Tiskane izdaje
»Ranjen sem bil, ko je eksplodirala bomba, ki so jo podstavili pod naše vozilo. Ranjen je bil tudi moj sodelavec, ki je bil z menoj v vozilu. Lažje je bilo ranjenih tudi nekaj civilistov, ki so se znašli v bližini eksplozije,« pove 25-letni Sikandar, samski, brez otrok, doma iz Mehtarlama, glavnega mesta province Lagman, ki se razteza vzhodno od Kabula. Po tistem napadu, ki se je zgodil nekaj več kot dva meseca prej, preden sva se spoznala, je bil Sikandar dvakrat operiran. Njegovo izsušeno telo, po katerem so na številnih mestih opazne opekline, je bilo prebito v trebušnem delu, poleg tega pa je imel polomljene tudi prste na levi roki. Po sredini trebuha se mu vleče brazgotina, ki nakazuje mesto, kjer je bil operiran.
Ko se je zgodil bombni napad, je Sikandar služil v eni izmed enot afganistanske lokalne policije (ALP), nekakšne paravojaške organizacije, ki skupno šteje nekaj manj kot 27.000 mož, nameščenih v 145 okrajih. Posamezne enote lokalne policije sestavljajo borci, ki živijo na območju, kjer te enote delujejo. Tako ti borci, ki jim plače in bojno opremo financirajo ZDA, v slogu vaških straž varujejo svoja območja pred talibi. Sikandar je bil poveljnik ene izmed enot, ki je delovala v Mehtarlamu.
Približno leto in pol pred bombnim napadom, ki ga je skoraj stal življenja, je že preživel en bombni napad − v tistem primeru je šlo za eksplozijo bombe, ki so jo talibi podstavili pod most, čez katerega je zapeljal konvoj, v katerem je bil tudi Sikandar. »Takrat sem izgubil oko,« pove Sikandar, ki ne vidi več s svojim desnim očesom. »Ko se je zgodil tisti napad, sem bil nameščen v okraju Kargaji. Takrat sta bila še dva ranjena. En prijatelj je izgubil obe roki. Odrezali so mu jih,« se spominja Sikandar.
Čeprav je bil v zgolj dveh letih, ki jih je preživel kot član lokalne policije, že dvakrat huje ranjen, Sindakar hoče nadaljevati delo v svoji enoti. »Hočem se vrniti,« odločno zatrdi njegovo že skoraj povsem iznakaženo, nemočno telo. Ker ne more najti druge službe, ki bi mu zagotovila dostojno preživetje, bo Sikandar še naprej postavljal na kocko svoje življenje za 10.000 afganijev mesečne plače, kar je približno 135 evrov.
V službi tuje države
Mladi, 22-letni Gul Mahmat se je vključil v policijo pred petimi leti. Ali res sprejemajo tudi sedemnajstletnike v policijo? »Na jugu ni starostne omejitve za vstop v policijo. Ker primanjkuje ljudi, vzamejo vsakogar,« pove Gul Mahmat, nanašajoč se na južno provinco Kandahar, od koder tudi sam izvira.
Približno tri leta po vstopu v kandaharsko policijo se je Gul Mahmat prvič znašel v situaciji, ki bi ga lahko stala življenja. »Talibi so nas napadli. Začeli smo se streljati. Krogla mi je prestrelila levo nogo. Nič resnega ni bilo,« pove Gul Mahmat, medtem ko kaže mesto na spodnjem delu noge, ki ga je prebila krogla. Približno leto dni po tistem prvem incidentu se je še drugič znašel v smrtni nevarnosti.
»V ujetništvu smo imeli dva taliba. Nekega dne smo ju peljali na sodišče. Ko smo se vozili, so na nekem mestu pod nami sprožili bombo. Eden izmed talibov, ki smo ga vozili, je umrl. Drugi je bil ranjen. Tudi dva sodelavca, ki sta bila z mano, sta bila ranjena,« razloži, pri čemer se rahlo nasmehne od dejstvu, da so talibi v tistem napadu ubili edino svojega soborca. Gul Mahmat je bil ranjen. V tistem bombnem napadu so se zlomile kosti v njegovi desni goleni, zaradi česar se je moral prebiti skozi dolgotrajno zdravljenje. Kljub temu odločno pravi, da se bo po končani rehabilitaciji takoj vrnil v policijo. »Sem patriot. Služil bom do konca.«
Čeprav pravi, da je patriot, Gul Mahmat dela za plačo približno 130 evrov na mesec, ki mu jo priskrbijo davkoplačevalci držav, ki sestavljajo okupacijsko koalicijo. V skladu z ameriško strategijo se vojna v Afganistanu že od invazije naprej izvaja tudi kot državljanska vojna, v kateri se lokalne kolaborantske sile borijo proti talibskemu gibanju. Ker je v okviru te strategije vzdrževanje kolaborantskih sil ključno, so v procesu gradnje post-talibskega Afganistana ZDA namenile največ denarja ravno za zgraditev afganistanskega represivnega aparata, ki ga sestavljajo različne veje vojske, policije, paravojaških enot in obveščevalna služba. V obdobju 2002−2014 so ZDA, z naskokom največji donator za Afganistan, za različne projekte, ki naj bi pripomogli k zgraditvi nove države, namenile približno 104,1 milijarde dolarjev. Od te vsote je bila več kot polovica, približno 57,3 milijarde dolarjev, namenjena vzdrževanju afganistanskega represivnega aparata, preostali denar pa za raznorazne razvojne in humanitarne projekte.
Zgraditev lojalnega represivnega aparata, ki je še vedno skoraj v celoti odvisen od ameriškega denarja, je bila vedno ključna prioriteta v procesu gradnje nove države. Tudi v prihodnjih letih bo obstoj tega aparata odvisen od denarja, ki ga bodo zagotovile ZDA in tiste »partnerske« države, ki bodo sledile njeni politiki.
Čedalje več smrtnih žrtev
Kljub milijardam dolarjev, ki jih ZDA trošijo za vzdrževanje afganistanskega represivnega aparata, se po »umiku« tujih vojakov z afganistanskih bojišč ta aparat sooča z velikimi težavami pri ohranjanju nadzora nad nekaterimi deli države, predvsem v južnih in vzhodnih provincah, kjer je talibsko gibanje najmočnejše.
Po »umiku« tujih sil, ki zdaj le s posebnimi enotami in z zračnimi silami občasno sodelujejo v bojih, so uporniške sile povečale število napadov na člane afganistanske vojske in policije, na njihove nadzorne točke in strateške položaje, ki se nahajajo na ključnih transportnih poteh in obmejnih območjih. V teh bojih represivni aparat izgublja vse več mož.
Na vladni strani so levji delež izgub imeli policisti. Ker so nameščeni na vseh strateško pomembnih cestah, mestnih ulicah in križiščih, hkrati pa so slabše opremljeni kot vojaki, so policisti izjemno lahke tarče za talibsko gibanje. Na podlagi podatkov, ki jih je v zadnjih letih podalo afganistansko ministrsto za notranje zadeve, je bilo mogoče zaznati trend naraščanja števila smrtnih žrtev med policisti. V − po afganistanskem koledarju − letu 1390, se pravi v letu, ki je trajalo od 21. marca 2011 do 20. marca 2012, je bilo po podatkih notranjega ministrstva ubitih 1400 policistov. V naslednjem letu, v letu 1391, se pravi v letu, ki je trajalo od 21. marca 2012 do 20. marca 2013, je bilo ubitih 1800 policistov, približno 3000 je bilo ranjenih. Za leto 1392, se pravi za leto, ki je trajalo od 21. marca 2013 do 20. marca 2014, ni popolnih podatkov, saj je notranje ministrstvo podalo le delne podatke − do septembra 2013 je bilo ubitih 1792 policistov. To pomeni, da je bilo v manj kot pol leta ubitih skoraj toliko policistov kot v celotnem predhodnem letu. Sodeč po podatkih, ki jih je septembra letos podal afganistanski notranji minister Mohamed Omar Daudzaj, se trend naraščanja smrtnih žrtev rahlo umirja, čeprav število ubitih policistov ostaja visoko. V prvi polovici leta 1393, se pravi od 21. marca 2014 do septembra letos, je v bojih umrlo 1523 policistov, medtem ko je bilo domnevno 2506 policistov ranjenih.
Kakšen je skupni seštevek smrtnih žrtev, ki jih je v vseh letih vojne utrpel afganistanski represivni aparat? V izjavi, ki jo je na začetku marca letos podal kabinet predsednika Karzaja, so zapisali, da je do takrat na bojiščih umrlo 13.729 afganistanskih vojakov in policistov, poleg tega pa je bilo 16.511 vojakov in policistov ranjenih. Za primerjavo: doslej je na afganistanskih bojiščih umrlo 3474 tujih vojakov.
Množična dezerterstva
»Zgodilo se je pred tremi meseci. Po službi sem šel domov. Bil sem sam. Talibi so me napadli blizu moje hiše,« pravi Džamal, 22-letni član policijskih obmejnih enot, ki je v času napada služil v okraju Rodat, vzhodna provinca Nangarhar. V streljanju med Džamalom in talibskimi napadalci je bil Džamal prestreljen na desni strani trebuha. Medtem ko drži dvignjeno svojo bolniško haljo, da pokaže mesto, kjer ga je prebila krogla, Džamal zatrdi, da je v tistem strelskem obračunu ubil dva taliba. Drugi so zbežali.
V približno štirih letih, ki jih je preživel v policiji, je Džamal že enkrat prej za las ušel smrti. Zgodilo se je pred približno dvema letoma, ko je bil nameščen v okraju Gušta, provinca Nangarhar. »Tam so talibi velikokrat napadli. Nekega dne so napadali našo postojanko. Krogla me je oplazila tik ob desni strani glave,« pove Džamal. Z desno roko nakaže mesto na glavi, kjer ga je oplazila krogla. Na tistem mestu, pod njegovimi gostimi črnimi lasmi, je opazna majhna brazgotina, ki se vleče po desnem sencu.
Kljub temu da je bil že dvakrat zelo blizu smrti, je Džamal, poročen, oče dveh sinov, odločen, da po končanem zdravljenju nadaljuje delo v policiji. Pravi, da drugih možnosti za zaposlitev ni. »Dobro se počutim. Lahko se vrnem,« zatrdi z resnim, okamnelim obrazom. Kaj pa družina? Ali podpirajo njegovo odločitev? »Družina je srečna, da se bom vrnil v policijo. Poskrbel sem, da so na varnem. Ker so talibi ugotovili, kje stanujem, sem preselil družino v Džalalabad [glavno mesto Nangarharja]. Tam bom živel tudi jaz. Tam bomo vsi varni,« pove Džamal.
Čeprav so Džamal in vsi drugi policisti, s katerimi sem imel priložnost govoriti, zatrdili, da se zaradi pomanjkanja drugih virov zalužka hočejo vrnili v policijske vrste, je na podlagi podatkov o dezerterstvu očitno, da se velik del rekrutov hitro odpove policijski karieri.
Po podatkih ameriškega obrambnega ministrstva se je v obdobju od marca 2013 do februarja 2014 stopnja dezerterstva v policijskih silah gibala med enim in 2,1 odstotka na mesec − v tistem enoletnem obdobju je policijo zapustilo skupno 29.510 policistov. To pomeni, da je policijo, ki skupno šteje nekaj več kot 150.000 mož, zapustila nekaj manj kot petina mož. Res je, da afganistanskim oblastem za zdaj uspe bolj ali manj zakrpati ta dezerterstva z novimi rekruti, a ni jasno, koliko časa jim bo to še uspevalo.
Še večje težave z dezerterstvom imajo v afganistanski vojski − v obdobju od marca 2013 do februarja 2014 se je stopnja dezerterstva gibala med 2,2 in 3,3 odstotka na mesec. V tistem enoletnem obdobju je iz vojske dezertiralo kar 57.431 vojakov, nekaj manj kot tretjina od 187.000 vojakov, kolikor naj bi jih imela afganistanska vojska. Tudi vojski za zdaj uspeva pokriti te izgube z novimi rekruti, težko pa si je zamisliti, da bo vojska, ki mora v letu dni zamenjati tretjino svojih članov, na dolgi rok učinkovita.
