»Ko se je začel spopad, sem bil v svoji delavnici. Po poklicu sem krojač. Ko so začeli streljati, sem zbežal iz delavnice. Z mano so bili trije izmed mojih otrok. Ko smo bežali po ulici, je v našo bližino priletela granata. Eksplodirala je blizu nas. Ne vem, s katere strani je priletela,« pove 39-letni Abdul Ahmed, oče šestih otrok, doma iz naselja Baraki Barak, glavnega mesta istoimenskega okraja v provinci Logar, južno od Kabula. V spopadu, ki se je zgodil 14. septembra letos, so talibi napadli policijsko postojanko v Baraki Baraku. Krojaška delavnica Abdula Ahmeda stoji nedaleč od policijske postojanke.
»V tisti eksploziji,« pove Abdul Ahmed, »je eden izmed mojih otrok umrl, ostala dva sta bila ranjena. Nista bila huje ranjena. Manjši kosi so ju zadeli po telesu. Oba sta že okrevala. Oba sta že doma.« Zlom desne noge, ki ga je utrpel Abdul Ahmed, ne bo pustil za seboj večjih posledic. Po okrevanju bo Abdul Ahmed lahko spet hodil. A ko se bo vrnil v domače naselje, bo spet na vojnem območju. »Včasih se takšni napadi zgodijo vsak teden. Včasih tudi dvakrat ali trikrat na teden,« pravi Abdul Ahmed.
Naša vas se je spremenila v bojišče
Tako kot v številnih drugih afganistanskih provincah se je v zadnjih letih tudi v Logarju število spopadov med vladnimi silami in uporniškim gibanjem povečalo. Provinca Logar je strateško pomembna predvsem zaradi tega, ker se nahaja v bližini Kabula. Okraj Mohamed Aga, najsevernejši del province Logar, leži le okrog 20 kilometrov južno od glavnega mesta. Poleg tega je provinca pomembna tudi zato, ker skoznjo teče glavna prometna žila, ki iz Kabula vodi v Gardez, glavno mesto province Paktija, od tam naprej pa v Host, glavno mesto istoimenske province, ki leži na vzhodnem delu države, tik ob meji s Pakistanom. Iz Logarja se uporniki lahko povežejo z drugimi uporniškimi skupinami − na primer na vzhodni strani od tistih, ki se nahajajo v provinci Nangarhar, na jugovzhodu od tistih, ki so v provincah Host in Patija, ter zahodno od tistih, ki so v provinci Vardak. Ker se skrajni vzhodni del province Logar dotika meje s Pakistanom, se logarski uporniki lahko povežejo tudi s pakistanskimi talibi.
Afganistanske represivne sile imajo težave pri vzdrževanju nadzora v petih izmed sedmih okrajev, ki sestavljajo Logar. Že konec lanskega leta so vladni predstavniki priznali, da je skoraj celotno ozemlje v okrajih Čark, Harvar in Azra pod talibskim nadzorom. V okrajih Harvar in Azra vladne sile nadzorujejo le glavno mesto okraja, medtem ko so preostala območja pod nadzorom talibov. Poleg tega talibsko gibanje nadzoruje tudi velik del ozemlja v okrajih Mohamed Aga in Baraki Barak.
»Trenutno našo vas nadzorujejo talibi. Večino časa jo imajo oni pod nadzorom,« pove Mohamed Omar (desno), plemenski starešina iz okraja Mohamed Aga. Foto: Vasja Badalič
»Skoraj vsak dan potekajo spopadi. Vladne sile so nameščene v središču okraja in ob glavni cesti, ki vodi skozi okraj. Talibi nadzorujejo preostala območja. Ker se naša vas nahaja le okrog štiri kilometre od glavnega mesta okraja, se je spremenila v bojišče,« pravi Abdul Samad iz okraja Baraki Barak. Lani je Abdul Samad skupaj s svojo 25-člansko razširjeno družino zapustil svojo vas in se zatekel v Kabul. »V naši vasi je ostalo zelo malo ljudi. Morda kakšnih dvajset odstotkov. Ostali so le tisti, ki nimajo denarja, da bi zbežali,« pove Abdul Samad.
Tudi on je zaradi vojne izgubil veliko večino svojega premoženja. »Sem kmetovalec. Vse sem izgubil. Imeli smo od 30 do 40 krav. Nekatere so umrle, ko so zbombardirali mojo kmetijo. Preostale sem moral prodati po zelo nizki ceni. V spopadih je bila uničena tudi zgradba, kjer sem hranil krmo za živali. Na kmetiji smo imeli tudi okrog 80 jablan. Zdaj je vse to izgubljeno,« razloži Abdul Samad. Pri tem doda, da je na pristojnem ministrstvu prijavil škodo, ki jo je utrpel, a še ni prejel nobene odškodnine.
Našo vas nadzorujejo talibi
Po podatkih Pisarne za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) je zaradi spopadov v prvi polovici letošnjega leta okrog 2000 ljudi zbežalo iz Logarja. Skupno število ljudi, ki so v zadnjih letih zapustili Logar, je neznano. Plemenski starešina Mohamed Omar, 63, je že pred dvema letoma zapustil vas Zargun Šahr, ki se nahaja v okraju Mohamed Aga. Njegova rojstna vas se je v zadnjih letih spremenila v bojišče, ki je včasih pod talibskim včasih pa pod vladnim nadzorom. »Glavni problem so nenehni boji med talibi in vladnimi silami. Ko talibi zasedejo vas, iščejo ljudi, ki delajo za vlado. Od vseh vaščanov zahtevajo hrano. Ko vladne sile zasedejo vas, obtožujejo ljudi, da so delali za talibe. Vsi nadlegujejo ljudi,« zatrdi Mohamed Omar. »Trenutno našo vas nadzorujejo talibi. Večino časa jo imajo oni pod nadzorom. Vladne sile so nameščene le v središču okraja in na pomembnih strateških točkah, predvsem ob glavni cesti, ki Kabul povezuje z Gardezom.« Po njegovem mnenju je razlog za moč talibov, ki jih v veliki večini sestavljajo domači fantje, predvsem v nesposobnosti in korupciji vlade. Razočaranje nad vladajočim režimom je glavni dejavnik, ki poganja upor.
Po prihodu v Kabul, kjer si je najel skromno hišo v soseski Bagrami, je Mohamed Omar − skupaj z drugimi logarskimi plemenskimi voditelji − ustanovil organizacijo, ki pomaga vsem logarskim družinam, ki so bile zaradi vojne prisiljene zapustiti svoje domove. »Za menoj so prihajali v majhnih skupinah tudi drugi vaščani. Na tem območju [Bagrami] živi okrog 30 družin iz moje vasi. Preostali so na drugih lokacijah v Kabulu. Mi smo tu odprli dve pisarni, kjer poskušamo pomagati vsem logarskim družinam. Pomagamo jim najti namestitev in službe. Pomagamo jim priti v stik s humanitarnimi organizacijami. Zelo je težko. Mi smo kmetovalci. Vse smo izgubili,« pove Mohamed Omar.
Po njegovem mnenju je v Zargun Šahru ostalo le še kakšnih 20 do 30 odstotkov prebivalcev. »Nekaj ljudi je še tam, ker nimajo denarja, da bi živeli v Kabulu,« pravi Mohamed Omar. V svojo vas se občasno vrne le, ko je kakšna posebna priložnost, na primer poroka ali pogreb. »Razseljene ljudi, ki umrejo v Kabulu, poskusimo pokopati v njihovih vaseh. Navadne ljudi pokopljemo v vaseh. Njihova trupla odpeljemo v vas. Tiste ljudi, ki delajo za vlado ali za varnostne sile, pa pokopljemo tu v Kabulu. Zanje smo odkupili kos zemljišča na pokopališču.«
Ko se vojska umakne, se talibi vrnejo
»V naši hiši živi več družin. Tam živijo moj oče, moj brat in sestra. Vsi imamo družine,« pove 20-letni Jusuf, kmetovalec, oče enega otroka, doma iz okraja Said Abad, ki je del province Maidan Vardak jugozahodno od Kabula. »Nekega dne [1. septembra 2015] je v našo hišo priletela granata. V napadu so umrli trije otroci, trije moji nečaki,« pove Jusuf, ki je v tistem napadu dobil poškodbe na levi nogi in roki. Za napad, ki jim je zadal nepopravljive izgube, Jusuf krivi afganistanske represivne sile. »Našo vas nadzorujejo talibi. Veliko je spopadov. Vojska velikokrat napade našo vas, ponavadi ponoči. Ko napadejo in pridejo v vas, se talibi umaknejo. Vojaki potem ostanejo v vasi dan ali dva, a potem se umaknejo. Ko se vojaki umaknejo, se talibi vrnejo v vas,« razloži Jusuf. V zadnjih letih so talibi na tistem območju vzpostavili vzporedno državo, vključno s sodnim sistemom, ki rešuje spore med domačini. Poleg tega, pravi Jusuf, so talibi opozorili domačine, da ne smejo imeti nobenih stikov z vladnimi silami. »Dejali so nam, da se nihče ne sme vključiti v afganistansko policijo ali vojsko,« pove Jusuf.
Tako kot Logar je tudi provinca Maidan Vardak strateško pomembna, ker je v bližini Kabula, poleg tega pa skoznjo teče tudi ena izmed najpomembnejših prometnih žil v državi, cesta, ki povezuje dve največji mesti v državi, Kabul in Kandahar. Okraj Said Abad je pomemben − tako kot celotni vzhodni del province Maidan Vardak − ravno zaradi ceste Kabul−Kandahar. Poleg tega iz Said Abada vodi tudi cesta, ki gre skozi okraj Baraki Barak do glavne prometne žile v sosednji provinci Logar, se pravi do ceste Kabul−Gardez−Host.
Po podatkih, ki jih je zbral OCHA, je v prvi polovici letošnjega leta zaradi spopadov okrog 5100 ljudi zbežalo iz svojih domov v Maidan Vardaku. Večina se je zatekla v Kabul. Med tistimi, ki so iz province zbežali že lani, je bil tudi 42-letni Zarif, oče petih otrok, doma iz vasi Čaraki. »Ko so lani izbruhnili spopadi, smo zbežali. Našo vas so nadzorovali talibi. Tam deluje Hizb-i-Islami [uporniška skupina, ki jo vodi Gulbudin Hekmatjar]. Ko je vojska napadla našo vas, so jo obstreljevali. Takrat sem izgubil svojo ženo. Ko je bežala, je izstrelek priletel v njeno bližino. Moj brat je bil ranjen. Že pred tem je eden izmed mojih bratov izgubil obe nogi v eksploziji mine,« pove Zarif. Po njegovi oceni je v njegovi vasi živelo okrog 170 družin, zdaj pa tam vztraja le še okrog 30 družin.
Ena granata je zadela mojo hišo
»Talibi so napadli postojanko lokalne policije. Policisti so odgovorili z ognjem. Ena granata je zadela mojo hišo,« pove 70-letni Mohamed Omar, kmetovalec iz okraja Kara Bah, ki leži v provinci Gazni, južno od Kabula. »Le jaz sem bil ranjen. Noben član moje družine ni bil v tistem trenutku v hiši,« pove Mohamed Omar, ki je utrpel poškodbe na obeh nogah. Pri tem doda, da se je prvič zgodilo, da se je znašel v taki nevarnosti. Nihče iz njegove družine še ni bil ranjen. »Ko talibi napadejo policijo, policija strelja nazaj na vse hiše, ki se nahajajo na območju, od koder so streljali talibi. Streljajo vsepovsod,« pove Mohamed Omar.
Zaradi spopadov je v prvi polovici letošnjega leta − tako OCHA − približno 5400 ljudi zapustilo svoje domove v provinci Gazni. Večina izmed njih se je zatekla v glavno mesto province, ki se prav tako imenuje Gazni. Provinca Gazni se razteza južno od Maidan Vardaka in je prav tako strateško pomembna, ker skoznjo teče cesta, ki povezuje Kabul in Kandahar. Eden izmed okrajev v provinci, skozi katerega vodi cesta Kabul−Kandahar, je tudi Kara Bah, kjer so pogosti spopadi med vladnimi in talibskimi silami. V tej provinci je najmanj 12 okrajev v nevarnosti, da padejo povsem pod talibski nadzor. V številnih okrajih − na primer Adžristan, Giro, Ab Band, Vagez, Gilan, Rašidan in Kara Bah − so vladne sile prisotne zgolj v središču okraja, medtem ko preostalo ozemlje nadzorujejo talibi.