Tiskane izdaje
Haider Ali je bil samovoljno zaprt 21. septembra 2009 v okraju Svat, kjer je tistega leta potekala vojaška ofenziva proti talibskim upornikom, ki jim je poveljeval mula Fazlula. Po prepričanju pakistanske vojske naj bi bil Haider Ali član talibskega gibanja. Te obtožbe vojska takrat ni dokazala, namesto tega je poskrbela, da je Haider Ali »izginil«. Tako kot na tisoče domnevnih upornikov, ki so »izginili« v času, ko so bili samovoljno zaprti s strani pakistanskega represivnega aparata, je tudi Haider Ali v letih, ki jih je preživel kot ujetnik vojske, izgubil vse stike z zunanjim svetom, s svojo družino, s svojimi prijatelji. Starši Haiderja Alija niso vedeli, kaj se je zgodilo z njihovim sinom. Niso vedeli, kje je zaprt. Niso vedeli, ali je sploh še živ. V tistih letih negotovosti so si prizadevali najti svojega sina, za katerega so trdili, da je nedolžen. »Njegova družina trdi, da ni bil še polnoleten v času aretacije. Njegov oče trdi, da je bil v času aretacije star 14 let in 8 mesecev. Obiskoval je deseti razred javne šole Malakand v okraju Svat,« pravi Amina Masud Džandžua, predsednica nevladne organizacije Obramba človekovih pravic, ki zastopa družine, katerih člani so bili v preteklih letih samovoljno zaprti.
Šele letos, po skoraj šestih letih, je družina Haiderja Alija končno izvedela, da je njihov izgubljeni član še živ. Zaprt je bil v centralnem zaporu v Timargari v okraju Spodnji Dir. A hkrati je družina Haiderja Alija tudi izvedela, da je bil Haider Ali na sojenju, ki ga je v prvi polovici letošnjega leta izpeljalo eno izmed novoustanovljenih vojaških sodišč, spoznan za krivega delovanja v talibskem gibanju. »Nihče ni bil obveščen, da to sojenje poteka. Vse se je izvedlo v tajnosti,« pove Džandžua. Šele po zaključku tajnega sojenja je vojska obvestila starše Haiderja Alija, da je bil njihov sin obsojen na smrtno kazen.
S terorjem nad teror
Zgodba o ustanovitvi vojaških sodišč, na katerih naj bi po novem sodili članom uporniških skupin, sega v konec lanskega leta. Po pokolu, ki ga je 16. decembra lani Talibsko gibanje Pakistana (TTP) izvedlo v vojaški javni šoli v Pešavarju, se je pakistanska vlada odločila, da okrepi boj proti talibskim skupinam, ki se nahajajo ob meji z Afganistanom. Le devet dni po talibskem napadu na šolo, v katerem je bilo ubitih 148 ljudi, skoraj vsi so bili otroci, je pakistanski premier Navaz Šarif napovedal niz dvajsetih ukrepov, ki naj bi pripomogli k izkoreninjenju talibskih skupin. Eden izmed ključnih ukrepov je bil tudi vzpostavitev vojaških sodišč, kjer naj bi v hitrih sodnih procesih sodili vsem domnevnim upornikom. Ta sodišča naj bi delovala naslednji dve leti.
V začetku januarja letos je pakistanska narodna skupščina z 247 glasovi − kar je pomenilo 14 glasov več od potrebne dvotretjinske večine − sprejela ustavni amandma, s katerim je odprla pot za vzpostavitev vojaških sodišč. V proti-teroristični histeriji, ki je državo zajela po napadu na pešavarsko vojaško javno šolo, si niti en poslanec ni drznil glasovati proti predlaganemu amandmaju. Tisti, ki so amandmaju nasprotovali − člani strank Pakistan Tehreek-e-Insaf (PTI), Jamaat-e-Islami (JI), Jamiat Ulema-e-Islam-Fazl (JUI-F) − so se vzdržali glasovanja. Tudi v pakistanskem senatu je bil ustavni amandma potrjen z veliko večino − za amandma je glasovalo 78 izmed 104 senatorjev. Po prepričanju Tahire Abdule, predstavnice Komisije za človekove pravice Pakistan (HRCP), so politične stranke glasovale za amandma tako zaradi pritiskov vojske, ki si že več let prizadeva za to, da bi imela čim bolj proste roke v obračunu z uporniškimi skupinami, kot tudi zaradi velikega dela javnosti, ki je po napadu na vojaško javno šolo zahtevala bolj odločen boj proti upornikom. Tisto, kar se je izkazalo ob glasovanju, je bilo vsekakor to, da so politične stranke povsem podrejene vojski. »Vojaška sodišča so nov mejnik na poti k novemu, tihemu državnemu udaru v Pakistanu. To je tihi državni udar. Vojski niti ni treba postaviti generala za predsednika države, saj že imajo oblast,« pove Tahira Abdula.
Smrtne obsodbe na tviterju
Ob vzpostavitvi novih vojaških sodišč je vladni predstavnik, ki je zaradi občutljivosti tematike hotel ostati neimenovan, v izjavi za pakistanski časopis The Express Tribune razkril, kdo so posamezniki, ki jim bodo sodili na teh sodiščih. »Primeri približno 3.000 ljudi osumljenih terorizma, ki so bili aretirani v vojaških operacijah v Svatu, Severnem in Južnem Vaziristanu, in okrog 300 do 400 osumljenih terorizma, ki jim sodijo na provincijskih proti-terorističnih sodiščih, bo predanih vojaškim sodiščem,« je dejal neimenovani vladni predstavnik. Na podlagi te izjave je postalo razvidno, da bodo na vojaških sodiščih sodili tistim, ki so bili v preteklih letih - tako kot Haider Ali iz Svata - samovoljno zaprti v vojaških zapornih centrih.
V drugi polovici februarja letos so vojaška sodišča pričela delovati. V začetku aprila je Major General Asim Salim Badžva, generalni direktor medijskega krila pakistanske vojske, prek tviterja že sporočil, kakšen je bil rezultat prvega sojenja, ki ga je opravilo vojaško sodišče. Tvit se je glasil: »#Voj. sodišča: Načelnik generalštaba potrdil smrtne obsodbe šestih hard core teroristov, ki so jim sodili na pred kratkim vzpostavljenih voj. sodiščih.« Ob teh prvih obsodbah je postalo malo bolj jasno, kako si vojska predstavlja tajno in hitro sojenje domnevnih upornikov. Šele po zaključku sojenja je vojska razkrila identitete obsojencev - to so bili Nur Said, Murad Kan, Inajatula, Israrudin, Kari Zahir in − nenazadnje − Haider Ali. Eden izmed obsojencev, mož po imenu Abas, je bil obsojen na dosmrtno zaporno kazen. Poleg identitet obsojencev je vojska v kratkem sporočilu za javnost navedla le še to, da so bili obsojenci udeleženi v različnih kaznivih dejanjih, na primer terorizmu, umoru in ugrabitvi. A po drugi strani vojska ni razkrila, kako je potekalo sojenje in kakšni so bili dokazi, na podlagi katerih so bili obdolženci obsojeni. Vojska tudi ni razkrila, kje in kako − če sploh − se lahko obsojenci pritožijo na izrečene sodbe.
Po približno pol leta, odkar so vojaška sodišča prevzela prve primere, je še vedno zelo malo znanega o njihovem delovanju. V občasnih kratkih sporočilih za javnost vojska zgolj sporoča, kakšni so rezultati posameznih sojenj. V zadnjem sporočilu, podanem 13. avgusta letos, je vojska naznanila, da je načelnik generalštaba General Rahil Šarif potrdil 8 novih obsodb, od tega 7 obsodb na smrtno kazen in eno dosmrtno zaporno kazen. Kar sedem izmed teh obsojencev − Hazrat Ali, Mudžib ur-Rehman, Sabil, Maulana Abdus Salam, Tadž Mohamed, Atik ur-Rehman in Kifajatula − naj bi sodelovalo pri organizaciji lanskega pokola na pešavarski vojaški javni šoli. Vsi razen Kifajatule so bili obsojeni na smrt.
Do konca julija − tako Aštar Ausaf Ali, poseben pravni svetovalec premiera Navaza Šarifa − so na vojaških sodiščih obravnavali 100 primerov. V 27 primerih naj bi že bila podana sodba. Za nekatere izmed teh primerov še ni znano, kdo so obsojenci in zakaj so bili obsojeni. »Ta sojenja so povsem netransparentna. Obdolženci nimajo pravice izbrati svojega odvetnika, čeprav je to njihova ustavna pravica. Vojska jim določi odvetnika - vojaka,« pravi Tahira Abdula, ki dodaja, da vojaki niso usposobljeni za take primere, saj nimajo pravne izobrazbe. Poleg tega − pravi Abdula − vojaki/odvetniki, ki so po činu nižji od vojakov/sodnikov, ne morejo uspešno braniti obdolžencev, saj so v podrejenem položaju pred svojimi nadrejenimi.
Peticija
Potem ko je v začetku aprila letos vojska obvestila javnost o prvih podanih smrtnih obsodbah na vojaških sodiščih, je skupina, ki jo je predstavljala Asma Džahangir, predsednica HRCP, podala peticijo na ustavno sodišče, v kateri je zahtevala naj sodišče zaustavi izvršitev smrtnih kazni, ker so bile obsojencem v netransparentnem sojenju kršene nekatere temeljne pravice, ki so zapisane v ustavi. Čeprav je bila − kot so zapisali v peticiji − podlaga za ustanovitev vojaških sodišč podana z novim ustavnim amandmajem, bi morala ta sodišča spoštovati vse temeljne pravice, ki jih prav tako zagotavlja ustava, na primer, pravico do poštenega sojenja, pravico do izbire odvetnika ... V odgovoru na peticijo, na začetku avgusta letos, so ustavni sodniki sicer odločili, da so bila vojaška sodišča ustanovljena zakonito, a hkrati so tudi zatrdili, da lahko v prihodnosti preverijo vsak primer, ki ga bodo obravnavala ta sodišča, in razveljavijo njihove sodbe v primeru, da ugotovijo, da obsojencem ni bilo zagotovljeno pravično sojenje.
Ravno to daje upanje družinam, katerih člani so že bili obsojeni na vojaških sodiščih, med drugim tudi družini Haiderja Alija, ki je pred kratkim kot prva podala peticijo na ustavno sodišče naj razveljavi sodbo vojaškega sodišča. A kot se je hitro izkazalo, je upanje na uspeh morda preuranjeno. »Oče Haiderja Alija je zaprosil ustavno sodišče za pomoč. Ob tem je povedal, da mu vojska ne dovoli vpogleda v sodni spis njegovega sina. Vojska tudi ne razkrije obrazložitve sodbe. Ti dokumenti so potrebni za to, da lahko ustavno sodišče presodi o tem primeru,« pravi Džendžua, ki je pesimistična glede peticije. »Tudi če ustavno sodišče zahteva od vojske, da predloži potrebne dokumente, vojska tega ne bo storila. Ne bodo hoteli razkriti, kaj se je zgodilo na tajnem sojenju.«
Talibanizacija
V preteklih letih so predstavniki različnih pakistanskih vlad in vojske definirali svoj boj proti upornikom kot boj civiliziranega sveta proti barbarom. Pri tem so kot primer barbarstva večkrat izpostavili talibska sodišča, na katerih so talibski poveljniki po hitrih postopkih obsojali na smrt tiste, ki so jih identificirali za svoje sovražnike. Sedaj se zdi, da novi sistem vojaških sodišč temelji na podobnih načelih kot talibska sodišča. V obeh primerih so osumljenci samovoljno zaprti in nato na hitrih, netransparentnih sojenjih obsojeni na smrt. »Vzpostavitev vojaških sodišč ni prava pot. To ni pravična pot. To je pot, ki jo izberejo slabiči. Le slabiči se odločijo za tako pot. Člani parlamenta so pokazali, kakšni slabiči so,« zaključi Tahira Abdula.
