Tiskane izdaje
Nekaj mesecev kasneje je sovjetski voditelj kitajskemu varovancu razlagal, kako so zahodne sile dejansko dvignile roke nad Hongkongom in Tajvanom ter da je pravi trenutek, da pošlje vojsko in povrne kitajsko ozemlje. Še toliko bolj, je trdil Stalin, ker Združeni narodi (ZN) ne bi niti mignili s prstom, da bi zaščitili sporazum o kolonialistični pravici Britancev do Dišečega pristanišča (kar v prevodu pomeni Hongkong).
Mao je bil pripravljen poslati vojsko na jug, a je Severna Koreja junija 1950 prešla 38. vzporednik in prodrla globoko na jug polotoka. Kim Il Sung je tako začel vojno in Američani so na čelu koalicije ZN prišli do kitajske meje. Načrte o prevzemu Hongkonga so morali odložiti, pa tudi Tajvan je ostal za kdaj drugič. Maova vojska je imela namreč naslednja tri leta v gorečem sosedstvu pomembnejšo nalogo.
Kitajski strahovi
Kitajci zavezniku niso oprostili, da so ga morali reševati zaradi lastne varnosti in da je z vojno avanturo za skoraj pol stoletja odložil vrnitev Hongkonga, Tajvana pa za nedoločen čas. Ko se je prejšnji teden prerivanje na hongkonških ulicah prekrilo z izginotjem vnuka Kim Il Sunga iz javnosti, so se mnogi v Pekingu bali, da bo politična kriza v Pjongjangu znova obrnila pozornost kitajskega vrha na to stran ter pustila nekdanjo kitajsko kolonijo na milost in nemilost demonstrantom, ki nočejo zapustiti barikad.
Seveda Kitajska danes ni več takšna kot pred šestimi desetletji in pol, v Hongkongu ni več britanskega guvernerja, pa tudi regija ni takšna kot pred korejsko vojno. Vendar Kitajci ne marajo zgodovinskih podobnosti. Ko se je Kim Džong Un v torek pojavil živ na televiziji – mogoče ne povsem zdrav, a zelo očitno trdno na vrhu oblasti –, je kitajska tiskovna agencija Xinhua hitro ugotovila, da so njegova odsotnost 40 dni in severnokorejske diplomatske dejavnosti v tem obdobju »šahovska igra, ki jo je pripravil on. Tako so bile domača politika in zunanje zadeve ves čas stabilne«. Partijski časopis Global Times je dodal, da Kimova vrnitev pomeni, da je njegova oblast »še vedno nedotakljiva«.
Včeraj so barako na mejni črti v vasi Panmundžom preuredili v kotiček za politično zasebnost generalov severnokorejske in južnokorejske vojske, ki sta se po dolgem času zopet sestala v tajnosti, da bi se pogovorila o nedavnem streljanju ob 38. vzporedniku in dogovorila za datum uradnega sestanka.
Kimova odprtost
Kim Il Sungu je palica zgolj dodala resnost in elegantnost, nikoli ni bilo dovoljeno niti črhniti o njegovih boleznih. Kamermanom so strogo prepovedali snemanje z njegove desne strani, ker bi se tako videl velik benigni tumor na vratu, o katerem se ni govorilo. Palica Kim Džong Ila, so ugotavili južnokorejski analitiki, ima povsem drug pomen. Simbolizira politično odprtost, ki si je še pred kratkim ni bilo mogoče zamisliti.
Da Kim Džong Un nadzoruje razmere v svoji državi, dokazuje tudi to, da je bil v torek ob njem Hvang Pjong So, podpredsednik nacionalne obrambne komisije, ki je nedavno obiskal Južno Korejo ter s tem izzval govorice, da je mogoče prav on izvedel državni udar. Tudi dan, ki ga je vodja izbral za vrnitev v javnost, je pomenljiv. Prav 14. oktobra 1945 se je namreč njegov veliki ded prvič pojavil pred severnokorejsko javnostjo, še vedno kot oficir sovjetske vojske.
Medtem ko Kim Džong Un s palico izboljšuje zaupanje svojega naroda v njegovo vodstvo, kitajski vrh zaradi palic izgublja zaupanje Hongkonžanov. Bolje rečeno, zaradi pendrekov, s katerimi je policija včeraj še naprej razganjala demonstrante z barikad ter proti najbolj trmastim uporabljala poper in proti pogumnim grožnje. Aretirali so najmanj 45 oseb, nekega aktivista pa so policisti pretepali, tudi ko so mu na roke nataknili lisice. Uvedena je bila preiskava o čezmerni uporabi sile, ki bi lahko privedla do suspendiranja policistov in besnih odzivov demonstrantov.
Medtem ko kitajski premier Li Keqiang v Italiji, pred tem pa v Nemčiji, vlagateljem zagotavlja, da njihovi interesi v Hongkongu niso ogroženi in da se bo tamkajšnji politični konflikt razrešil z »modrostjo Hongkonžanov« (kar je dober znak, da si Peking ne želi postati sovražnik sedemmilijonskega mesta), je neki upokojeni profesor hongkonške Akademije za inženirske vede spomnil na Konfucijev pogovor z učencem, ki ga je vprašal, kaj je potrebno za dobro vladanje.
»Dobro orožje, dovolj hrane in zaupanje naroda,« je odgovoril modrec. »Če ne morem zagotoviti vsega trojega, kaj naj najprej zavržem,« je zopet vprašal učenec. »Orožje,« je rekel Konfucij. »Če pa si ne morem privoščiti niti dveh stvari, katero naj zavržem?« je nadaljeval učenec. »Hrano,« je rekel modrec. »Ljudje se tako ali tako ne morejo izogniti smrti, toda brez zaupanja naroda se država ne more izogniti propadu.«
