Tiskane izdaje
Ramala – Pred obiskom ameriškega zunanjega ministra Johna Kerrya v Jeruzalemu in Ramali − Kerry je vnaprej poudaril, da obisk ni povezan z bližnjevzhodnim mirovnim dogovorom − se razmere na zasedenem Zahodnem bregu iz dneva v dan poslabšujejo.
V zadnjih tednih je na zasedenem Zahodnem bregu mogoče videti prizore, ki spominjajo na čase prve in druge palestinske intifade, a bilo bi absolutno pretirano trditi, da na palestinskih področjih kljub naraščajočemu nemiru in številu žrtev poteka tretji velik upor proti izraelski nadvladi v zadnjih dvajsetih letih.
Sedanji »upor« ni ne politično, ne vojaško organiziran. Napadi so kaotični, posledice pa izjemno tragične. Tako v Izraelu kot na zasedenih področjih je v zadnjih mesecih – in predvsem tednih – prišlo do številnih napadov z noži, v katerih je bilo ubitih 16 Izraelcev. Ti so, ob agresivnem stopnjevanju okupacije in širitvah judovskih naselbin, na napade odgovorili z veliko vojaško silo: samo od začetka oktobra je bilo v izraelskih »povračilnih« napadih po podatkih Združenih narodov ubitih 93 palestinskih civilistov, ranjenih ali poškodovanih pa jih je bilo več kot 9100. Nazadnje v ponedeljek, ko je izraelska vojska v okolici Ramale, potem, ko je bil v Huvari pri Nablusu zaboden judovski priseljenec, ubila tri palestinske najstnike.
Do eksplozije novega vala napetosti je prišlo že poleti, ko so judovski skrajneži s pomočjo izraelskih varnostnih sil večkrat poskušali vstopiti na ozemlje mošeje Al Kuds v starem Jeruzalemu, čustvenem središču z vseh strani spodkopavane palestinske identitete. Istočasno se je nadaljevalo preganjanje Palestincev iz njihovih domov v vzhodnem Jeruzalemu, kjer se je močno povečalo ne le število judovskih priseljencev, ampak tudi pripadnikov izraelske vojske in policije. Ti so po izjemno občutljivem in hitro vnetljivem vzhodnem Jeruzalemu, kjer so izbruhnili srditi protesti, postavili nadzorne točke in aretirali ogromno ljudi. Številne arbitrarno. Vzporedno se je povečalo število napadov na izraelske policiste in varnostne sile: večina napadov je bila izvedenih z noži, do zdaj pa ni mogoče govoriti o kakršni koli »sistematiziranosti« in političnosti napadov. Nasprotno: večina napadalcev je bila izjemno mladih. Izraelskih odziv je bil, kot rečeno, silovit. Po Zahodnem bregu je zrasla vrsta novih nadzornih točk.
Infrastruktura okupacije se je okrepila, a dejstvo je, da se izraelske varnostne sile tokrat ne spopadajo z vojaškim nasprotnikom; niti z gverilskim ne. Palestinci na Zahodnem bregu – v Gazi je seveda drugače – za Izrael ne predstavljajo nikakršne vojaške grožnje, a zdi se, da se Izrael vseeno pripravlja na vojno. Skrajno desna politika predsednika vlade Benjamina Netanjahuja se je že davno odpovedala tako imenovani rešitvi dveh držav in, brez resnega odziva mednarodne skupnosti, kar je mogoče razumeti kot tiho privolitev in dokončno smrt morebitne palestinske države, tudi preostanke diplomacije spremenila v neposredno uveljavljanje svojih političnih, varnostnih in strateških ciljev.
Pri tem je Netanjahu – z izjemo »jedrskega dogovora« mednarodne skupnosti z Iranom – izjemno uspešen. To je bilo mogoče čutiti tudi med obiskom ameriškega zunanjega ministra Johna Kerrya v Jeruzalemu, kjer je na srečanju z Netanjahujem ostro obsodil palestinske napade, njegov gostitelj pa je poudaril, da miru ne more biti, dokler se bo nadaljeval val terorja. »Zelo jasno je, da terorizem, ta teroristična dejanja, ki se dogajajo, zaslužijo vse obsojanje, ki so ga deležne. Danes obsojam vsako dejanje terorja, ki jemlje nedolžna življenja in moti vsakodnevno življenje naroda,« se je Kerry odzval na jutranji napad palestinskega civilista, ki se je z avtomobilom zapeljal v tri izraelske vojake in enega policista. V napadu so bili vsi štirje poškodovani, izraelske varnostne sile pa so palestinskega voznika ubile.
Čustva se približujejo vrelišču, izjave izraelskih in palestinskih politikov nosijo sporočila vojne, a dejstvo je, da je dobri dve desetletji po (proslulem) mirovnem sporazumu iz Osla od palestinske države ostala le ideja: nekakšen spomin vode. Okupacija se je razširila, ozemlje pod palestinskim nadzorom se je močno skrčilo, geostrateške razmere so se popolnoma spremenile. Tako imenovano palestinsko vprašanje je pozabljeno. Regionalno in globalno. Ne le zaradi vrenja v arabskem svetu, vojne v Siriji in Iraku ter vzpona Islamske države ter vsesplošnega oglaševanja strahu, temveč tudi zaradi notranje palestinske neenotnosti in manka kakršne koli vizije pri ostarelih voditeljih palestinskih oblasti, ki so (skupaj s Hamasom v Gazi) »privatizirali« tragično usodo palestinskega ljudstva.
Ravno Palestinci in morebitna palestinska državnost so v času arabske pomladi – seveda poleg Sirije – plačali največjo ceno. Padli so iz praktično vseh interesnih zemljevidov in izgubili globalno »čustveno« moč. Izrael ne bi mogel dobiti lepšega darila: to se je še najbolje potrdilo po lanskoletnem skoraj dva meseca trajajočem bombardiranju območja Gaze, med katerim je bilo ubitih več kot dva tisoč Palestincev (večinoma civilistov), mednarodnega pritiska na Izrael pa ni bilo ravno veliko.
Ravno zaradi tega je mogoče iz zasedenih palestinskih področij v naslednjih tednih in mesecih pričakovati zelo slabe novice.
