Papež po sto letih spet preslišan?

Sto let po začetku prve svetovne vojne, ki jo je tedanji papež Benedikt XV. označil za nepotrebno morijo, papež Frančišek spet nastopa z opozorili o morijah, ki jih je treba preprečiti. Benediktu XV. so pred stoletjem odločno nasprotovali Britanci in Francozi pa tudi Italijani, ki so prestopili na zmagovito stran. Zdaj papež Frančišek, čigar ded se je vojskoval na reki Piavi, glasno svari pred podobnimi nevarnostmi. Pa se zdi, da mu nihče med tistimi, ki odločajo, noče prisluhniti.

Papež bo šel novembra z mirovnimi nameni v Strasbourg, nagovoril bo plenarno zasedanje evropskega parlamenta. Včerajšnja maša pri kostnici italijanskih vojakov v Redipulji je bila kot nekakšen uvod v strasbourško dejanje, ki ga razlagajo kot aktivni vstop na evropsko sceno v trenutkih, ki so za svetovni mir morda odločilni.

Maša za mir ob stoti obletnici nepotrebne morije ob spomeniku italijanskim žrtvam bi bila morda celo manj odmevno pomembna, kakor je, če se papež ne bi odločil počastiti tudi spomina na padle z druge strani. Na obeh straneh so bili tedaj tudi Italijani, saj je meja potekala drugod in je italijanski severovzhod, zdaj najbolj razviti del države, spadal pod avstro-ogrsko cesarstvo. Posebnega spomina je bil po veliki vojni vendarle deležen samo zmagoviti del Italijanov.

Zazidani spomin

Marsikatera italijanska in slovenska družina s Tržaškega, Goriškega in iz Furlanije je spomin na svoje padle v prvi vojni ohranjala za štirimi stenami. Glasno si niso upali spregovoriti o tem, da so njihovi stari očetje padli v Galiciji ali pa na soški fronti v uniformah avstro-ogrske vojske, ki je bila še v začetku vojne zaveznica italijanske, potem pa sta postali sovražnici. Takrat se je svet tako rekoč razklal ob Soči. Na prostoru pod doberdobsko planoto je dal mogočni spomenik, največjega na italijanskih tleh, zgraditi Mussolini leta 1938, streljaj stran pa je stalo pokopališče avstro-ogrskih vojakov, Italijanov, Slovencev, Nemcev, Madžarov, Čehov, Slovakov, Bošnjakov in drugih, ki so izkrvaveli, da so lahko mogočniki tistega časa po svoje premikali meje in prerazporejali bogastvo. Na pokopališču v Foljanu je pokopanih več kot 14.000 avstro-ogrskih vojakov, tudi številni Slovenci so med njimi, samo 2400 pa jih ima ime in priimek, drugih niso identificirali.

Kostnico v Redipulji je pred dobrima dvema desetletjema že obiskal papež. Janez Pavel II. je tam maševal za mir, vendar Karol Wojtyla ni šel v Foljan, ostal je pri zmagovalcih, tako je verjetno zahtevala tudi tedanja italijanska politika. Frančišek v drugačnih, za mir veliko bolj nevarnih časih, kakor so bili tisti po padcu berlinskega zidu, stopa na obe strani, na obe pokopališči. Med žrtvami morije ne dela razlik, noben vojak ni šel v klavnico po svoji volji.

Bolj verodostojen se zdi papež Frančišek od Benedikta XV., ki se mu je ob spopadu med še včerajšnjimi zavezniki in prijatelji, ki ga Vatikan zlasti zaradi prestopa Italije z ene na drugo stran ni mogel nadzirati in obvladovati, za trenutek podiral svet. Tudi od poznejšega papeža Pija XII. se zdi bolj kredibilen, saj je Eugenio Pacelli, takrat nuncij v Nemčiji, nagovarjal berlinske vladarje, naj se pogajajo, vendar pod pogoji, ki jih je vatikanski nuncij, Italijan z druge strani bojnih jarkov in barikad, sam predlagal.

To poletje je bil spomenik v Redipulji že prizorišče pomembne počastitve stote obletnice začetka prve svetovne vojne. Italijanski dirigent Riccardo Muti je na spomeniku zbral glasbenike in pevce iz Italije, Slovenije in Hrvaške, zraven pa še iz drugih držav, ki so se udeležile velike vojne. Verdijev Requiem je poleti na Primorsko, na skrajno obrobje slovenskega kulturnega prostora, privabil tudi vladarje in politike. Muti je že pred štirimi leti s koncertom treh dežel v Trstu odločilno spodbudil zbližanje med Rimom, Ljubljano in Zagrebom. Duh Trsta, kakor so rekli srečanju Giorgia Napolitana, Danila Türka in Iva Josipovića, je spremenil predvsem italijanski odnos do sosed na vzhodni strani Jadrana.