Tiskane izdaje
Sredi septembra se je 52-letni Šarafudin odločil, da skupaj s 14 člani svoje razširjene družine zapusti svojo rojstno vas. »V naši skupini so bile štiri družine iz naše vasi. Iz moje družine je le moj sin ostal v vasi,« pove Šarafudin, doma iz vasi Togai, ki se nahaja v okraju Sangin, enem izmed najnevarnejših okrajev v južni provinci Helmand. »Našo vas nadzorujejo talibi. Vladne sile se nahajajo le v središču okraja, povsod drugod so talibi. Vedno potekajo spopadi. Prej smo upali, da se bodo razmere izboljšale, a zdaj je vedno slabše,« pravi Šarafudin. Kakšno vladavino so v njegovi vasi vzpostavili talibi? »V naši vasi so talibi vedno zahtevali denar ali hrano od družin. Če jim ne daš hrane, te obtožijo, da podpiraš vlado, in te pretepejo. Enkrat so od desetih družin v vasi zahtevali, naj jim priskrbijo 500 kosov kruha. Pričakovali so tudi, da se bodo moški pridružili njihovemu boju in postali njihovi borci,« pove Šarafudin.
Zaradi vse bolj nestabilnih varnostnih razmer v njegovem domačem okraju se je Šarafudinova družina zatekla v naselje za vojne razseljence, imenovano Puli Kompani, ki se nahaja na jugozahodni strani Kabula. Po podatkih Pisarne za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) je bilo v prvi polovici letošnjega leta zaradi spopadov v Helmandu na novo razseljenih približno 7500 ljudi. Večina se je zatekla v prestolnico province Laškar Gah. Le redki so se odločili za daljšo pot v Kabul.
V južnih, večinsko paštunskih provincah, kjer ima talibsko gibanje največ podpore, so v zadnjih letih potekali najhujši spopadi vojne v Afganistanu. Prve skupine vojnih razseljencev so svoje domove zapustile že leta 2008. Nekateri razseljenci od takrat naprej živijo pri svojih sorodnikih ali prijateljih, ki imajo domove v varnejših delih države, nekateri pa životarijo v mizernih naseljih za razseljence, ki se ponavadi nahajajo na periferiji večjih mest. Po podatkih, ki jih je zbral Visoki komisariat Združenih narodov za begunce (UNHCR), je konec julija v štirih južnih provincah − Helmand, Kandahar, Oruzgan in Zabol − zunaj svojih domov živelo okrog 223.000 vojnih razseljencev.
Ofenzive in protiofenzive
Zaradi nenehnih spopadov, ki so posledica talibskih ofenziv in vladnih protiofenziv, je velikokrat težko ugotoviti, katera stran v določenem obdobju nadzoruje posamezna območja, a na podlagi poročil, ki prihajajo s terena, talibsko gibanje nadzoruje velik del okrajev na severnem delu Helmanda, predvsem okraje Sangin, Kadžaki, Navzad in Musa Kala.
V letošnji bojni sezoni je bilo največ spopadov v Musa Kali. Že v lanskem letu so talibi neuspešno poskusili zavzeti okrajno središče, ki se prav tako imenuje Musa Kala, boji pa so se znova intenzivirali v maju in juniju letos. Konec avgusta letos − natančneje 26. avgusta − so vladni predstavniki priznali, da so talibi zavzeli okrajno središče Musa Kale. Po pet dni trajajočih spopadih je na stotine talibov iz okrajnega središča pregnalo policijo in lokalne uradnike, ki so pred tem neuspešno prosili vlado, naj tja namesti dodatne bojne sile. Šele po talibskem zavzetju okrajnega središča so vladne sile, okrepljene z ameriškimi zračnimi silami in posebnimi enotami, sprožile protiofenzivo.
Po štirih dneh bojevanja, v katerih je bilo menda ubitih 220 talibov, so vladne sile zatrdile, da so ponovno prevzele nadzor nad okrajnim središčem Musa Kale. Čeprav so vladne sile razglasile zmago, so se spopadi nadaljevali, saj so bili talibi zgolj pregnani iz okrajnega središča. Konec septembra je Major General Džan Mulahel, vodja policije v Helmandu, zatrdil, da so se po obsežni operaciji, v kateri je vladnim silam ponovno uspelo vzpostaviti nadzor nad Musa Kalo, varnostne razmere na tistem območju izboljšale.
Po podatkih, ki jih je zbrala neodvisna organizacija Afganistanska analitična mreža (AAN), je od 14 helmandskih okrajev trenutno pod talibskim nadzorom − v celoti ali pa v zelo velikem obsegu − osem okrajev. Še en okraj na severu Helmanda, ki je letos v celoti padel v talibske roke, je Navzad. Približno mesec dni pred padcem Musa Kale so talibske sile prevzele nadzor nad okrajnim središčem Navzada. Čeprav so vladne sile sprožile protiofenzivo, je Navzad še vedno pod talibskim nadzorom.
Poleg tega so spopadi letos potekali tudi v okrajih Sangin, Kadžaki in Nahr-i-Siradž, ki so pretežno pod talibskim nadzorom. Najsevernejši, odročni helmandski okraj Begran pa je že deset let pod popolnim talibskim nadzorom.
Na periferiji
V naselju za vojne razseljence Puli Kompani, kamor se je zatekla Šarafudinova družina, živi okrog 250 družin, ki so se v zadnjih letih zatekle v Kabul iz različnih afganistanskih provinc. Največ družin − okrog 150 − je iz Helmanda. Preostale družine so iz provinc Nangarhar in Maidan Vardak. Vodja tega naselja je 60-letni Sadozaj, plemenski starešina iz Helmanda. Sadozaj je z družino že lani pobegnil iz vasi Jahčal, ki leži v helmandskem okraju Gerešk. »Vladne sile so nameščene le v središču našega okraja. Preostale dele okraja nadzorujejo talibi. Našo vas nadzorujejo talibi. Tam občasno izbruhnejo spopadi. Zaradi tega je od tam zbežalo že veliko družin. Tiste družine, ki ne podpirajo talibov, so zbežale. Tiste družine, ki podpirajo talibe, so ostale,« pravi Sadozaj.
Plemenski starešina Sadozaj. Foto: Vasja Badalič
V vojni je Sadozaj izgubil tri nečake, tri sinove njegove sestre. Umrli so, ko je pod vozilom, v katerem so se prevažali, eksplodirala mina. Poleg tega je bila v vojni ubita tudi žena Sadozajevega brata. »Ni nam uspelo ugotoviti, kdo je odgovoren za te smrti. Oblasti tega nikoli ne raziščejo,« pravi Sadozaj.
Odkar je zapustil svojo vas, se Sadozaj še ni vrnil tja niti za kratek čas. »Strah me je. Talibi me ne bodo pustili živega, če se vrnem. Trdili bodo, da delam za vlado,« je prepričan Sadozaj. V njegovi vasi so talibi postavili vaščanom podobne zahteve kot v drugih helmandskih vaseh, ki so pod njihovim nadzorom. »Ko so talibi prišli v našo vas, so od vaščanov zahtevali hrano in denar. Pričakovali so tudi, da se bo iz vsake družine vsaj en sin pridpružil njihovemu boju,« pove Sadozaj in pri tem zatrdi, da so bili med talibskimi borci tudi tujci. »Nisem razumel, kateri jezik govorijo,« pravi Sadozaj. Pri tem se spomni tragične anekdote, ki se je zgodila v vasi. »Ko so talibi zasedli našo vas, so postavili svojo zastavo v središče vasi. Ko je eden izmed vaščanov poskusil odstraniti tisto zastavo, je pod njim eksplodirala mina, ki so jo nastavili talibi. Umrl je. Mož ni vedel, da so talibi minirali območje okrog zastave,« se spominja Sadozaj.
Razseljene helmandske družine so prejele zelo malo humanitarne pomoči. Foto: Vasja Badalič
Tako kot druge razseljene družine, ki živijo v naselju Puli Kompani, je tudi Sadozajeva družina v zadnjih mesecih prejela zelo malo humanitarne pomoči. »Ko smo prišli sem, smo v prvih mesecih prejeli pet paketov s hrano. Nekatere družine so prejele tudi enkratno denarno pomoč v višini 12.000 afganijev [približno 170 evrov]. UNHCR je priskrbel nekaj šotorskih kril. A zdaj ne prejemamo nobene pomoči več,« pove Sadozaj. »Težko je. Vsega nam manjka. Manjka nam hrane in oblačil. Dela je zelo malo. Moški hodijo čakat na cesto, če jih kdo potrebuje za delo. Večino dni ni dela.« Morda edina nekoliko bolj pozitivna stvar je ta, da je zemlja, na kateri je njihovo naselje, v lasti države, ki jim je dovolila zgraditi majhne hiše iz posušenega blata. Tako večini razseljenih družin, ki tam bivajo že dlje časa, ni treba živeti v šotorih.
