Tiskane izdaje
»Zgodilo se je prav tu, pred mojo hišo. Ko smo z avtom zapeljali z našega posestva, so nas čakali na tej ulici. Približno sto metrov od naše hiše so nas ustavili na sredi ulice. Videl sem dva človeka, ki sta se približala vsak s svoje strani. Eden od njiju se je približal vozniku. Voznik je spustil šipo. Takrat si je tisti moški potegnil ruto čez spodnji del obraza in nameril pištolo vanj. Ukazal mu je, naj gre na zadnji sedež, tako da je potem on lahko sedel za volan. Ko sem pogledal na drugo stran avtomobila, sem zagledal še drugo osebo, ki si je obraz prav tako pokrila z ruto. Nato sem opazil še druge ugrabitelje. Skupaj jih je bilo štiri. Bili smo obkroženi z vseh strani. Rekel sem vozniku, naj se ne prepira z njimi,« se 65-letni profesor Adžmal Kan spominja dne, ki mu je dramatično spremenil življenje. Bil je torek, 7. september 2010.
Vsi štirje ugrabitelji so sedli v Kanov avto, dva spredaj, na voznikov in sovoznikov sedež, dva zadaj, tako da sta obkrožila Kana in njegovega šoferja. »Ko so nas odpeljali, sem začutil, da me je nekaj zbodlo v roko. Nekaj so mi vbrizgali, tako da sem hitro zaspal. Po kakšnih desetih minutah sem že bil omotičen,« pravi Kan. Ena izmed zadnjih stvari, ki se jih spominja, preden ga je odnesel spanec, je, da so ga ugrabitelji pokrili z burko, zato da so prikrili njegovo identiteto.
Kaj pa varnostniki, ki so bili nameščeni na nadzornih točkah v pešavarskem kampusu, znotraj katerega se nahaja tudi Kanova hiša? Ali niso opazili, da so ugrabitelji zasedli njegov avto? »Ne, ugrabitelji so ubrali drugo pot. Šli so tu zadaj. Tam ni varnostnikov,« Kan z roko nakaže smer, v katero je odpeljal avtomobil. Iz Pešavarja so ga ugrabitelji odpeljali na odročna paštunska plemenska območja, ki se raztezajo ob meji z Afganistanom. Čeprav ne pozna imen vasi, v katerih so ga naselili, Kan pravi, da je večino časa v ujetništvu preživel ob afganistansko-pakistanski meji na območjih Severni in Južni Vaziristan.
Za denar in izmenjavo zapornikov
Najtežje obdobje v ujetništvu so za Kana bili tisti prvi dnevi, v katerih je bil v veliki negotovosti glede svoje prihodnosti. »Nismo vedeli, kaj se bo zgodilo. Na začetku nisem niti vedel, kdo so ugrabitelji. Kasneje so mi povedali, da pripadajo Talibskemu gibanju Pakistana [TTP]. Dejali so mi, da so jim njihovi najvišji poveljniki naročili, da nas morajo pripeljati,« pravi Kan. »Še nikoli prej nisem srečal taliba. Ničesar nisem vedel o njih. Strah me je bilo, ker nisem vedel, kaj bi radi od mene.«
Kasneje so mu talibi razkrili svoja pričakovanja. »Ko sem spoznal njihovega poveljnika Hakimulo [Hakimulo Mesuda, nekdanjega poveljnika TTP, ki je bil konec lanskega leta ubit v napadu z brezpilotnim letalom], se mi je že ob najinem prvem srečanju pravzaprav opravičil. Dejal je, da mu je žal, da so me morali pripeljati tja. Dejal je, da je to edini način, da prisilijo vlado, da sprejme njihove zahteve. Dejal je, da potrebujejo dve stvari. Denar, seveda, in njihove zapornike. Dejal je, da vlada ujame veliko njihovih borcev, ki jih lahko rešijo le prek izmenjave zapornikov.« Zahtevo po izpustitvi talibskih zapornikov v zameno za Kana so predstavniki TTP formulirali tudi v videospotih s »klasično« talibsko postavitvijo, se pravi z ugrabljencem Adžmalom Kanom, sedečim v ospredju, medtem ko za njim stojijo obroženi zamaskirani ugrabitelji. Čeprav so v teh videospotih talibi tudi zagrozili, da bodo Kana umorili, če njihova zahteva ne bo upoštevana, te grožnje niso nikoli uresničili.
Med pogovorom gospod Kan deluje zelo sproščeno, z občasnim nasmeškom, z blagim, umirjenim glasom orisuje čas v ujetništvu, z glasom, v katerem ni čutiti jeze ali zamere − tako se vsaj zdi na prvi pogled − do ljudi, ki so mu ukradli štiri leta življenja. V času ujetništva so mu talibi le izjemoma dovolili komunicirati z družino po telefonu. »Na začetku se je to zgodilo izjemno redko. Morda po sedmih, osmih ali devetih mesecih so mi prvič dovolili, da sem govoril z družino. Šele na koncu ujetništva, v zadnjih dveh tednih ujetništva, se je to spremenilo. Takrat so mi vsak drugi dan dovolili, da sem poklical svojo družino. A še nisem vedel, da je moja izpustitev tako blizu,« pove Kan, poročen, oče petih hčera.
V zvezi z dejstvom, da ima pet hčera, se Kan spominja tudi naslednje ankdote iz ujetništva. Ko je talibski poveljnik Hakimula Mesud izvedel, da ima Kan le hčere, mu je predlagal, naj se v ujetništvu še enkrat poroči z enim dekletom iz plemenskih območjih, tako da bo dobil moškega potomca. Kan je to ponudbo zavrnil z argumentom, da je že prestar.
Poučevanje
Kako pa je bilo z njegovim zdravstvenim stanjem v času ujetništva? Ali je kadarkoli resno zbolel? »Na začetku sem izgubil veliko teže. Počutil sem se zelo šibkega. Takrat so mi prvič dovolili telefonski klic, da sem lahko govoril s svojo družino. Takrat sem govoril tudi z eno izmed hčera. Povedal sem ji, da sem izgudil težo in da sem šibek. Spominjam se, kako je hči pričela jokati in govoriti, da nočejo očeta, ki je šibek. Rekla je, da me hočejo takšenega, kakršen sem bil prej. Zaradi tega sem se odločil, da bom začel bolj paziti na zdravje. Začel sem več jesti. Dejal sem si, da moram biti dobrega zdravja, ko me bodo izpustili,« pravi Kan. Dodaten problem so predstavljale tudi njegove težave s srcem. »Ker imam težave s srcem, sem se bal, da mi ne bodo zmogli priskrbeti zdravil, ki jih moram jemati. A so jih priskrbeli. Skoraj vedno so bila zdravila na voljo. Le občasno so nastali zapleti, ko zdravil niso imeli v lokalnih lekarnah. Takrat so jih morali pripeljati iz Pešavarja, Banuja ali Dere Ismaila Kana,« zatrdi Kan.
Kakšno namestitev so mu priskrbeli talibi? Kakšen je bil varnostni režim v ujetništvu? »V začetnem obdobju je bilo najtežje. Držali so nas zaprte v majhnih sobah. Tam smo morali biti 24 ur na dan. Niso nam dovolili izhodov. Ves čas so nas stražili. Tudi umivanje so nam redko omogočili. Ker ni bilo kopalnice na lokaciji, kjer so nas držali, so nas morali peljati nekam v bližino. Tja so nas peljali le ponoči.« S časom so se razmere izboljšale. »Najprej so nam omogočili, da smo se lahko gibali znotraj z zidom obkroženega posestva, na katerem je stala hiša. Kasneje, po kakšnem letu v ujetništvu, sem se že lahko gibal po vasi, kjer sem bil nameščen. Določili so mi območje, kjer sem se lahko gibal. A tudi tam so me vedno imeli pod nadzorom,« pripoveduje Kan. Takšen »prost« režim je bil mogoč, ker je bila vas, kjer se Kan nahajal, povsem pod talibskim nadzorom. Tam ni bilo pakistanske policije ali vojske.
Obdobje, v katerem so mu ugrabitelji omogočili največ gibanja, je bilo hkrati tudi obdobje, v katerem je Kan doživel najbolj pozitivno izkušnjo v vseh letih ujetništva. Takrat je Kan začel poučevati otroke, ki so živeli v vasi, kjer je bil zaprt. Na neki lokaciji je najprej poučeval dva otroka družine, pri kateri so ga talibi nastanili, kmalu pa se je pouku pridružilo več kot trideset otrok. »Ko sem začel učiti otroke, mi je bilo najlažje. Videl sem zadovoljstvo v njihovih očeh, ker so dobili nekaj, česar niso več imeli − šolanje. Zaradi vojne na tistem območju so šole zaprte. Učitelji so zbežali, tako da nihče ne more poučevati otrok. In tudi ljudje, ki so tam živeli, so se stalno selili. Velikokrat so bili razseljeni zaradi konflikta. V času spopadov so morali iti drugam in se potem vrniti,« pove Kan. Doda, da so mu otroci, ki jih je poučeval, velikokrat prinesli majhna darila. Nekoč mu je eden od talibov povedal, da je mama enega izmed otrok, ki jih je poučeval, zatrdila, da bi prodala vse svoje krave, če bi bilo to dovolj za Kanovo izpustitev iz ujetništva.
Ose na nebu
Ko je Kan prebrodil začetni strah pred talibi, ko se je navadil nanje, se je pojavil nek drug strah − strah pred ameriškimi brezpilotnimi letali, ki izvajajo operacije nad Severnim Vaziristanom. Ker se je Kan nahajal v talibskem ujetništvu in ker so ga v talibskem spremstvu tudi prevažali iz lokacije na lokacijo, bi lahko tudi on postal žrtev napada z brezpilotnim letalom, če bi letalo zbombardiralo talibe, ki so ga držali v ujetništvu.
»Ko so nas pripeljali v Severni Vaziristan, so bila najbolj grozljiva brezpilotna letala. Slišali smo veliko zgodb o teh letalih. Nad nami so letela 24 ur na dan. Vedno so brnela. Zaradi zvoka, ki ga oddaja, takemu letalu v paštunščini pravijo bangana [osa]. Bilo je težko. Strah nas je bilo. Talibi so mi pokazali tudi posnetke lokacij, ki so jih ta letala napadla. Tam smo videli natančnost, s katero ta letala zadanejo svoje cilje,« se spominja Kan. Pri tem doda, da je nekega dne po radiu slišal neki Obamov govor, v katerem je ta zatrdil, da bo zaostril kriterije za izvajanje napadov z brezpilotnimi letali. »Dejal je, da hiš, kjer so ženske in otroci, ne glede na to, ali so tam tudi tarče visoke vrednosti, ne bodo napadali. To nas je nekoliko pomirilo. Upali smo, da ne bomo postali plen teh letal,« pove Kan.
Svoboda!
Preden je bil zares izpuščen, sta se izjalovila najmanj dva poskusa pogajanj, ki naj bi mu zagotovila svobodo. »To se je enkrat zgodilo v Mir Aliju [kraju v Severnem Vaziristanu]. Takrat so se neke osebe pogajale za mojo izpustitev. Bil sem nameščen pri njih in takrat sem srečal tudi nekaj svojih nekdanjih študentov. Bili so zelo žalostni. Poskušali so me potolažiti. Naredili so, kar je bilo v njihovi moči. Zelo težko je bilo za navadne ljudi, da nekaj naredijo v taki situaciji.«
A čas svobode je vendarle napočil. Takrat, ko je bil izpuščen, je bil v rokah frakcije TTP, ki jo vodi Kan Said Sadžna, trenutno najmočnejši talibski poveljnik frakcije TTP, ki operira v Južnem in Severnem Vaziristanu. »Ti ljudje so bili zelo prijazni. Zelo so se trudili zame. Priskrbeli so kuharja posebej zame. Poveljnik Kan Said Sadžna me je obiskal vsak drugi dan. Vedno je vprašal, kako se počutim in kako je z mojim zdravjem. Rekel je svojim možem, naj mi priskrbijo vse, kar potrebujem. Tik preden so me izpustili, so mi priskrbeli nove obleke. Rekli so, da mora biti vse novo, ko bom izpuščen. Tako so mi nabavili novo kapo, nov telovnik, nove čevlje, nogavice.« Ko so prek posrednikov talibi končno sporočili vojski lokacijo izpustitive, je Kan − le deset dni pred četrto »obletnico« ugrabitve − dočakal svobodo. Bil je četrtek, 28. avgust 2014.
Čeprav Kan še vedno noče govoriti o tem, zakaj je bil izpuščen, je nekaj dni po njegovi izpustitvi mula Fazlula, vrhovni poveljnik TTP, zatrdil, da je v tem primeru šlo za izmenjavo zapornikov. Po Fazlulovih besedah naj bi bil Kan izpuščen v zameno za izpustitev treh talibov.
