Pisma z Durandove črte: Kapitalizem gospodarjev vojne

S podporo okupacijskih sil − in denarjem »zahodnih« davkoplačevalcev − so protitalibski gospodarji vojne ustvarili svoje poslovne imperije.

Objavljeno
15. oktober 2014 11.36
TOPSHOTS-AFGHANISTAN-SOCIETY
Vasja Badalič
Vasja Badalič

Po trinajstih letih okupacije so predstavniki ameriške vojske priznali, da je ravno ameriška politika v Afganistanu v najbolj kriva za vzpostavitev gospodarskih omrežij, ki jih obvladujejo gospodarji vojne − in njihovi družinski člani − iz nekdanjega protitalibskega Severnega zavezništva in novi politični akterji, ki so se na oblast prebili v času ameriške okupacije. V letošnjem poročilu, ki so ga pripravili raziskovalci Joint and Coalition Operational Analysis (JCOA), skupine, ki analizira prakse ameriške vojske, so zapisali, da je bila ameriška podpora tisti ključni razlog, ki je gospodarjem vojne in drugim vplivnim posameznikom omogočil, da so se vzpostavili kot glavni gospodarski akterji v državi.

Ko je po invaziji leta 2001 ameriška administracija vzela pod svoje okrilje gospodarje vojne, ki jih je potrebovala za boj proti talibskemu gibanju, jim je omogočila, da so prevzeli ključne politične in vojške položaje v novem, okupiranem Afganistanu. Na podlagi političnih položajev, ki so jih zasedli na nacionalni in lokalni ravni, so gospodarji vojne skupaj s svojimi družinskimi člani vzpostavili svoje poslovne imperije. »Podjetja, ki so povezana z visokimi političnimi predstavniki, so monopolizirala trg v gradbenem sektorju, v energetskem sektorju, v rudarskem sektorju ... Tako imenovani prosti trg ne obstaja, ker ga je monopoliziral nekaj podjetij, ki so povezana s politiki,« pravi Said Ikram Afzali, direktor Integrity Watch Afghanistan (IWA), nevladne organizacije, ki se bori proti korupciji.

Kolaboracija je posel

Posli, ki so jih sklenili z državami, od koder prihajajo okupacijski kontingenti, so bili eden izmed primarnih virov, ki je gospodarjem vojne omogočil vzpostavitev njihovih poslovnih imperijev.

»Veliko gospodarjev vojne je sklepalo pogodbe s tujci. Mednarodne vojaške sile in tuja podjetja so sklepali pogodbe s temi vplivnimi ljudmi iz različnih razlogov. Prvič, ti vplivni ljudje so lahko edini izvedli projekte na zelo nevarnih območjih. Te projekte so lahko tam izvedli, ker so bili oni sami na čelu oboroženih skupin, ki so tisto območje delale nevarno, ali pa so bili povezani s temi oboroženimi skupinami. Drugič, tuji donatorji so hoteli videti le, da se projekt čim prej izvede. Hoteli so videti le, da je cesta ali šola zgrajena. Bili so pod pritiskom, da naredijo te stvari. Zato jih ni zanimalo, kako so te stvari narejene. Ni jih zanimalo, kateri gospodar vojne bo zaradi tega imel dobiček. Ni jih zanimalo, kako bodo ti gospodarji vojne izkoristili takšno stanje in še povečali svojo moč,« pravi Afzali.

Eno izmed podjetij, ki je izkoristilo stike z okupacijskimi silami in nekaterimi »zahodnimi« podjetji, ki so izvajala projekte v Afganistanu, je Zahid Walid Group, podjetje za distribucijo goriva, ki je v lasti Abdula Hasina Fahima, mlajšega polbrata nekdanjega podpredsednika države, »maršala« Mohameda Kasima Fahima. Med ameriško okupacijo je Mohamed Kasim Fahim, nekdaj eden najvplivnejših poveljnikov v Severnem zavezništvu, zasedal visoke položje v Karzajevi administraciji, najprej je bil obrambni minister, nato svetovalec v nacionalnem varnostnem svetu, kasneje − do smrti v marcu 2014 − pa podpredsednik države. V obdobju, ko je njegov polbrat zasedal visoke politične položaje, je Abdul Hasin Fahim zgradil svoj poslovni imperij, ki temelji na poslih, ki jih je sklenil z državo in z nekaterimi članicami okupacijskih sil in tujimi podjetji. Kot se hvalijo na svoji spletni strani, je Zahid Walid Group delal kot podizvajalec za ameriško vojsko, kanadsko vojsko, USAID, ISAF, poleg tega pa tudi za nekatera tuja podjetja (na primer Louis Berger Group, Kellog Brown and Root, Ronco).

Še en ožji družinski član visokega politika afganistanskega režima, ki se je okoristil prek sodelovanja z okupacijskimi silami, je Hamid Vardak, sin nekdanjega obrambnega ministra Abdula Rahima Vardaka. V času, ko je bil Hamid Vardak zaposlen v Technologists Inc., podjetju, ki je registrirano v ZDA, je to podjetje sklenilo pogodbe z ameriškim in afganistanskim obrambnim ministrstvom v skupni vrednosti okrog sto milijonov dolarjev. V teh pogodbah je šlo za gradbene projekte, na primer za gradnjo objektov za afganistansko nacionalno vojsko, objektov na mejnih prehodih, objektov za agencijo za boj proti drogam in − nenazadnje − za prenovo zapora Puli Čarki, ki se nahaja na obrobju Kabula. Leta 2006 je Hamid Vardak zapustil Technologists Inc., leto kasneje pa je ustanovil svoje podjetje, NCL Holdings, ki je prav tako temeljijo na sodelovanju z okupacijskimi silami. Morda največji posel, ki ga je NCL Holdings sklenil z ameriškim obrambnim ministrstvom, je bil vreden 360 milijonov dolarjev − v tem primeru je šlo za varovanje Natovih konvojev v Afganistanu.

Varovanje Natovih konvojev je bil vir dohodkov tudi za nekatere druge ožje družinske člane vodilnih predstavnikov kolaborantskega režima − na primer, za dva bratranca nekdanjega predsednika Karzaja, Ahmada in Rašida Popala, ki sta bila lastnika podjetja Watan Risk Managment, in še za enega Karzajevega bratranca, Hašmata Karzaja, ki je bil lastnik Asia Security Group.

Posli z državo

Poleg poslov, ki so jih sklenili z državami, od koder prihajajo okupacijski kontingenti, so gospodarji vojne in ostali vplivni posamezniki sklenili tudi številne posle z afganistansko državo. Ker je večina proračuna, s katerim razpolaga afganistanska država, napolnjena z denarjem tujih donatorskih držav, predvsem »zahodnih« držav, je tudi v tem primeru šlo za to, da so gospodarji vojne pretakali denar »zahodnih« davkoplačevalcev v svoje privatne žepe.

V zadnjih letih je Abdul Hasin Fahim, lastnik podjetja Zahid Walid Group, sklenil z državo − na primer z ministrstvom za energijo in vodo, ministrstvom za javno zdravstvo in ministrstvom za notranje zadeve − številne pogodbe. Te pogodbe − šlo je za dobavo goriva − so bile sklenjene v času, ko je Abdulov polbrat zasedal visoke položaje v Karzajevi administraciji. V obdobju 2006−2008 je na primer Zahid Walid Group z ministrstvom za energijo in vodo sklenil pogodbe v skupni vrednosti nekaj manj kot 90 milijonov dolarjev za dobavo dizelskega goriva za elektrarne v Kabulu, Kandaharju, Laškar Gahu in Kalatu. Zato da je lahko dobavljal gorivo, je Zahid Walid Group od države tudi dobil v najem kompleks rezervoarjev na obrobju Kabula, ki jih varujejo varnostniki ministrstva za notranje zadeve.

Tudi Mahmud Karzaj, starejši brat nekdanjega predsednika Karzaja, je sklenil številne posle z državo v času, ko je bil njegov brat predsednik države. Eden izmed teh poslov je bil pridobitev koncesije za upravljanje cementarne Ghori, največje cementarne v Afganistanu, in rudnika premoga Karkar, ki se nahajata v provinci Baglan. Ta posel je Mahmud Karzaj sklenil prek podjetja Afghan Investment Company (AIC), v katerem je imel lastniški delež. Kasneje se je ugotovilo, da je bila koncesija oddana nezakonito, saj je bila oddana za obdobje 49 let, medtem ko zakon predpisuje, da je lahko najdaljše obdobje za tovrstne koncesije 30 let. Ko je bila ugotovljena ta nezakonitost, so pogodbo vendarle popravili in znižali obdobje koncesije na 30 let.

Neurejen sistem javnih razpisov spodkopava vsako iluzijo, da so se gospodarji vojne dokopali do poslov z državo na transparenten način. »Razpise država objavi, a tako, da jih čim manj ljudi vidi, ponavadi na kakšni obskurni spletni strani ali v kakšnem časopisu z nizko naklado. To naredijo le zato, da potem lahko rečejo, da je bil razpis javno objavljen. A to ni največji problem. Večji problemi so drugje. Ko podjetja pošljejo svoje ponudbe, ni znano, po kakšnih kriterjih je izbran zmagovalec razpisa. O tem ni nobenih podatkov. Tu ni nobene transparentnosti. In ko so pogodbe sklenjene, niso javno objavljene, tako da ne vemo, kaj je v njih. Včasih kaj povedo, a se kasneje izkaže, da ti podatki ne držijo,« razloži Afzali. »Le ministrstvo za rudnike je objavilo − po močnem pritisku civilne družbe − nekatere pogodbe, ki so jih sklenili. A še vedno niso razkrili pogodbe za rudnik Ajnak, ki so ga sklenili s Kitajsko. Tega niso objavili.«

Po mnenju Šinke Karohel, kabulske poslanke afganistanske narodne skupščine, se pojavljajo »triki« tudi v času, ko so ponudbe na javnih razpisih že oddane. »Včasih [vplivni posamezniki] spremenijo čez noč svoje ponudbe. Primerjajo cene drugih in potem spremenijo svoje cene, jih znižajo, tako da zmagajo na razpisu,« pove Šinke Karohel. Poleg tega tudi pravi, da se včasih uradniki, ki vodijo razpis, izognejo sprejetju ponudbe, tako da lahko izločijo to konkurenčno ponudbo z izgovorom, da je bila ponudba oddana prepozno. In še en »trik«: včasih se na razpis prijavi več podjetij, ki so vsa od istega lastnika. »Zadnjič se je podjetnik iz ene izmed provinc pritoževal, da guverner province nadzoruje pet različnih podjetij, s katerimi se prijavlja na razpise, tako da ne glede na to, katero podjetje zmaga na razpisu, je vedno on zmagovalec,« pove Šinke Karohel.

Gospodar vojne TV

V zadnjih letih so gospodarji vojne namenili tudi posebno pozornost vzpostavljanju svojih medijskih hiš, ki jim − poleg tega da jim prinašajo finančne koristi − služijo kot propagandna trobila. Na ta način se je v Afganistanu normalizirala praksa, da so nekdanji gospodarji vojne, ki so v zadnjih letih zavzeli visoke politične položaje, hkrati tudi lastniki medijskih hiš, predvsem televizijskih postaj.

Na letošnjih predsedniških volitvah se je ponovno izkazalo, kako privatne televizijske hiše gospodarjev vojne služijo zgolj zato, da utrjujejo politično moč teh gospodarjev vojne oziroma tistih, ki so jih gospodarji vojne podpirali v predsedniški tekmi.

Na podlagi poročila, ki ga je pripravila komisija za medije, ki deluje v okviru afganistanske neodvisne volilne komisije, so televizijske postaje, ki so v lasti gospodarjev vojne, služile skoraj izključno za politično propagando. Na primer, Rah-e-Farda TV, ki je v lasti hazarskega gospodarja vojne Hadžija Mohameda Hohakeka, predsednika stranke Wahdat-e-Milli Afghanistan, je v svojih poročilih poročala skoraj izključno o kampanji Abdule Abdule, saj je bil Hadži Mohamed Mohakek njegov podpredsedniški kandidat. Na Noor TV, ki je v lasti Salahudina Rabanija, predsednika stranke Jamaiat-e-Islami Afghanistan in sina preminulega gospodarja vojne Burhanudina Rabanija, so prav tako poročali skoraj izključno − v 75 odstotkih novic, ki so jih namenili volitvam − o kampanji Abdule Abdule. Na Aina TV, ki je v lasti uzbeškega gospodarja vojne Abdula Rašida Dostuma, so predvajali novice v prid kasnejšemu zmagovalcu volitev Ašrafu Ganiju Ahmadzaju, saj je bil Dostum njegov podpredsedniški kandidat. Na Negah TV, ki je v lasti hazarskega gospodarja vojne Karima Halilija, nekdanjega Karzajevega podpredsednika, so poročali skoraj izključno o kampanji Ašrafa Ganija Ahmadzaja, ki ga je Halili podprl. Na Dawat TV, ki je v lasti paštunskega gospodarja vojne Abdula Rasula Sajafa, pa so poročali skoraj izključno o Sajafu, saj je bil eden izmed kandidatov na predsedniških volitvah.

V tem kontekstu mediji služijo zgolj kot orodje, ki gospodarjem vojne omogoča ohranjanje politične in − posledično − ekonomske moči.

Nasilje kot temelj »konkurenčnosti«

A morda je ključna »konkurenčna prednost« podjetij, ki so v lasti gospodarjev vojne, ta, da gospodarji vojne razpolagajo s svojimi oboroženimi skupinami, s katerimi lahko ustrahujejo druga podjetja. »Meja med politiko, podjetji in oboroženimi silami je neobstoječa. Tisti, ki imajo politično moč, imajo tudi vojaško moč in podjetja. Veliko ljudi, ki dela zanje [za gospodarje vojne], je vključenih v policijo, vojsko in lokalno policijo. Poleg tega imajo [gospodarji vojne] tudi svoje plačance, ki delajo zanje − ugrabljajo ljudi konkurenčnih podjetij ali jim grozijo. To se dogaja ne le v provincah, ampak tudi tu v Kabulu,« pove Afzali.

Zaradi tega je nemogoče na miroljuben način, brez uporabe oboroženih skupin, izvajati velike projekte v Afganistanu. Tudi če neko podjetje uspešno posluje na lokalni ravni, nima možnosti, ko trči ob interese velikih podjetij gospodarjev vojne. »Velika gradbena podjetja ne morejo delovati brez politične zaščite. Če neko podjetje postane preveliko, ga [gospodarji vojne] takoj zatrejo. V preteklosti je bilo veliko ugrabitev ljudi, ki so delali v teh podjetij. Zelo težko je za nova podjetja priti sem in biti konkurenčen,« pove Afzali.

Tovrstne grožnje ne prejemajo le podjetja, ki postanejo konkurenčna gospodarjem vojne, ampak tudi raziskovalci, ki skušajo opozarjati na te stvari. »Nekateri izmed naših raziskovalcev so že prejeli grožnje in opozorila,« zatrdi Afzali. »K njim so pristopili na različne načine, po telefonu, po elektronski pošti. Dejali so jim, naj ne raziskujejo teh stvari. To so bile resne grožnje.«

Globalni in lokalni gospodarji vojne

Na podlagi propagandnih floskul o »boju proti terorizmu« se vojna v Afganistanu izvaja kot dovršena operacija, katere namen je pretočiti »zahodni« davkoplačevalski denar v privatne žepe vojnih dobičkarjev. Na vrhu piramide so člani ameriške administracije, globalni gospodarji vojne, ki na podlagi nenehnega projiciranja strahu pred »terorizmom« preusmerjajo ameriški davkoplačevalski denar v vojno v Afganistanu − v obdobju 2001−2014 so ZDA namenile približno 718 milijard dolarjev za afganistansko vojno. Levji delež te vsote − okrog 614 milijard dolarjev − je bil dejansko namenjen za ameriško vojsko v Afganistanu, kar pomeni, da se je velik del tega denarja preusmeril v privatne žepe ameriške orožarske industrije in vseh podjetij, ki servisirajo ameriško vojsko. Le manjši del skupne vsote, približno 104 milijarde dolarjev, je bil namenjen za gradnjo novega Afganistana, del te vsote pa se je pretočil tudi do gospodarjev vojne, ameriških podizvajalcev, ki so si izborili posamezne projekte pri gradnji nove države.

Ali je v okolju, ki ga s podporo okupacijskih sil nadzorujejo gospodarji vojne, sploh mogoče pričakovati kakršnekoli pozitivne spremembe, ki bi pripomgle k vzpostavitvi normalno delujočega gospodarstva? »Spet si prizadevamo izboljšati zakon, ki ureja javne razpise. Prizadevamo si to popraviti. A nemogoče je to [korupcijo] povsem zaustaviti. Mogoče jo je le delno omejiti,« resignirano pravi poslanka Karohel.

»V parlamentu je nekaj poštenih ljudi, ki opozarjajo na ta problem. A ta problem je tako velik, da ga nekaj ljudi v parlamentu ne more rešiti,« ugotavlja Afzali. Že pri najbolj preprostih zadevah, kot je na primer ugotavljanje lastništva posameznih podjetij, se pojavljajo nepremostljive ovire, ki preprečujejo vzpostavitev transparentnejšega sistema. »Problem je, da za veliko podjetij ne vemo, kdo so lastniki. Ti lastniki bi morali biti registrirani, tako da bi vedeli, kdo so njihovi družinski člani na visokih političnih položajih. A to se še ni zgodilo. Zato je tudi težko govoriti o tem. Vlada ne objavlja teh podatkov,« pravi Afzali. Agencija, ki je pristojna za registracijo podjetij, se imenuje Afganistanska agencija za podporo investicij (AISA), a čeprav na agenciji vedo, kdo so lastniki posameznih podjetij, tega ne javno objavijo. Poleg tega − tako Afzali − bi morala biti javno dostopna tudi imena ožjih družinskih članov tistih, ki so solastniki v teh podjetjih. »Ljudje morajo vedeti, kateri lastniki podjetij imajo družinske člane na vladnih položajih. Če je sin ministra delničar v nekem podjetju, mora biti to objavljeno.«