»Pasji sinovi«, Hitler, peklenske psovke ...

Vse, kar je filipinski predsednik Roberto Duterte izrekel v treh mesecih, odkar je na oblasti, morda res ne zveni tako hudo v tagaloščini kakor v angleščini (oba jezika sta uradna v tej državi), saj mu njegovi državljani očitno niso niti malo zamerili, da je svetega očeta označil za »pasjega sina«, sebe pa primerjal s Hitlerjem.

Še manj so mu zamerili, da je ameriškega predsednika poslal k vragu, Evropski uniji pa pokazal sredinec.

Roberto Duterte je po prvih stotih dneh na najvišjem položaju še bolj priljubljen, kakor je bil, in to kljub temu, da so v tako kratkem času ubili več kakor 3000 ljudi, osumljenih preprodaje ali uživanja mamil. Anketa, ki jo je izvedla tuja neodvisna agencija za raziskovanje javnega mnenja, je pokazala, da je 76 odstotkov Filipincev »zadovoljnih« z njegovo politiko, samo 11 odstotkov jih je »nezadovoljnih«. »Zdi se, da je predsednik zelo dobro začel svoje delo,« je v četrtek izjavil Dutertejev tiskovni predstavnik Ernesto Abella. »Ljudje zaupajo temu, kar počne.«

Vprašanje, ki ga je postavila agencija Social Weather Stations, od vprašanih ni izrecno zahtevalo, naj povejo, kaj si mislijo o preganjanju mamilarske mafije ali o slabitvi zavezništva med Manilo in Washingtonom, ampak je samo pozvalo vprašane iz vseh krajev 100-milijonske države, naj ocenijo predsednikovo delo.

Priljubljenost in ugled

Dutertejeva priljubljenost se je očitno povečala, saj je na majskih volitvah prepričljivo zmagal s 37,6 odstotka glasov. Edini predsednik, ki je bil po treh mesecih na svojem položaju še bolj priljubljen od Duterteja, je bil Fidel Ramos, vendar mu je leta 1992 pomagala navdušenost ljudi nad obnovljeno demokracijo po koncu diktature Ferdinanda Marcosa nekaj let pred tem. To so bili drugačni časi.

Ramos je zdaj eden od Dutertejevih svetovalcev, pristojen za umirjanje odnosov s Kitajsko, in zdi se, da je čedalje bolj ogorčen javni kritik filipinskega predsednika. Oseminosemdesetletni politik je izjavil, da ga je prvih sto dni njegovega mandata »zelo razočaralo«, in nikoli ni odobraval njegovih nediplomatskih izjav, denimo tiste, da bi bil rade volje novi Hitler in bi »z veseljem poklal« tri milijone odvisnikov od mamil. Po ostrih odzivih z vsega sveta se je opravičil Judom, ker je sploh omenjal nacističnega zločinca, vendar se ni odpovedal svojim načrtom o izkoreninjenju narkomanije in mamilarske mafije. Njegova vojna proti kriminalu, je povedal, bo trajala vsaj leto dni.

Nad Dutertejem niso navdušeni vsi na Filipinih. Senatorka Leila de Lima, ki je bila v nekdanji vladi pravosodna ministrica, ga je opozorila, da bo končal v zaporu zaradi zunajsodnih ukazov o tem, da je treba usmrtiti vsakogar, ki bi bil lahko kriminalec ali narkoman. Brez dokazov in sojenja. Toda konec septembra so jo odstavili s položaja predsednice senatnega pravosodnega odbora, ki je sprožil preiskavo več usmrtitev, in jo obtožili, da je škodila ugledu države.

Na vse kritike o kršitvi človekovih pravic se je Duterte odzival s psovkami, ne glede na to, ali so prihajale od ameriškega predsednika Baracka Obame ali od papeža Frančiška (ta je opozoril, da je ponovna uvedba smrtne kazni v nasprotju s temeljnimi načeli krščanstva). Na pripombo Evropske unije je odkrito odgovoril: »F..k you EU!« Generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna je označil za »bedaka« in zagrozil, da bo svojo državo umaknil iz svetovne organizacije.

In ko je že zaostril odnos z Obamo, je naročil svojemu zunanjemu ministru Perfectu Yasayju, naj pojasni, da se to ni zgodilo samo zaradi človekovih pravic, ampak tudi zato, ker je Amerika »izdala« Filipine kot zaveznica, saj jim ne more niti zagotoviti vojaške zaščite, če bi se vnel spopad z neko drugo silo. ZDA bi, skratka, potisnile Filipine v vojno in jih prepustile same sebi. Morda bi svojo vojaško pomoč, je glasno povedal Yasay, pogojevale s človekovimi pravicami.

Približno 500 filipinskih aktivistov je v soboto demonstriralo pred predsedniško palačo v Manili v znak podpore Dutertejevemu ostremu stališču do ZDA. »Ven z ameriško vojsko!« so vzklikali. »Dol z imperializmom!« Vodja demonstrantov je imel polna usta hvale o državnem voditelju. »Imamo predsednika, ki daje prednost politični neodvisnosti in nacionalnim interesom ter se ne podreja ZDA!« je povedal.

Razmnoževanje diktatur

Pohvale so se nanašale na Dutertejeve izjave, da bodo skupne vojaške vaje z ameriško vojsko, ki so se začele prejšnji teden, »zadnje, ki jih bodo organizirali«. Filipini in ZDA so vsako leto organizirali po 28 vojaških manevrov, od katerih sta bila samo dva velika, drugih se je udeleževalo zelo malo vojakov. Nobena vojska še ni dobila izrecnih navodil o zmanjšanju števila vaj ali o tem, da skupnih manevrov sploh ne bodo več organizirali, zato se zdi, da je Duterte svoje načrte najprej zaupal medijem. Filipinsko vojaško vodstvo je v soboto pojasnilo, da bodo najprej ocenili, kako koristne so skupne vaje, in se šele nato odločili, ali se jim bodo odpovedali ali zmanjšali njihovo število.

Duterte z velikansko podporo svojih državljanov nadaljuje svoje delo. Končni rezultat njegove agresivne politike do domačega kriminala bo izjemno pomemben za prihodnjo podobo Azije. Vsi v soseščini namreč opazujejo, ali bo izpolnil obljubo in očistil Filipine mamilarske mafije, odvisnikov ter pokvarjenih politikov in policistov, ki tesno sodelujejo s preprodajalci. Če mu bo to uspelo, lahko pričakujemo razmnoževanje diktatur.

Duterteja seveda čaka še ena pomembna naloga. To je gospodarstvo. Vlagatelji iz ZDA in Evropske unije so preložili številne projekte, da bi najprej presodili, kako zelo je zaradi takšne politike filipinskega predsednika ogrožena varnost njihovega kapitala v tej državi. Odpovedali so tudi številna trgovinska odposlanstva in vlagateljske forume, saj psovke, namenjene Ameriki in Evropi, ne kažejo ravno na to, da v državi vlada ugodno vlagateljsko vzdušje. Ali bo gospodarska rast naslednja žrtev Dutertejevih pregonov, bomo šele videli. Za zdaj se zdi, da si Filipinci najbolj želijo drugačne družbe. Nato bo kljub vsemu treba napolniti krožnike.