Tiskane izdaje
Starši Maulane Karija Zahirja Gula, 37-letnega verskega voditelja iz plemenskega območja Badžaur, so za obsodbo na smrtno kazen, ki jo je prejel njihov sin, izvedeli prek znancev. Ker so starši Zahirja Gula nepismeni, so za novico o smrtni obsodbi izvedeli šele, ko so jim jo sporočili znanci, ki so to novico opazili v medijih. Predstavnikom pakistanske vojske, ki so Zahirju Gulu sodili v tajnosti na enem izmed novih vojaških sodišč, se pred in v času sojenja ni zdelo vredno obvestiti njegove družine, da sojenje poteka. Šele ko je bil Zahir Gul − v začetku aprila letos − obsojen na smrt, je vojska prek družbenih omrežij podala kratko sporočilo, v katerem je razkrila novico o rezultatu tajnega sojenja. Ko so to novico povzeli mediji, so zanjo izvedeli tudi Gulovi najbližji, njegovi starši, žena in njegovi štirje otroci, trije sinovi in hči.
Člani represivnih sil so Zahirja Gula aretirali 27. aprila 2011 v šotorišču za vojne razseljence Džalozaj vzhodno od Pešavarja. Skupaj s svojo družino se je Zahir Gul tja zatekel zaradi ofenzive, ki jo je vojska v tistem času izvajala proti badžaurskim talibskim skupinam. Po aretaciji predstavniki represivnega aparata niso razkrili, kje je bil Zahir Gul zaprt in kaj se je z njim dogajalo. Zahir Gul je »izginil«. Zaradi tega je njegova družina leta 2012 podala peticijo na pešavarsko višje sodišče, v katerem je zaprosila, naj jim represivne sile razkrijejo, kje se nahaja njihov član. Ta peticija je bila uspešna, a šele julija 2014 so jim pristojne oblasti dovolile, da so lahko prvič obiskali Zahirja Gula. Po tistem prvem srečanju obiski niso bili več dovoljeni vse do avgusta letos, nekaj mesecev po obsodbi na smrt. »Obrazložitev sodbe ni bila javno objavljena. Ne vemo, česa je bil obtožen. Ne vemo, kje so mu sodili. Ne vemo, kakšni dokazi so bili uporabljeni proti njemu in kdo so bile priče, ki so nastopile proti njemu. Ne vemo, kdo ga je zastopal na sodišču. Ne vemo, kdo je bil tožilec,« pove odvetnik Malik Mohamed Adžmal, ki je v začetku avgusta letos v imenu Anvar Bibi, mame Karija Zahirja Gula, na pešavarskem višjem sodišču vložil peticijo, v kateri je zahteval, da se sodba, ki je bila podana na nepravičnem sojenju, razveljavi.
»Ne vemo, česa je bil obtožen. Ne vemo, kje so mu sodili. Ne vemo, kakšni dokazi so bili uporabljeni proti njemu in kdo so bile priče, ki so nastopile proti njemu,« pove odvetnik Malik Mohamed Adžmal, ki v imenu Anvar Bibi zastopa Karija Zahirja Gula. Foto: Vasja Badalič
Z eksekucijami nad terorizem?
Po lanskem talibskem pokolu na pešavarski vojaški javni šoli, v katerem je bilo ubitih nekaj manj kot 150 ljudi, je pakistanska vlada v svojo novo protiteroristično strategijo vključila tudi prekinitev moratorija na izvrševanje smrtne kazni. Po prepričanju vlade naj bi ponovno izvajanje smrtnih kazni prestrašilo člane uporniških skupin in jih prepričalo, da se je bolje odpovedati uporu. Po prekinitvi moratorija, ki je − z le eno izjemo − veljal od leta 2009, so pakistanske oblasti izvršile prve smrtne kazni konec lanskega decembra v zaporu v Faisalabadu. Tam so obesili obsojence, ki naj bi sodelovali pri organizaciji atentata na nekadanjega diktatorja Mušarafa.
A čeprav je pakistanski premier Navaz Šarif ponovno izvrševanje smrtne kazni uvedel pod pretvezo, da gre za protiteroristični ukrep, je vlada kmalu spremenila držo in − brez kakršnekoli argumentacije − napovedala, da se bodo smrtne kazni začele izvajati tudi za tiste, ki so bili obsojeni na smrt za kazniva dejanja, ki niso povezana s terorizmom. Kmalu se je izkazalo, da v novem valu eksekucij umirajo predvsem obsojenci, ki niso povezani s terorizmom. »Če pogledamo, kdo so ljudje, ki so bili usmrčeni, opazimo, da velika večina izmed njih ni bila obsojena za kazniva dejanja, ki bi jih lahko označili kot terorizem,« pravi Asma Džahangir, predstavnica Komisije za človekove pravice Pakistana (HRCP). Po podatkih, ki jih zbira HRCP, so pakistanske oblasti od konca lanskega leta do avgusta letos izvršile že 215 smrtnih kazni. Med njimi je bilo le 29 posameznikov, ki so bili obsojeni za kazniva dejanja, ki bi jih lahko označili kot terorizem. Vsi drugi, ki so bili usmrčeni, so bili navadni kriminalci, ki so bili obsojeni na smrt zaradi enega ali več umorov.
Smrt za prešuštnike in saboterje želežniškega sistema
V Pakistanu je obsodbo za smrt mogoče izreči za 27 kaznivih dejanj, na primer za umor, za proizvodnjo, preprodajo in tihotapljenje drog, za preprodajo orožja, za veleizdajo, za izvajanje ali podpiranje vojne proti Pakistanu, za posilstvo, prešuštvo, blasfemijo, za ugrabitev, katere namen je iztržiti odkupnino, za dejanja, katerih cilj je ustvariti teror ali občutek strahu in nevarnosti, ki povzročijo smrtne žrtve, in − navsezadnje − za sabotažo železniškega sistema.
Po podatkih, ki jih je zbrala pakistanska nevladna organizacija Justice Project Pakistan (JPP), naj bi bilo v pakistanskih zaporih približno 8000 ljudi, ki so obsojeni na smrt. Glede na to, da je bilo le okrog 800 ljudi obsojenih na smrt na posebnih protiterorističnih sodiščih, kjer sodijo domnevnim upornikom, je očitno, da so med obsojenimi na smrt člani uporniških skupin v manjšini. A število obsojenih zaradi terorizma se bo v prihodnosti verjetno povečalo zaradi delovanja novih vojaških sodišč, ki od letos naprej prevzemajo primere domnevnih teroristov. Doslej je bilo na vojaških sodiščih podanih 15 obsodb, od tega 13 smrtnih kazni in dve obsodbi na dosmrtno zaporno kazen.
V pakistanskem disfunkcionalnem sodnem sistemu − tako Asma Džahangir − so napake in zlorabe skoraj neizogibne. Nova tajna vojaška sodišča, za katera ni znano, kako postopki sploh potekajo, so poglavje zase, a tudi na navadnih sodiščih je veliko možnosti za napake in zlorabe. Obdolženci, ki izhajajo iz najrejvnejšega sloja prebivalstva, nimajo možnosti, da bi si zagotovili primerno obrambo na sojenju. »Ljudje so zelo revni. Za revne ljudi ni dostopa do pravice. Celo za tiste, ki imajo dobre službe, je to zelo drago. Poleg tega je kvaliteta pravne pomoči zelo nizka,« pravi Asma Džahangir. Najrevnejšim, ki si ne morejo plačati svojega odvetnika, država priskrbi odvetnike, katerih plače se gibljejo okrog sto evrov na mesec. Včasih se ti odvetniki niti ne pojavijo na obravnavah.
Včasih se na sojenjih pojavijo težave tudi pri ugotavljanju najpreprostejših stvari, na primer starosti obdolžencev. »Ker nekateri nimajo rojstnega lista, včasih ni mogoče določiti, ali je bila neka oseba mladoletna v času storitve kaznivega dejanja,« pove Džahangir. V primerih, kjer obdolžencu grozi smrtna kazen, je to pomembno, ker mladoletne osebe ne morejo biti obsojene na smrt.
»Po eni strani [pakistanske oblasti] izvršujejo smrtne kazni, po drugi strani pa dovoljujejo storilcem, da si kupujejo prostost,« pravi Asma Džahangir, predstavnica Komisije za človekove pravice Pakistana (HRCP). Foto: Vasja Badalič
Kupovanje poti na prostost
Leta 1990 so v pakistanski kazenski zakonik uvedli novost, ki omogoča tistim, ki so obsojeni na smrt za umor, da si odkupijo pot na prostost tako, da plačajo odškodnino družini žrtve. To je mogoče storiti, če družina žrtve izrazi pripravljenost, da odpusti storilcu umora v zameno za tako imenovani krvni denar. »Nekoč je bilo dovolj, da ti je odpustil eden izmed dedičev umorjenega. Kasneje so to spremenili in zahtevali, da ti morajo odpustiti vsi dediči umorjenega. Zdaj je tako, da če eden izmed dedičev premine v času sojenja storilcu umora, potem se morajo tudi vsi dediči preminulega dediča strinjati s tem, da sprejmejo krvni denar,« razloži Asma Džahangir. Te spremembe naj bi čim bolj otežile kupovanje odpuščanja.
Vsako leto je približno 200 do 300 primerov, v katerih si obsojeni morilci kupijo pot na prostost s plačilom »krvnega denarja«. Odškodnine, ki jih storilci umorov plačujejo družinam svojih žrtev, so zelo različne, odvisne so od finančnih zmožnosti storilcev in tega, kakšno ceno je družina žrtve pripravljena sprejeti. Najnižja odškodnina, za katero je slišala Asma Džahangir, je znašala približno 4500 evrov. Najvišjo odškodnino − približno 2,3 milijona dolarjev − pa je izplačala ameriška vlada za dvojni umor, ki ga je v mestu Lahore leta 2011 zagrešil Raymond Allen Davis, član privatnega vojaškega podjetja Blackwater, ki v tistem času delal kot pogodbenik za Cio.
Na ta način je Pakistan uzakonil dvotirni kazenski sistem − za tiste, ki si lahko odkupijo prostost, in za tiste, ki si je ne morejo. »Po eni strani izvršujejo smrtne kazni, po drugi strani pa dovoljujejo storilcem, da si kupujejo prostost. Na ta način dejansko pošiljajo revne ljudi, ljudi, ki ne morejo plačati odškodnine, na vislice, medtem ko si lahko bogati ljudje kupijo pot na prostost,« pravi Asma Džahangir. Pri tem doda, da »krvnega denarja« ni mogoče izplačati v primerih, ki spadajo pod terorizem. »Če je nekdo obsojen za kaznivo dejanje, ki spada pod terorizem, potem nima te možnosti [plačati odškodnino]. Če je nekdo obsojen na vojaškem sodišču, tudi nima te možnosti.«
