Navkljub temu, da je JUI-S na pakistanskem političnem parketu majhna, po lanskih volitvah tudi izvenparlamentarna stranka, je njena politična moč na paštunskih območjih ob meji z Afganistanom precej večja, predvsem zaradi tesnih stikov, ki so jih v preteklih desetletjih člani JUI-S stkali s talibskim gibanjem, tako s tistim delom gibanja, ki deluje na afganistanski strani meje, kot tudi s tistim, ki deluje v Pakistanu. Ravno islamska šola Hakanija je JUI-S služila kot središče, v katerem so se izobraževali študenti, ki so kasneje postali osrednje figure v talibskem gibanju. V preteklih desetletjih so se pod ul-Hakovim mentorstvom na Hakaniji izšolali številni visoki predstavniki talibskega režima, ki so v obdobju 1996-2001 vodili Afganistan. Leta 1999 je bilo najmanj osem ministrov tedanjega talibskega režima nekdanjih učencev »univerze svete vojne«, med njimi so bili, na primer, mula Mohamed Omar, vodja talibskega gibanja, ki je na Hakaniji prejel tudi častni doktorat, Abdul Latif Mansur, nekdanji minister za kmetijstvo, mula Hairula Hairhva, nekdanji notranji minister, kasneje pa zapornik v Guantanamu, Amir Kan Mutaki, nekdanji minister za informiranje in kulturo, in mula Kalamudin, nekdanji vodja talibske verske policije. Nekdanji učenci »univerze svete vojne« so zasedli tudi druge visoke položaje v talibskem režimu, na primer, postali so provincijski guvernerji, sodniki in vojaški poveljniki. Poleg najvidnejših predstavnikov talibskega režima so se v Akora Hataku izšolali tudi številni mladeniči, ki so se svete vojne udeležili kot navadni borci.
Nenazadnje se je na Hakaniji nekoč šolal tudi Džalaludin Hakani, nekdanji talibski minister za obmejne in plemenske zadeve, kasneje pa tudi njegov sin, Siražudin Hakani, ki je od očeta prevzel poveljstvo Hakanijeve skupine, trenutno ene izmed najmočnejših talibskih skupin, ki se upira evro-ameriški okupaciji Afganistana. Glede na to, da so člani družine Hakani povzeli svoje ime ravno po »univerzi svete vojne«, to pomeni, da je posledično tudi uporniška skupina, ki jo vodijo, dobila ime po tej islamski šoli.
Na podlagi njihove dolgoletne podpore talibskemu gibanju ni presenetljivo, da je islamska stranka JUI-S, katere predstavniki hkrati tudi vodijo Hakanijo, podprla talibe v vojni proti evro-ameriškim okupatorjem. »Od prvega dne, od 11. septembra naprej, je imela naša stranka enako stališče. Mušarafova odločitev, da stopi na stran ZDA, ko so te napadle Afganistan, je bila napačna. Pakistan se ne bi smel nikoli vključiti v tako imenovano vojno proti terorju. To je vojna nekoga drugega, ki nam je bila vsiljena. In sedaj mi, Paštuni, trpimo. Naša zemlja gori,« pravi maulana Said Jusuf Šah, emir JUI-S v zahodni pakistanski provinci Hajber-Pahtunhva. V preteklih letih, v katerih so posamezne pakistanske administracije sodelovale v ameriški »vojni proti terorju«, so se razmere še poslabšale - pakistanska plemenska območja so postala poligon za serijske ofenzive pakistanske vojske in za ameriške napade z brezpilotnimi letali. »Vedno smo nasprotovali napadom z brezpilotnimi letali. Zaradi napadov z brezpilotnimi letali je naša država v vojni. Ker so bili v napadih s temi letali ubiti nedolžni ljudje, se njihovi najbližji hočejo maščevati. Pakistan bi moral takoj zaustaviti napade z brezpilotnimi letali,« zatrdi Jusuf Šah. Poleg tega se njegova stranka zavzema tudi za to, da vlada prepreči prehod Natovih konvojev čez pakistansko ozemlje.
Glede aktivnega sodelovanja v boju proti okupacijskim silam v Afganistanu, je Jusuf Šah neomajen. »Sveta vojna je naša pravica. Vse države, ki so jih ZDA napadle, imajo pravico pridružiti se sveti vojni,« zatrdi, a ob tem doda, da v njihovi madrasi ne silijo študentov naj vstopijo v sveto vojno. »Ta odločitev je stvar vsakega posameznika,« pravi.
»Mirovni proces«
Ključni razlog za obisk Jusufa Šaha je bilo njegovo sodelovanje v spodletelem mirovnem procesu med vlado in Talibskim gibanjem Pakistana (TTP), ki se je odvil v prvi polovici letošnjega leta. Ko so se na začetku februarja prvič sestali člani mirovnega sveta, ki naj bi pomagali pri vzpostaviti pogovorov med vladni pogajalci in talibsko stranjo, se je med njimi - kot zastopnik talibske strani - znašel tudi Jusuf Šah. Nadomeščal je maulano Sami ul-Haka, ki je zaradi visoke starosti omejil svoje aktivnosti v mirovnem procesu.
S perspektive pakistanskih oblasti se je zdelo, da želi vlada skleniti mirovni sporazum s »slabimi talibi«, se pravi talibi, ki se ne borijo v Afganistanu, ampak izvajajo napade na pakistanske oblasti. Ker različne frakcije TTP, največjega pakistanskega talibskega združenja, izvajajo napade na pakistanske oblasti, se je zdelo, da si vlada prek pogajanj z njimi želi zagotoviti mir na svojem ozemlju. Ali so v času, ko so se začela pogajanja, vse frakcije, ki sestavljajo TTP, podpirale pogajanja? Ali je prišlo do razkola znotraj TTP? »Vse skupine znotraj TTP so bile za pogajanja. Vse skupine so bile za mir in dialog. Na začetku so jim sicer nasprotovali člani TTP-Pandžab [skupina v TTP, ki jo sestavljajo uporniki, ki izhajajo iz pandžabske etnične skupine], a kasneje so si premislili in podprli mirovni proces. Tudi njihov vodja Adnan Rašid je podprl poganjanja,« pove Jusuf Šah. Spopadom, ki so v času pogajanj vzniknili med pro-pogajalsko frakcijo TTP, ki jo vodi Kan Said Sadžna, in novo proti-pogajalsko frakcijo TTP, ki jo je ustanovil Šahriar Mesud, Jusuf Šah ne pripisuje velikega pomena. »Skupina, ki jo vodi Sadžna, je največja in vedno so bili za pogajanja. Šahriarova skupina je majhna. Nimajo veliko članov. Niso popularni. Sadžna nam je zagotovil, da bo sodeloval v mirovnih pogajanjih, hkrati pa bo z bojem zatrl Šahriara.« V bojih med obema frakcijama, ki so se odvili v prvi polovici aprila letos v Severnem in Južnem Vaziristanu, je bilo ubitih okrog 40 borcev. Največ izgub naj bi utrpela Šahriarova skupina.
V času pogajanj so se v medijih pojavile številne špekulacije o tem, kakšne so talibske zahteve. Na primer, v zvezi s konfliktom naj bi talibi zahtevali takojšnjo prekinitev vojaških operacij in umik pakistanske vojske s plemenskih območij ob meji z Afganistanom; prekinitev napadov z brezpilotnimi letali, ki jih na pakistanskem ozemlju izvaja Cia; in - nenazadnje - izpustitev vseh talibskih zapornikov, ki jih je v preteklih letih zajel pakistanski represivni aparat. Poleg tega naj bi talibi postavili tudi vrsto zahtev, ki se niso nanašale na konflikt, ampak na splošno družbeno ureditev, ki si jo talibi želijo vzpostaviti. Na primer, talibi naj bi zahtevali implementacijo šeriatskega prava, uvedbo verouka na vseh nivojih izobraževanja in ukinitev obresti v bančenem poslovanju.
A kot zatrjuje Jusuf Šah - in kot je potrdil še en član mirovnega sveta Rahimula Jusufzaj - do teh zahtev nikoli ni prišlo, saj mirovni proces niti ni prišel do točke, ko bi se lahko pričelo podajati zahteve. »Na prvem sestanku mirovnega sveta smo podali le dva predloga. Ne zahtevi, ampak predloga. Prvič, predlagali smo izpustitev 763 civilistov, večinoma sorodnikov talibov, ki jih je vojska v preteklih letih zaprla. Sestavili smo seznam teh civilistov in ga predali vladi. Drugič, predlagali smo vzpostavitev mirovne cone, kjer bi se lahko talibski in vladni pogajalci srečevali.« Kot zatrjuje Jusuf Šah, vlada ni upoštevala niti enega izmed teh predlogov. Čeprav je vlada v marcu izpustila 19 zapornikov, za katere je trdila, da so talibski zaporniki, Jusuf Šah pravi, da tisto niso bili ljudje, katerih izpustitev so predlagali talibi. »Ti ljudje, ki so bili izpuščeni, niso bili na našem seznamu. Ne vemo, kdo so bili tisti ljudje. Na plemenskih območjih zapirajo veliko ljudi, ki jih potem po posredovanju plemenskih starešin izpustijo.«
Hitro se je izkazalo, da je »mirovni proces« le farsa pred začetkom novega vala bojevanja. Krivdo za prekinitev pogajanj Jusuf Šah postavlja izključno na stran vlade. Zaradi njih se je mirovni proces zaključil še preden se je sploh začel. »Naloga našega mirovnega sveta je bila, da pomagamo vladni in talibski strani, da stopijo za pogajalsko mizo. A vlada se je hitro umaknila. Tako niti ni omogočila, da bi nastopil čas, da bi talibi postavili svoje zahteve. To se ni zgodilo.«
Ko je vojska 15. junija letos začela vojaško ofenzivo v Severnem Vaziristanu, na območju, ki se je v preteklih letih vzpostavilo kot osrednje zatočišče za pakistanske talibe, so bili pokopani še zadnji upi za uspešen mirovni proces. Komunikacija med obema stranema je povsem zamrla. »Nič se ne dogaja. Pogovori so končani,« potrdi Jusuf Šah.