Tiskane izdaje
Starši 25-letnega Bahjarja so v času sovjetske okupacije Afganistana zapustili vas Enihel v okraju Pačir Av Agam v vzhodni provinci Nangarhar. Na begu pred spopadi v domovini so našli zatočišče v pakistanskem mestu Tal. »Tam smo živeli kakih šest ali sedem let. Tam sem bil tudi rojen,« pove Bahjar, danes oče treh hčera.
Sredi devetdesetih let, ko je v Afganistanu še divjala državljanska vojna, se je skupaj s svojimi starši vrnil v Afganistan. Tam so ostali približno deset let. Ko je v domovino vdrl nov okupator, tokrat ZDA z zavezniki, so se spet zatekli čez mejo v Pakistan. »Ko je Karzai prišel na oblast, smo ponovno zbežali v Pakistan. Tam je bila vojna. Živeli smo v hribih. Tam so bombardirali talibe. Nismo se počutili varne,« pove Bahjar. Njegova vas se nahaja nedaleč od Tora Bore, znamenitega goratega območja, kjer so ameriške sile na začetku okupacije iskale Osamo bin Ladna.
Ko so se vrnili v Pakistan, pove Bahjar, niso imeli problemov pri prečkanju meje v Torhamu, največjem mejnem prehodu na Durandovi črti. »Takrat je bilo omogočeno prosto gibanje čez mejo. Čez so nas spustili brez dokumentov,« se spominja. Z družino so se naselili v Pešavarju, kjer še vedno živijo.
Tam do pred kratkim niso imeli težav z represivnim aparatom, v zadnjem letu in pol pa so se razmere poslabšale. Ker se je pakistanska vlada odločila, da se morajo vsi afganistanski begunci vrniti v domovino, so člani represivnega aparata začeli sistematično nadlegovati in preganjati tako registrirane begunce kot tudi neregistrirane afganistanske državljane. »V zadnjem času imamo veliko problemov s policijo. V zadnjih mesecih so me ustavili trikrat ali štirikrat. Nikoli me niso pretepli, le grobi so. Plačal sem podkupnino, da so me izpustili. Največ sem plačal 1500 rupij [12 evrov],« pove Bahjar, ki nima urejenega statusa, ker se je z družino odločil, da se ne registrirajo kot begunci.
»Nekega dne me je ustavila policija. Nisem imel dokumentov. Rekli so mi, naj parkiram rikšo doma in naj ne hodim več nikamor,« pove Bahjar. Foto: Vasja Badalič
»Tehnična ovira« in strelski obračun
Čeprav so se pakistanske oblasti ves čas po ameriški invaziji Afganistana posluževale represivnih ukrepov, da so prisilile afganistanske begunce k vrnitvi v domovino, se ti prijemi še stopnjujejo po talibskem napadu na pešavarsko vojaško javno šolo decembra 2014, v katerem je bilo ubitih 148 ljudi, večinoma otrok. Takrat so pakistanske oblasti sporočile, da so napadalci prišli iz vrst afganistanskih beguncev, na podlagi te neutemeljene obtožbe, kakor se je pozneje izkazalo, pa je pakistanska vlada vključila repatriacijo afganistanskih beguncev v svojo novo protiteroristično strategijo. Preganjanje beguncev je tako postalo del »boja proti terorizmu«.
Protibegunska politika, ki jo je vpeljala vlada Navaza Šarifa, je dobila nov zagon po letošnjem incidentu na mejnem prehodu Torham. Na začetku aprila sta pakistanska in afganistanska vlada sklenili dogovor, da morajo afganistanski državljani imeti veljaven potovalni dokument in vizum za vstop v Pakistan, v nasprotju s prejšnjimi leti, ko je bil prehod meje mogoč tudi brez dokumentov. V okviru urejanja mejnega prehoda Torham so aprila pakistanske oblasti z obmejnega območja pregnale okrog 300 afganistanskih družin, ki so živele na pakistanski strani meje, nato pa porušile njihove domove in začele postavljati ograjo z bodečo žico. Ko so naslednji mesec afganistanske oblasti protestirale proti postavitvi ograje, je pakistanska stran za nekaj dni zaprla mejo, spor pa je dosegel vrhunec sredi junija, ko se je začelo streljanje med pripadniki varnostnih sil na obeh straneh meje. V oboroženem spopadu, ki je trajal tri dni, so umrli štirje ljudje, najmanj 40 je bilo ranjenih.
Po incidentu v Torhamu, ki je poslabšal že tako slabe odnose med državama, so pakistanske oblasti še pospešile vračanje afganistanskih beguncev. Po podatkih Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) se je od julija do začetka septembra v Afganistan moralo vrniti nekaj več kot 100.000 beguncev. V zadnjih 15 letih, ko pakistanske oblasti izvajajo repatriacijo afganistanskih beguncev, se jih v tako kratkem času še nikoli ni vrnilo tako veliko.
V okviru celotne repatriacije se je od leta 2002 do leta 2015 v domovino vrnilo (pogosto pod prisilo) že okrog 3,9 milijona afganistanskih beguncev, ki so prej živeli v Pakistanu.
Reševanje s podkupninami
Z namenom odgnati afganistanske državljane nazaj v domovino pakistanski represivni aparat sistematično nadleguje tako neregistrirane afganistanske državljane kot tudi tiste, ki so registrirani kot begunci. »S policijo imamo veliko problemov. Ko so me ustavljali na cesti, so bili zelo grobi. Jezni so bili name. Kričali so name. Enkrat so me pretepli. Rekli so mi, naj pokažem registracijsko kartico. Ko sem jo pokazal, so mi rekli, da je ne priznavajo, in me pretepli. Rekli so mi, da sem Afganistanec in da jim je vseeno zame,« pravi 20-letni Karkan, rojen v Pešavarju, sin staršev, ki so v času sovjetske okupacije zbežali iz province Nangarhar.
Tudi 45-letni Valam Dastagir, rojen v vzhodni afganistanski provinci Kunar, pravi, da ima težave s policijo, kljub temu da zakonito biva v Pakistanu. Čeprav ima registracijsko kartico, so ga policisti večkrat nadlegovali. »Policisti so grobi. Večkrat so me pretepli,« pove Dastagir. »Enkrat so me tudi pridržali za eno noč. Šel sem zgodaj na tržnico, da kupim zelenjavo. Ustavili so me in me peljali na policijsko postajo. Zaprli so me samo zato, ker sem Afganistanec. Zaprli so me kljub temu, da imam registracijsko kartico.« Šele ko je naslednji dan plačal majhno podkupnino, so ga policisti izpustili.
»Tudi če imaš registracijsko kartico, te lahko pridržijo za kakšen dan. Če sem zaprt, ne morem delati. Trgovina je zaprta,« pove Karkan. Foto: Vasja Badalič
Veliki večini Afganistancev se uspe izogniti težavam s policijo s podkupninami. Skoraj vsi sogovorniki, s katerimi sem imel priložnost govoriti v Pešavarju, so povedali, da so že podkupili policiste. Čeprav podkupujejo predvsem tisti, ki so brez statusa, morajo to včasih storiti tudi tisti, ki imajo status begunca. »Velikokrat sem plačal podkupnino. Plačeval sem od sto rupij [0,8 evra] do največ 5000 rupij [42 evrov]. Rekli so [policisti] mi, naj jim dam denar. Plačal sem jim, ker nisem hotel imeti težav z njimi,« pove Karkan. Pravi, da policija ne upošteva dejstva, da zakonito biva v Pakistanu. »Tudi če imaš registracijsko kartico, te lahko pridržijo za kakšen dan. Če sem zaprt, ne morem delati. Trgovina je zaprta,« pove Karkan, ki prodaja natikače na bazarju v četrti Notia.
Oteženo preživljanje
Zaradi nadlegovanja policije imajo številni begunci in neregistrirani afganistanski državljani težave pri opravljanju svojega dela. Laik, 20-letni neregistriran afganistanski državljan, ki se preživlja s prodajo zelenjave, pravi, da so ga policisti redno nadlegovali, ko se je zjutraj odpravljal h grosistu, da nakupi zelenjavo, ki jo je nato prodajal s svojega vozička. »Imel sem veliko težav s policijo. Ko sem zjutraj hodil na glavno tržnico, da kupim zelenjavo, me je policija velikokrat ustavila. Glavni trg je v Panduju. Večkrat sem moral podkupiti policiste, da so me izpustili. Včasih sem jim moral plačati trikrat ali štirikrat na teden. Dajal sem jim od 500 rupij [štiri evre] do tisoč rupij [osem evrov],« pove Laik. Ko ni zmogel več plačevati podkupnin, je nehal hoditi na glavno tržnico. Zmenil se je, da mu grosist pripelje zelenjavo, kar pa mora plačati.
»Večkrat sem moral podkupiti policiste, da so me izpustili. Včasih sem jim moral plačati trikrat ali štirikrat na teden,« pove Laik. Foto: Vasja Badalič
Ker nima statusa begunca, se mora tudi Bahjar, ki se preživlja kot voznik moto-rikše, pri delu izogibati območij, kjer bi lahko naletel na policijo. »Prej sem vozil rikšo tudi v središču mesta, kjer je največ nadzornih točk. A nekega dne me je ustavila policija. Nisem imel dokumentov. Rekli so mi, naj parkiram rikšo doma in ne hodim več nikamor,« pove Bahjar. Od takrat naprej vozi le po obrobju mesta, kjer ni nadzornih točk.
Strah pred vrnitvijo
Glede na to, da je v Pakistanu še vedno okrog 1,5 milijona registriranih afganistanskih beguncev in neznano število neregistriranih afganistanskih državljanov, je očitno, da bodo pakistanske oblasti zelo težko uresničile svoj načrt izgona. Na začetku septembra letos so pakistanske oblasti za tri mesece podaljšale dokončni rok, do katerega se morajo vsi afganistanski begunci vrniti v domovino. Ta rok je zdaj 31. marec 2017.
Vsi afganistanski sogovorniki, s katerimi sem imel priložnosti govoriti v Pešavarju, so dejali, da se nočejo vrniti. Tisti afganistanski državljani, ki že desetletja živijo v Pakistanu, so dejali, da ne vedo, kam bi se lahko vrnili v Afganistan, v »domovino«, kjer nimajo več ničesar. »Nisem se pripravljen vrniti v Afganistan. Nočem se vrniti. Tam nimam hiše. Tam nimam zemlje. A če me bodo prisilili, se bom moral vrniti,« je resignirano dejal 55-letni Vilajat Kan. Rojen je bil v okraju Daraj Nur v provinci Nangarhar, a večino svojega življenja je preživel v Pešavarju, kjer si je ustvaril dom in družino.
»Nisem se pripravljen vrniti v Afganistan. Nočem se vrniti. Tam nimam hiše. Tam nimam zemlje,« je dejal Vilajat Kan. Foto: Vasja Badalič
