Tiskane izdaje
Čeprav se je v letošnjem poletju medijska pozornost usmerila v Severni Vaziristan, kjer pakistanska vojska izvaja prvo večjo ofenzivo proti tamkajšnjim talibskim skupinam, so tudi druga plemenska območja, ki se raztezajo ob meji z Afganistanom, še vedno daleč od miru.
Eno izmed območij, kjer še vedno potekajo spopadi, je Hajber, ki se razteza zahodno od Pešavarja. Številni razseljenci, ki so bili v zadnjih letih prisiljeni zapustiti svoje domove v Hajberju bodisi zaradi talibskega nasilja bodisi zaradi serijskih vojaških operacij in ofenziv, so še vedno prisiljeni životariti daleč od svojih domačih krajev.
»Pred vojaškimi operacijami smo imeli težave s talibi. Tam je delovala skupina Mangala Baha. Potem je prišla vojska. Na razpolago so nam dali le 24 ur časa, da zapustimo svoje domove. Zaradi tega smo večino naših stvari pustili doma. S seboj smo vzeli dve kravi, ki pa smo ju bili prisiljeni takoj prodati, ker ju nismo mogli hraniti. Prodali smo ju pod tržno ceno,« se 20-letni Imanula, poročen, brez otrok, spominja dni v poletju 2011, ko jim je vojska postavila ultimat za odhod iz vasi Naugazi Baba v Hajberju.
Ker so tisto območje zapustili že pred začetkom večjih spopadov, nihče iz Imanulove širše družine ni izgubil življenja ali bil ranjen v vojni. Skupaj z desetimi člani svoje širše družine se je Imanula zatekel v šotorišče za vojne razseljence Džalozaj, ki se nahaja kakšne pol ure vožnje vzhodno od Pešavarja.
Po več kot treh letih so še vedno tam, brez perspektive, brez upanja na vrnitev, izgubljeni na izsušeni, peščeni ravnici, pokriti s šotorskimi krili, ki jih je podaril Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR). V šotorišču trenutno živi približno 22.000 razseljencev, od katerih so skoraj vsi z območja Hajber. Le okrog 700 razseljencev je s plemenskega območja Badžaur.
»Odkar smo zapustili naš dom, sem se dvakrat vrnil, da bi preveril, kakšno je stanje. Nazadnje sem bil tam pred štirimi meseci,« pove Imanula. »Zidovi, ki obkrožajo posestvo, na katerem je naša hiša, so porušeni. To velja za večino hiš v naši vasi. Ker se v bližini naše hiše nahaja vojaška postojanka, nam vojaki ne dovolijo, da se vrnemo domov. Nočejo, da so ljudje v njihovi bližini. Le kakšnih dvajset ali trideset hiš v vasi je še naseljenih, ker stojijo nekoliko dlje od vojaške postojanke.«
A tudi če bi jim vojska dovolila vrniti se na njihov dom, pravi Imanula, se v tem trenutku ne bi vrnili. »Prenevarno je. Ker je tam vojska, je nevarnost talibskih napadov,« zatrdi. Kako preživijo v šotorišču? Kot edini član svoje širše družine Imanula občasno najde dnevno delo, ponavadi kot zidar, kjer zasluži največ 5000 rupij na mesec, približno 37 evrov. Zaradi tega so še vedno skoraj povsem odvisni od humanitarne pomoči, ki jo prejmejo od tujih in domačih nevladnih organizacij.
Serijske ofenzive, permanentne razselitve
V zadnjih letih so območja v Hajberju zasedli borci lokalne talibske skupine, imenovane Islamska vojska, ki jo vodi Magal Bah Afridi, in borci Talibskega gibanja Pakistan (TTP), ki so tam vzpostavili eno izmed svojih podružnic.
Ker skozi Hajber poteka ključna prometna žila, ki povezuje Pakistan in Afganistan, je tisto območje strateško izjemno pomembno, navsezadnje tudi za okupacijske sile v Afganistanu, ki čez prelaz Hajber pretovorijo velik del svojih vojnih potrebščin.
Že od leta 2008 naprej pakistanska vojska tam izvaja operacije proti upornikom, prvo večjo - »dokončno« - ofenzivo pa je sprožila v pomladnih mesecih leta 2012. Čeprav so po tisti ofenzivi oblasti že razglasile zmago, se je kmalu izkazalo, da talibi niso bili premagani, saj so se v času ofenzive umaknili na varnejša območja, po končani ofenzivi pa so se vrnili na svoje položaje.
Sredi marca 2013 je zato vojska sprožila novo, prav tako neuspešno ofenzivo. Letos se vojaške operacije nadaljujejo, a ne tako intenzivno. Vojska se je omejila na občasno - na primer, v februarju, marcu, aprilu, juniju in avgustu - bombardiranje območij, kjer naj bi se bili uporniki, hkrati pa tudi izvaja aretacije tistih, ki naj bi bili povezani s »terorizmom«.
»Tam je vojna. Ne moremo se vrniti. Večina ljudi je zbežala. Naša hiša je bila poškodovana v obstreljevanju vojske. Odkar smo zapustili naš dom, se še nismo vrnili,« pove 35-letni Said Nabi, medtem ko se trudi orisati razmere v njegovi rojstni vasi Surhaz, ki leži na območju Hajber.
Skupaj z enajstimi člani svoje širše družine je Said Nabi iz svoje vasi pobegnil že leta 2009, v času ramadana. »Takrat nam je vojska ukazala, naj zapustimo tisto območje. Zbežali smo. Najprej smo dve leti živeli pri sorodnikih v bližini Pešavarja, nato pa smo se preselili sem [v Džalozaj].«
Prepričanje, da ni še dovolj varno za vrnitev, podpira z novicami, ki mu jih sporočajo sorodniki, ki živijo v bližini njegove vasi. »Na poti do vasi je ogromno vojaških nadzornih točk. Glavno cesto nadzoruje vojska, naokrog so pa talibi. Tudi oni imajo svoje nadzorne točke. Včasih se vnamejo spopadi,« pravi Said Nabi. Pred leti je bil ustreljen Said Nabijev 25-letni nečak, sin Nabijeve sestre, a ni jasno, ali se je to zgodilo v okviru konflikta. »Ustrelili so ga v hribih. Iskali smo ga enajst dni, preden smo ga našli. Ne vemo, kdo ga je ustrelil.«
V Džalozaju je Said Nabi, poročen, oče treh otrok, »zaposlen« v skladišču Svetovnega programa za hrano (WFP), kjer v samokolnici prevaža hrano, ki jo delijo prebivalcem šotorišča. Za vsako vožnjo je plačan 0,15 evra. Pravi, da na mesec zasluži nekaj manj kot 40 evrov.
Izgon z zemlje
Čeprav so pakistanske oblasti razglasile, da so se že vsi razseljenci, ki so v zadnjih letih zbežali iz plemenskega območja Badžaur, vrnili na svoje domove, je v Džalozaju še vedno okrog 700 badžaurskih razseljencev. Po vojaških operacijah, ki jih je v zadnjih letih v Badžaurju izvedla pakistanska vojska, so bili tamkajšnji talibi - člani badžaurske podružnice TTP - večinoma pregnani s tistega območja. Prisiljeni so se bili zateči na drugo stran meje, v afganistanski provinci Kunar in Nuristan, od koder zdaj izvajajo čezmejne napade na tiste, ki jih določijo za svoje sovražnike - na primer, na člane pakistanskega represivnega aparata, člane protitalibskih vaških straž in provladne plemenske voditelje.
Po talibskem čezmejnem napadu, izvedenem 12. julija letos v badžaurskem okraju Mamond, v katerem so bili ubiti trije člani pakistanske vojske, je vojska napovedala novo »natančno operacijo« v tistem okraju. Pri tem so bile iz tamkajšnjih vasi razseljene družine, ki so se zatekle v druge kraje znotraj Badžaurja. Njihovo število je neznano.
Tisti badžaurski razseljenci, ki že leta životarijo v Džalozaju, delijo prav posebno zgodbo. Pravijo, da jim varnostne razmere ne preprečujejo vrnitve, a pojavil se je neki drug problem.
»Veleposestnik, pri katerem smo živeli, nam ne dovoli, da se vrnemo na njegovo zemljo. Ne vem, zakaj,« pravi Šakur, 26, prebivalec vasi Kotkaj. Na plemenskih območjih, kjer še vedno obstaja neka vrsta fevdalnega sistema, je navada, da veleposestnik vzame na svoje posestvo delavce, ki jim - v zameno za del profita - da nekaj zemlje v obdelavo in priskrbi prebivališče.
Kasneje izvem, da veleposestnik Šakurjeve družine noče več na svojo zemljo, ker so si Šakurjeva in druge družine, ki so tam živele, v preteklosti hotele prisvojiti tisto zemljo. Veleposestnik je tako izkoristil vojno razselitev, da se je rešil svojih delavcev in poiskal nove.
Šakurjeva družina je iz Badžaurja zbežala že leta 2006. »Zbežali smo, ko je vojska začela bombardirati. Za seboj smo pustili nekaj živine. Izgubili smo šest krav. Le štiri smo odpeljali s seboj,« se spominja Šakur. Od razselitve naprej se premikajo iz šotorišča v šotorišče.
»Najprej smo odšli v Kača Gari, kjer smo bili tri leta. Potem smo dve leti živeli v Zangaliju. Tu v Džalozaju smo zadnja tri leta,« pove Šakur, poročen, oče enega otroka. V Džalozaju živi kar 50 članov njegove širše družine, ki med drugim vključuje Šakurjevih sedem bratov, od katerih imata dva po deset otrok. Edino delo, ki ga najdejo, je dnevno delo v šotorišču, ki ga priskrbijo nevladne organizacije.
Brezumnost »vojne proti terorju«
V letih pakistanske »vojne proti terorju« se je ravno na primeru razseljencev, ki so bili zaradi spopadov prisiljeni zapustiti svoje domove, najbolj pokazala brezumnost te vojne. V lovu na »teroriste«, upornike, ki so se odločili, da stopijo v boj bodisi proti evro-ameriški okupaciji v Afganistanu bodisi proti proameriškim pakistanskim oblastem, so v največjem številu nastradali civilisti, ki niso bili povezani z uporniškimi skupinami.
Res je, da je bila večina izmed njih razseljena le za nekaj mesecev, toliko časa, kolikor je trajala posamezna ofenziva, a kljub temu jih je veliko postalo permanetno razseljenih, obsojenih na večletno životarjenje v šotoriščih. Na ta način »vojna proti terorju« ustvarja razmere, ki so idealne za vzgajanje novih upornikov, ki se bodo zoperstavili pakistanskim oblastem in njenim tujim sponzorjem.
Po podatkih Pisarne Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) je približno 930.000 ljudi iz plemenskih območij dolgotrajno razseljenih. Največji delež teh razseljencev, približno 40 odstotkov, izhaja iz Hajberja, ostali pa so bili razseljeni iz Južnega Vaziristana, Kurama in Orakzaja.
