Tiskane izdaje
Pod mostom, ki povezuje Ankaro in Peking, se je zadnje dni pojavil neprijeten črv dvoma. Strateške partnerje je razdelilo vprašanje Ujgurov. Turki obtožujejo Kitajce, da muslimanskemu narodu, ki živi v pokrajini Xinjiang, ne omogoča svobode vere. Kitajska jim odgovarja z obsodbo Ankarinih panturških teženj.
Toda ker so načrti za prihodnost partnerstva večji od trenutne nejevolje, se predstavniki oblasti na obeh straneh vedejo, kakor da so zahodni mediji krivi za to, da so se med Turki in Kitajci pojavili nesporazumi glede razmer v Xinjiangu, kjer je, kakor trdijo oblasti v Pekingu, vse v najlepšem redu.
Napadi na turiste
Vse se je začelo, ko so tuji mediji in ujgurske organizacije s sedežem v Turčiji objavile novico o omejevanju verskega praznovanja ramadana v Xinjiangu. Potem ko je bilo slišati še novice o spopadih med domnevnimi teroristi in policijo v Kashgarju konec junija, so se v Istanbulu okoli modre džamije zbrali demonstranti, ki so fizično napadli skupino kitajskih turistov.
Demonstranti so zažgali kitajsko zastavo ter mahali z zastavami Turčije in tako imenovanega Vzhodnega Turkestana, kakor ujgurski separatisti pravijo Xinjiangu. Policija je poskušala umiriti proteste, zato se je lotila vseh mimoidočih Azijcev, med drugim tudi nekaj Južnih Korejk, ki so nemočno poskušale pojasniti, da nimajo nikakršne povezave s Kitajsko. Turški mediji so prikazali tudi razbite izložbe istanbulske restavracije Happy China, katere lastnik je, da bi bila ironija še večja, Turek, glavni kuhar pa Ujgur.
Prejšnji konec tedna je kitajsko veleposlaništvo v Ankari uradno opozorilo svoje državljane, naj pazijo na svojo varnost, naj se nikamor ne odpravljajo sami in naj ne fotografirajo protestov. Peking je hkrati zanikal, da bi v Xinjiangu uvedli kakršne koli represivne ukrepe med ramadanom, ter poskušal prepričati Ankaro, da »ujgursko vprašanje« sploh ne obstaja. So samo težave z džihadisti, ki so med drugim v ponedeljek z noži napadli mimoidoče v severovzhodnem mestu Shenyang, nato pa so pripadniki posebnih enot ubili tri džihadiste. Toda na krajevni ravni so mestne in šolske oblasti res prepovedale post vsem dijakom, profesorjem in državnim uslužbencem med svetim mesecem.
Ko ni zadovoljna
Peking in Ankara sta se začela medsebojno obtoževati: turška stran je opozarjala kitajsko, da bi morala ta upoštevati svobodo vere in kulturno samostojnost Ujgurov, Kitajska pa je očitala svoji strateški partnerici, da je Ujgurom sploh izdala potne liste, saj to, kakor so povedali predstavniki oblasti v Pekingu, jasno razkriva »velikoturške težnje«. Takoj zatem sta se obe državi vprašali, kdo ju poskuša spreti med seboj in zakaj ravno zdaj, ko se turški predsednik Recep Erdoğan konec meseca odpravlja na daljnevzhodno turnejo, med katero bo obiskal tudi Peking.
Očitni »krivci« so seveda turški skrajneži in islamisti ter ujgurski aktivisti in separatisti, ki že od sredine prejšnjega stoletja lahko računajo na zatočišče v Turčiji – državi, s katero je njihov narod v zelo tesnem etničnem in kulturnem sorodstvu.
Toda Erdoğan je na srečanju s tujimi veleposlaniki prejšnji teden ne samo obsodil protikitajske proteste, ampak tudi izjavil, da je »zelo zanimivo«, da so se začeli ravno pred njegovim odhodom v Peking. Ali se to morda ni zgodilo zato, se je vprašal, ker nekoga moti, da bi Ankara rada kupila od Kitajske balistične projektile tipa FD-2000, izvozne različice kitajske rakete HQ-9? O nakupu so se začeli pogajati že takrat, ko je leta 2013 turška vojska izbrala kitajske rakete srednjega dometa za svojo zračno obrambo, da bi z njimi obnovila in posodobila svoje orožje. ZDA in evropske sile so nasprotovale zamisli, da bi članica Nata kupila tako pomembno orožje od Kitajske, toda Ankara je vztrajala pri svojem. Pogajanja so se res zaustavila pri zahtevah Turčije po prenosu tehnologije in ena od pomembnih točk na dnevnem redu med Erdoğanovim obiskom v Pekingu bi moralo biti ravno to vprašanje. Kitajska je sicer izjemno občutljiva za ujgursko vprašanje, vendar hkrati ni pripravljena kvariti svojih odnosov s Turčijo. Ne le da je ta država ena od zelo pomembnih členov v verigi obnove svilne poti, ki bi morala povezovati Azijo z Evropo, ampak je tudi morebitna trofeja v tekmovanju med Natom in Šanghajsko organizacijo za sodelovanje (SCO).
Zbogom Evropski uniji
Erdoğan je že na začetku leta 2013 izjavil, da bi rad popeljal Turčijo v SCO in tako dokončno »rekel zbogom Evropski uniji«. »SCO je boljša in močnejša (organizacija). Pakistan si želi postati njen član. Indija prav tako. Če bi nas bila SCO pripravljena sprejeti, bomo vsi postali člani te organizacije,« je izjavil turški predsednik, ki ga očitno motijo evropske ovire, zaradi katerih njegova država ne more postati članica EU.
SCO se je res začela širiti in prejšnji teden na srečanju voditeljev držav v ruskem mestu Ufa začela postopek za sprejetje Pakistana in Indije med polnopravne članice, vendar je treba vedeti, da je to kljub vsemu bolj varnostna organizacija kot gospodarski ali politični blok. Pri Turčiji so težave v tem, da je članica Nata, so Erdoğanu pojasnili nekateri strokovnjaki, zato bo Turčija v odnosih z organizacijo SCO še nekaj časa ohranila samo položaj »partnerja za dialog«.
Erdoğan bo na Kitajsko pripotoval po koncu ramadana, in čeprav je skoraj gotovo, da bodo gostitelji zanj organizirali obisk v ujgurski pokrajini, se bosta obe strani izogibali vprašanju o zatiranju verskih svoboščin. Za rastoči sili je strateško partnerstvo še vedno pomembnejše.
