Tiskane izdaje
Bila je nedelja, 1. junija 2014. V zgodnjih jutranjih urah je skupina, ki so jo sestavljali člani ameriških in afganistanskih posebnih enot, s helikopterjem priletela v vas Alizaj, okraj Andar, provinca Gazni, ki se razteza južno od Kabula. V vasi so zajeli približno sto moških, ki so jih ocenili, da so primerne starosti za bojevanje, kar naj bi − vsaj v očeh ameriških in afganistanskih specialcev − pomenilo, da so člani ali simpatizerji talibskega gibanja. Pridržane vaščane so stlačili na obzidano dvorišče nekega posestva.
Na tisto lokacijo je pozneje prispel tudi paravojaški odred, sestavljen iz približno 30 mož, ki jih je vodil poveljnik Abdula. Nekateri njegovi možje so bili oblečeni v uniforme afganistanske lokalne policije, nekateri pa v navadne obleke, nihče izmed njih pa ni bil član nobene uradne veje afganistanskega represivnega aparata. Iz množice zajetih vaščanov so člani Abdulajeve paravojaške enote izbrali tri moške − Mohameda Gula, Nasrulo in Fazaldina. Zavezali so jim roke, prekrili oči in jih − pred očmi ameriških in afganistanskih specialcev − na svojih motociklih odpeljali nekoliko iz vasi. Kmalu zatem so odjeknili streli.
Po preiskavi »incidenta« so predstavniki Podporne misije Združenih narodov v Afganistanu (UNAMA) potrdili, da so člani paravojaške skupine izvedli zunajsodno eksekucijo treh pridržanih vaščanov. Po drugi strani so predstavniki okupacijske koalicije − Mednarodne varnostne podporne sile (ISAF) − zanikali obstoj celotnega dogodka. Zanikali so eksekucijo treh moških in zatrdili, da so bili vsi trije odpeljani na nadaljnje zaslišanje in kasneje izpuščeni. Poleg tega so tudi zanikali, da so člani ameriških posebnih enot sodelovali s paravojaško skupino.
A − morda ironično − tisti, ki je spodkopal laži predstavnikov okupacijskih sil, je bil ravno poveljnik paravojaškega odreda Abdula. »Jaz sem ubil tiste tri ljudi. Tisto so bili talibi,« je Abdula odkritosrčno priznal v izjavi, ki jo je podal za Al Džaziro. V tistem pogovoru je Abdula tudi potrdil, da njegova skupina ni del afganistanskega represivnega aparata, ampak protitalibska paravojaška enota, ki tesno sodeluje z ameriškimi posebnimi enotami. »Vse priskrbijo tujci, vključno z orožjem, plačami in drugo opremo,« je dejal Abdula. »Kamorkoli gremo v Andarju, gredo [tujci] z nami. Kadarkoli jih pokličemo, so nam pripravljeni pomagati in iti z nami. Če je kdo izmed nas ranjen, nam pomagajo in ga odpeljejo z bojišča.«
Od paravojaka do šefa policije
V vseh letih okupacije je ameriška vojska vključevala lokalne paravojaške skupine v svojo vojno strategijo. To vključevanje je potekalo na dva načina − prvič, paravojaške skupine in njihovi poveljniki so bili vključeni v afganistanski represivni aparat; in drugič, nekatere paravojaške enote so delovale − in še vedno delujejo − neposredno pod poveljstvom posebnih enot ameriške vojske in Centralne obveščevalne agencije (Cia).
V procesu vključevanja paravojaških skupin v afganistanski represivni aparat je ameriška vojska najprej poskrbela, da so bili v ta aparat vključeni člani nekdanjih oboroženih skupin, ki so sestavljale protitalibsko združenje Severno zavezništvo. »To so bile skupine, ki so se borile za Američane. Ko so Američani vzpostavljali novo državo, so vključili te gospodarje vojne v novo državo. Gospodarji vojne so postali vojaški poveljniki in policijski šefi. Borci, ki so jim poveljevali gospodarji vojne, so bili vključeni v novo vojsko, v novo policijo,« pove Rahmatula Amiri, samostojni novinar iz Kabula, ki se je v zadnjih letih ukvarjal s tematiko paravojaških sil.
Vključevanje poveljnikov paravojaških odredov in njihovih članov v strukturo represivnega aparata se je izvajalo tudi v kasnejših letih okupacije. Nekateri poveljniki paravojaških skupin so − na primer − postali šefi policije, potem ko so se v času okupacije »izkazali« v vlogi paravojaških podizvajalcev ameriške vojske. »V Kandaharju je bil Abdul Razik najprej vodja paravojaške skupine. Skupaj z ameriško vojsko je izvajal operacije v Kandaharju. Zdaj je provincijski šef policije v Kandaharju. Prav tako Matiula Kan, ki je deloval v Oruzganu. Najprej je bil šef paravojaške skupine, ki je varovala Natove konvoje na cesti med Kandaharjem in Oruzganom, zdaj je šef policije v Oruzganu,« pove raziskovalka nevladne organizacije The Liaison Office (TLO), ki je zaradi občutljivosti tematike hotela ostati neimenovana.
Leta 2001, ko so ameriški bombniki spodkopali talibski režim, je bil Abdul Razik še nepismen prodajalec, zaposlen v neki trgovini v Pakistanu, po vzponu v proameriški paravojaški skupini pa je v desetih letih postal eden izmed najvplivnejših ljudi v Kandaharju. Podobno pot je prehodil Matiula Kan, ki je bil leta 2001 nepismen voznik taksija, prek poveljevanja svoji paravojaški skupini pa je deset let kasneje napredoval na mesto šefa policije v provinci Oruzgan.
Na podlagi njunih zgodb je razvidno, da si − tako raziskovalka TLO − »z močno paravojaško skupino lahko zagotoviš visok položaj v policiji«. Tisti, ki se hočejo vključiti v formalni represivni aparat, morajo najprej »projiciriati čim več moči,« tako da prepričajo ameriško vojsko in afganistanske oblasti o svoji »učinkovitosti« − okrutnosti − v boju proti talibom. V tem kontekstu je paravojaška dejavnost zgolj stopnica na poti v uradni represivni aparat, kjer je zagotovljen bolj reden pritok denarja in orožja.
Paravojaški odredi smrti
Po drugi strani so predstavniki okupacijske koalicije, predvsem ZDA, ustvarili tudi lastni paravojaški univerzum, v katerega so v začetni fazi okupacije vključili borce Severnega zavezništva, kasneje pa vse primerne kandidate, ki so se bili pripravljeni boriti za ameriške interese. V času okupacije so ameriške sile pod svojim neposrednim poveljstvom vzdrževale tri vrste paravojaških skupin.
Prvič, pod vodstvom Cie delujejo paravojaške skupine, imenovane protiteroristične zasledovalne ekipe, ki so zadolžene za zbiranje obveščevalnih podatkov in izvajanje − s svojimi ameriškimi mentorji − operacij »kill-or-capture« proti talibom, ne le v Afganistanu, ampak tudi v sosednjem Pakistanu. »Ti ljudje [paravojaki] niso registrirani pri afganistanskih oblasteh. Te skupine delujejo zunaj vseh državnih struktur. Te skupine so bile izurjene kot paravojaške posebne enote, zato da izvajajo operacije z Američani,« pove Rahmatula Amiri. Te paravojaške skupine delujejo na najzahtevnejših bojiščih v vzhodnih in južnih provincah, kjer je talibsko gibanje najmočnejše − na primer v provincah Kandahar, Host, Kunar in Paktika.
Ko je Bob Woodward, avtor knjige Obama's War, kot eden izmed prvih pisal o teh paravojaških odredih smrti, je podal oceno, da skupno štejejo okrog 3000 mož. Ob »umiku« okupacijske koalicije, ko je tudi Cia začela manjšati število svojih paravojaških podizvajalcev, je postalo razvidno, da je bilo njihovo število še večje. Kot je letos poročala Kimberly Dozier, je − na primer − paravojaška skupina, ki je delovala v provinci Kunar, štela okrog 750 članov, skupina v provinci Host okrog 3500 članov, skupina v Paktiki pa okrog 900 članov. Po zmanjšanju števila vojakov okupacijskih sil je nejasno, koliko borcev paravojaških enot namerava Cia ohraniti pod svojim nadzorom.
Drugič, pod poveljstvom ameriških sil so delovale tudi paravojaške skupine, ki so bile zadolžene za varovanje konvojev in nekaterih ameriških vojaških baz. »Organizacija, ki je varovala tuje vojaške baze, se je imenovala Afganistanski varnostniki [Afghan Security Guards (ASG)]. Poveljniki tujih baz so plačevali vsak svojo skupino, ki jih je varovala. Zakaj so bile te skupine nezakonite? Tudi te skupine niso bile nikjer registrirane, niti na ministrstvu za obrambo niti na ministrstvu za notranje zadeve. Odgovarjali so le poveljnikom teh tujih baz. Te skupine še danes varujejo vojaške baze,« pove Rahmatula Amiri. Še en primer: eno izmed najbolj znanih paravojaških skupin za varovanje Natovih konvojev, imenovano »Oruzganski varnostni bataljon«, je vodil že omenjeni Matiula Kan.
Tretjič, pod poveljstvom okupacijske koalicije so delovale − in še vedno delujejo − tudi paravojaške skupine, namenjene varovanju izbranih lokalnih območij, na primer posameznih okrajev ali vaških skupnosti. Te skupine so sestavljene iz borcev, ki izvirajo iz območja, kjer je posamezna skupina nameščena, delujejo pa kot nekakšne protitalibske vaške straže. V sklopu vzpostavljanja teh vaških straž so predstavniki okupacijskih sil v zadnjih letih sprožili različne »civilne obrambne iniciative«, v katere so bili vključeni lokalni protitalibski borci.
Lokalna policija kot krinka paravojaških skupin
V zadnjih treh letih, ko so se vojaki okupacijskih sil »umikali« z afganistanskih bojišč, se je izvedla delna reorganizacija paravojaških skupin, ki so delovale pod okriljem teh sil. Pod taktirko ZDA je bila ustanovljena nova veja afganistanskega represivnega aparata, imenovana Afganistanska lokalna policija (ALP), v katero so bile vključene izbrane protitalibske vaške straže. Za plače in oborožitev članov lokalne policije skrbijo ameriški davkoplačevalci, medtem ko so za njihovo urjenje zadolžene ameriške posebne enote. Trenutno je v lokalno policijo vključenih nekaj manj kot 27.000 članov, njihovo končno število pa naj bi znašalo okrog 30.000 članov.
Ključni problem lokalne policije je, da so bili vanjo vključeni številni člani nekdanjih paravojaških skupin. »Vplivni lokalni poveljniki paravojaških skupin, vplivni plemenski voditelji v provincah, so izkoristili lokalno policijo, tako da so vanjo vključili člane svojih skupin,« pove Vahidudin Argun, predstavnik Afganistanske neodvisne komisije za človekove pravice (AIHRC). Še več: o tem, kdo je vključen v lokalno policijo, odločajo tudi predstavniki ameriških posebnih enot. Na ta način so se nekateri člani protitalibskih paravojaških odredov, ki so nekoč delovali pod ameriškim vodstvom, vključili v lokalno policijo.
Na podlagi tega je razvidno, da je program lokalne policije zgolj formaliziral nekdanje paravojaške skupine. Paravojaki, ki zaradi svojih preteklih zločinov ne bi smeli biti vključeni v lokalno policijo, so postali del ravno te policije. »Tisti, ki so vključeni v ALP, morajo biti registrirani. Preveriti je treba, ali so bili v preteklosti odgovorni za kakšne zločine. Poleg tega morajo iti tudi skozi kratek proces urjenja. A na različnih lokacijah, na primer v provincah Kandahar, Oruzgan, Kunduz in Baglan, se je implementacija programa ALP povsem izjalovila. Tiste, ki so vključili v ALP, niso niti preverili niti izurili. Američani so rekli, da so to že formirane paravojaške skupine, ki jih ni treba preverjati. Rekli so, da je treba le govoriti z njihovimi poveljniki in se zmeniti za pogodbo. Rekli so, da jim je treba le dati uniformo, zato da bodo vedeli, da so to njihovi ljudje,« pravi raziskovalka TLO.
Eden izmed najbolj zloglasnih paravojaških poveljnikov, ki je bil vključen v lokalno policijo, je tadžiški poveljnik Azizula. V letu 2011 je bil Azizula, vodja paravojaške skupine Afganistanski varnostniki, postavljen za vodjo lokalne policije v vzhodni provinci Paktija. V času, ko so člani Azizulove paravojaške skupine delovali pod vodstvom ameriških posebnih enot, so − po podatkih, ki jih je podala UNAMA − izvajali zunajsodne eksekucije domnevnih talibov, samovoljno zapirali in mučili domnevne talibe in spolno zlorabljali mladoletne fante. V enem izmed kasnejših »incidentov«, ki se je zgodil avgusta 2012, so − o tem je poročal The New York Times − Azizulovi možje privezali na zadnji odbijač svojega vozila dva moška, ki so ju nato vlekli po peščeni cesti do Azizulove postojanke približno deset kilometrov stran. Ko so se pripeljali do tja, sta bila oba moška že mrtva. Trupli obeh moških so nato pustili nekaj dni na prostem, zato da sta zgnili, kar naj bi služilo kot opozorilo drugim prebivalcem tistega območja. In zakaj sta bila moška umorjena? Pri približevanju Azizulovi nadzorni točki nista dovolj upočasnila svojega vozila, kar naj bi bil dokaz, da sta upornika.
Lokalna policija na delu
»Ti ljudje [člani lokalne policije] so neizobraženi, nepismeni, ne poznajo zakonov, mnogi izmed njih so bili v preteklosti vpleteni v številne kršitve človekovih pravic. Ti ljudje ne delajo v skladu z zakoni. Delajo po svoje. Zaradi tega je zdaj lokalna policija na slabem glasu,« zatrdi Vahidudin Argun. Čeprav borci lokalne policije formalno spadajo pod ministrstvo za notranje zadeve, dejansko delujejo − tako Argun − pod vodstvom svojih lokalnih poveljnikov, gospodarjev vojne ali pa ameriških posebnih enot. Zaradi tega se dogajao številne zlorabe moči.
V zad jih letih sta UNAMA in AIHRC dokumentirali številne zločine, za katere so odgovorni člani lokalne policije, na primer zunajsodne eksekucije, samovoljno zapiranje ljudi, mučenje ujetnikov, posilstva, ropanje in požiganje domov. V letu 2013 je UNAMA dokumentirala 32 smrtnih žrtev med civilisti, za katere so bili odgovorni člani lokalne policije. Na primer, 10. julija 2013 so člani lokalne policije v okraju Šindand, provinca Herat, ugrabili dva civilista, ki naj bi bila v sorodu z uporniki, ki so pred tem napadli eno izmed nadzornih točk tamkajšnje lokalne policije. Osem dni po ugrabitvi sta bili najdeni trupli obeh ugrabljencev. V še eni eksekuciji − zgodila se je 5. septembra 2013 − so člani lokalne policije v okraju Narang, provinca Kunar, ustrelili civilista, za katerega so sumili, da je postavil improvizirano eksplozivno sredstvo, ki je ranilo sina enega izmed članov lokalne policije.
Nejasno je, ali je kakšen član lokalne policije že bil obsojen za svoja dejanja. Za sojenje članov lokalne policije so zadolžena posebna vojaška sodišča, ki pa ne podajajo podatkov o svojem delu. »V Kunduzu se je zgodil primer posilstva nekega dekleta, ki so ga storili štirje člani lokalne policije. Čez nekaj časa so jih policisti ujeli. Poslali so jih na sojenje. Ne vemo, kaj se je zgodilo na sodišču. V Baglanu je veliko ljudi, ki se pritožuje nad lokalno policijo. Obtožujejo jih številnih zločinov. Tako je tudi v provinci Oruzgan in Helmand. Te člane lokalne policije pošljejo na sodišče, a ne vemo, kaj se je tam zgodilo,« pravi Vahidudin Argun.
Za nadzor lokalne policije je pristojna sekcija za nadzor in preiskave afganistanske lokalne policije, ki deluje v okviru notranjega ministrstva. V letu 2013 je ta sekcija preiskala nekaj več kot sto primerov, v katere so bili vpleteni člani lokalne policije, 59 primerov so predali vojaškim tožilcem v posameznih provincah. A podatkov o tem, kako so se zaključili ti primeri, ni.
Paravojaški kaos na severu
Zgodilo se je 20. aprila 2014. V vasi Tahtizgan in Kala-e-Nijazbig, ki ležita v severni provinci Farjab, se je − kot so zapisali v poročilu UNAMA − pripeljalo okrog 200 članov provladne paravojaške enote, ki jo je spremljalo okrog 25 policistov. Pred očmi policistov so člani paravojaškega odreda, ki so delovali pod poveljstvom lokalnega gospodarja vojne Kadirja Rahmanija, najprej mučili in umorili člana avtocestne patrulje, nato pa so v obeh omenjenih vaseh pobili štiri civiliste, posilili nekaj žensk ter izropali in požgali nekaj domov. Prebivalci obeh vasi so kasneje zatrdili, da je bilo ubitih 15 civilistov, požganih naj bi bilo 40 hiš. Od tam je zaradi nasilja zbežalo okrog 150 družin. Čeprav je afganistanska vlada poslala svojo delegacijo na prizorišče, kjer naj bi preiskali, kdo je odgovoren za pokol, so tisti, ki so sodelovali v pokolu, še vedno na prostosti.
V Farjabu provladne paravojaške skupine predstavljajo največjo nevarnost za tamkajšnje prebivalstvo. Tam deluje okrog 80 paravojaških skupin, ki nadzorujejo kose ozemlja v osmih od petnajstih okrajev, med drugim v okrajih Paštunkot, Kohistan in Kaisar. V tem primeru ne gre za enote lokalne policije, ampak za prave paravojaške skupine, ki izhajajo iz uzbeške in tadžiške etnične skupine, tamkajšnjih dveh največjih etničnih skupin. Te paravojaške skupine, ki jim poveljujejo lokalni gospodarji vojne, se borijo proti talibom, ki v večini izhajajo iz paštunske skupnosti, ki je v tisti provinci v manjšini. Nekateri poveljniki in člani farjabskih paravojaških skupin so nekoč delali za tuja podjetja − varovali so njihove konvoje in infrastrukturne projekte. Ko je dela za tujce zmanjkalo, so se te skupine reorganizirale kot provladne paravojaške skupine, ki se preživljajo z izsiljevanjem dajatev od lokalne populacije, ugrabitvami in tihotapljenjem drog. »Tam [v Farjabu] talibi niso največji problem. Talibi so le izgovor za lokalne veljake, da oborožujejo svoje paravojaške skupine in se borijo proti drugim paravojaškim skupinam. Bolj se borijo med seboj kot pa proti talibom,« pove raziskovalka TLO.
V še eni severni provinci − Kunduz − največjo nevarnost za lokalno populacijo ne predstavljajo talibi, ampak paravojaške skupine lokalnih provladnih gospodarjev vojne. »V Kunduzu so nepaštunske, predvsem tadžiške paravojaške skupine rasle zelo hitro. Tam lahko tadžiški gospodarji vojne zelo hitro zberejo tudi do 2000 mož. Ko so tam začeli vpeljevati program lokalne policije, so ti gospodarji vojne poskusili vanj vključiti člane svojih paravojaških skupin, a jih je bilo preveč. V nekaterih okrajih so imeli gospodarji vojne pod svojim poveljstvom od 500 do 2000 borcev, v lokalno policijo pa je bilo lahko vključenih največ 300 članov na okraj. Zaradi tega imajo tam še vedno paravojaške skupine in lokalno policijo, ki je kot nekakšna uradna paravojaška skupina,« pravi raziskovalka TLO.
V Kunduzu vladne sile uporabljajo tadžiške paravojaške formacije za boj proti talibom, ki v večini izvirajo iz paštunske skupnosti. Proti talibom se tako skupaj borijo paravojaške skupine, lokalna policija in afganistanska policija ter vojska. A čeprav je primarni cilj teh paravojaških skupin boj proti talibom, se te skupine borijo tudi med seboj, saj tekmujejo za vstop v strukturo uradnega represivnega aparata. »Boji med kunduškimi paravojaškimi skupinami so zelo pogosti. Potekajo tudi boji med tistimi, ki so bili vključeni v lokalno policijo, in tistimi, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga niso bili vključeni v to policijo. Med tema skupinama obstaja velika tekmovalnost. Če ima nekdo paravojaško skupino, ki šteje kakšnih 200 mož, hoče poskrbeti, da bo zanje nekdo plačal. Do denarja pa lahko pride le, če izpodrine drugo skupino in vstopi v lokalno policijo,« razloži raziskovalka TLO.
Paravojaški raj
Po štetju, ki so ga opravili raziskovalci AIHRC, v Afganistanu deluje 616 paravojaških skupin. Čeprav so afganistanske oblasti v zadnjih letih izvajale program za demobilizacijo teh skupin, je bil uspeh tega programa skorajda ničen. V vse bolj zaostrenih varnostnih razmerah je tudi v prihodnosti nemogoče pričakovati množično demobilizacijo teh skupin. Ravno nasprotno − ob razpadanju države, ob razpadanju represivnega aparata, ki ga financirajo ZDA in njeni »partnerji«, bodo nekdanji gospodarji vojne, ki so v času okupacije prevzeli visoke politične in vojaške funkcije, ponovno mutirali v gospodarje vojne, poveljnike svojih oboroženih skupin.
Nekdanji uzbeški gospodar vojne Abdul Rašid Dostum, ki trenutno zaseda mesto podpredsednika države, nekdanji tadžiški gospodar vojne Ata Mohamed Nur, ki zdaj zaseda mesto guvernerja province Balh, nekdanji tadžiški gospodar vojne Ismail Kan, ki je v Karzajevi administraciji zasedal mesto ministra za vodo in energijo, in nekdanji paštunski gospodar vojne Gul Aga Šerzaj, ki je bil do lani guverner province Nangarhar, so le nekateri izmed nekdanjih gospodarjev vojne, ki bodo ob kolapsu države ponovno postali poveljniki svojih oboroženih skupin. »Vsi nekdanji gospodarji vojne, ki so prevzeli politične položaje, še vedno vzdržujejo svoje paravojaške skupine, ker jih bodo v prihodnosti morda potrebovali,« zatrdi Vahidudin Argun. »Kdor ima denar, lahko zbere toliko ljudi, kolikor jih lahko plača.«
