zgodbe, nato pa mu je producent s televizije zaupno priznal, da so goloba privezali s prozorno vrvico in da prav gotovo ni šlo za kakršno koli že »notranjo moč« velikega mojstra. Ogorčen nad dejstvom, da je korupcija prodrla v vse pore kitajske družbe, je »Norec« hotel dokazati, da je Wei Lei lažnivec. In čeprav mu je to pravzaprav uspelo, se je zaradi teh nekaj sekund premoči nad tradicijo, ki pomeni samo bistvo kitajske civilizacije, vse ljudstvo obrnilo proti njemu. Xu je moral zapreti svoj račun na družbenih omrežjih in tako rekoč izginiti iz javnosti.
Wei Lei, ki je sicer ustanovitelj sloga tai-jija, poimenovanega »strela«, se je po boju opravičeval, da so za poraz krivi copati, ki jih je nosil, saj ni vedel, da mu bo v njih na gumijasti podlagi drselo. Poleg tega je v intervjuju za pekinški časopis Beijing Times dejal, da »ni hotel zmagati«. To bi ga, je poudaril, poistovetilo s Xujem, s tem pa bi bila uničena harmonija njegovega duha.
Tai-ji-quan je najbolj vzvišena borilna veščina v kitajski tradiciji. Ta veščina odseva kozmično razsežnost kitajske filozofske misli. Kot tehnika boja je znana že več kot 2500 let, sredi 19. stoletja pa jo je veliki mojster Yang Luchan izoblikoval kot vrsto telesne vadbe, da bi preprečili medsebojne poškodbe, ki bi si jih lahko zadali mladi aristokrati na cesarskem dvoru. Takšno obliko tai-ji-quana danes najpogosteje prakticirajo tako na Kitajskem kot tudi na Zahodu.
Njena bojna oblika je rezervirana zgolj za velike mojstre, na katere je Kitajska ponosna kot na utelešenje posebne, skrbno negovane moči, ki je ni mogoče premagati z grobimi mišicami. A poglejte, eden največjih med njimi je padel v nekaj borih sekundah.
Kitajci so se zaradi tega tako silovito razburili, da se je moral v zvezi z borbo oglasiti tudi Jack Ma, ustanovitelj in predsednik spletne prodajne verige Alibaba, ki tudi sam rad vadi tai-ji-quan. »Gre za različna pravila,« je zagotovil na družbenem omrežju Weibo. »To je tako, kot če bi dejali, da je nogomet manj vreden od košarke, ker je v njem manj zadetkov.«
Za številne Kitajce ni to nikakršna tolažba. Multimilijonar Chen Sheng, lastnik tovarne hrane in pijače, je ponudil nagrado deset milijonov juanov (1,45 milijona dolarjev) za vse mojstre tradicionalnih borilnih veščin, ki bi v petih bojih premagali Xu Xiaodonga in tako »obranili čast« tradicije. »Želim, da [Xu] dojame, da je na skrajen način izzval kitajsko tradicionalno kulturo, in to bo moral plačati,« pravi užaljeni Chen. Kaj pa če bo boksar prostega sloga znova zmagal? Tajkun je moral pri tem skomigniti z rameni in obljubiti, da bo v tem primeru »Norec« milijone odnesel k sebi domov.
