Tiskane izdaje
»Kitajska ni velesila in tudi nikdar ne bo težila k temu, da to postane. Če pa bo nekega dne spremenila barvo ter se spremenila v velesilo in če bo igrala vlogo tirana ter zatirala druge, naj jo svet prepozna kot socialimperialistko, se ji upre in si skupaj s kitajskim narodom prizadeva za njen padec.«
To je izjavil Deng Xiaoping aprila 1974, ko je prvič govoril na zasedanju Združenih narodov v New Yorku, tedaj še v vlogi namestnika predsednika LR Kitajske. Deng je s svojo delegacijo prebival na Manhattanu v hotelu Waldorf Astoria in od takrat ta stavba v slogu art decoja zavzema posebno mesto v srcih vseh voditeljev kitajskega napredka.
Toda že ko sta v tem hotelu prebivala Dengova naslednika, predsednika Jiang Zemin in Hu Jintao, se je zdelo, da je Kitajska res spremenila barvo. Ko pa je letos v njem priredil poslovno predstavitev kitajski milijarder Jack Ma, je bilo očitno, da prihajajo v Waldorf Astorio novi Kitajci, državljani velesile.
Ko je dozdajšnji lastnik, holding Hilton, izračunal, da bi ga obnova 83 let stare stavbe preveč stala, jo je ponudil naprodaj. Hitro se je oglasil kupec. Kitajska zavarovalnica Anbang je takoj plačala 1,95 milijarde dolarjev. Waldorf Astoria je tako natanko 40 let po Dengovem bivanju v enem od njenih apartmajev prešla v kitajske roke.
Družinski posel
Še več, vsemu temu bi lahko rekli družinski posel, saj je predsednik Anbanga mož vnukinje Deng Xiaopinga. Bolj malo je znanega o Wu Xiaohuiju, ki je zavarovalniško skupino ustanovil pred desetimi leti in je bil do zdaj razmeroma majhen igralec v rastoči kitajski areni. Anbang sicer obvladuje samo 3,6 odstotka trga in ima približno 20 milijonov zavarovancev, a ker razpolaga z znatnimi sredstvi 700 milijard yuanov (114 milijard dolarjev), je vstopil v lastništvo donosnih družb, kot sta SAIC Motor in Sinopec (kitajska korporacija za nafto in kemikalije).
Kot navajajo viri, je Wu v poznih štiridesetih letih in je tako kot večina kitajskih tajkunov obogatel z nepremičninami in rudniki. Ne ve se natančno, kakšno vlogo ima v samem poslovanju njegova žena Deng Zhuorui, a ni treba dvomiti, da je zgolj dejstvo, da je njena mati Deng Nan mlajša hči velikega tvorca nove Kitajske, izjemno velik kapital. Wu, pravijo viri, ima pri vsakem poslovnem koraku podporo najvišjih političnih krogov. To pa je na Kitajskem vredno več kakor vse drugo.
»Ko je bil kultni hotel New Yorka za rekordno ceno prodan kitajski družbi, je bil to jasen znak, da se ekonomska sila širi na Zahod,« je zapisano v uvodniku hongkonškega časopisa South China Morning Post. »Vendar je ta nakup prej odraz želje po varnih vlaganjih kot ugriz v kos ameriškega ozemlja,« še piše v uvodniku. Kitajska še naprej ni socialimperialistka in želi s potezami, kot je nakup slavnega hotela na Manhattnu, samo vložiti nakopičeni kapital v dober posel, ki zagotavlja dobiček.
Pa je res tako? Tudi prej so kitajski tajkuni v ZDA kupovali dragocene lokacije, a nobena ni bila tako draga. Zhang Xin, lastnica luksuznih stanovanjskih in poslovnih blokov Soho v Pekingu in podjetja Fosun, je kupila zgradbo General Motorsa na Manhattnu za 1,4 milijarde dolarjev. Šanghajski holding Greenland je odkupil 70 odstotkov delnic v projektu Atlantic Yards v Brooklynu za manj kot milijardo dolarjev.
Nakup Waldorf Astorie pa je zasenčil vse druge investicije. Čeprav tržni analitiki trdijo, kako je to za nekoga, ki ima na razpolago nekaj milijard dolarjev, preprosto dober posel, ker gre za najdražji naslov na svetu, za katerega je malo verjetnosti, da bo izneveril pričakovanja investitorjev, pa ni treba dvomiti, da je bil za Wu Xiaohuija v tem nakupu pomemben dejavnik tudi čustveni spomin na velikega deda njegove soproge.
Svetovna delavnica
Ko je Deng pred četrt stoletja govoril v ZN, tudi sam ni mogel niti v sanjah vedeti, v kaj se bo razvila Kitajska, postavljena na nove temelje. Nujno je bilo, da še enkrat pade v nemilost (leta 1976 so ga že drugič odstavili s položaja) in se še enkrat pojavi iz mraka (šele leta 1977, leto po smrti Mao Zedonga in po prijetju t. i. tolpe štirih, je postal dejanski vodja kitajske partije), da je ob koncu burnega desetletja in v začetku še bolj burnih 80. let preobrnil kitajsko gospodarstvo proti zunanjemu svetu in iz velike države najprej ustvaril svetovno delavnico za raznovrstno blago, potem pa v vodilno silo gospodarskega razmaha, ki je po koncu hladne vojne zajel države v razvoju.
Čeprav je postala velesila, je Kitajska spremenila samo barvo obleke, ki jo nosi njena elita. V Waldorf Astorio se je vselila z dobrimi nameni, da obdrži tradicijo slavnega hotela s še bolj slavnimi gosti in mu doda malce kitajskih začimb.
Kitajcem je manj pomembno, da po hotelu nosi ime waldorfska solata z zeleno, jabolki, orehi in rozinami, prelita z majonezo, in jim tudi ni toliko pomembno, da je v njem prebivala Marilyn Monroe ali da je tukaj velik del življenja prebil Cole Porter (njegov klavir je še danes v preddverju hotela).
Pomembno jim je, da je današnja Kitajska podobna Japonski v 80. letih, ko se je na veliko razpravljalo o prihodu nove gospodarske sile, ki kupuje ves svet. Kitajski denar prodira v vse pore svetovnega kapitalizma, toda ko povrne Waldorf Astorii njen nekdanji sijaj, se v njem zrcali lik Deng Xiaopinga, ki je med svojim bivanjem v apartmaju številka 35A s takratnim državnim sekretarjem Henryjem Kissingerjem pil mao-tai (sirkovo žganje) in sanjal o tem, kako bo spremenil Kitajsko in ves svet.
Hotel bo še naprej upravljal Hilton in po obnovi vseh 1413 sob bodo cene najverjetneje ostale na enaki ravni, 150 tisoč dolarjev za noč v apartmaju, s to izjemo, da bo v apartmajih s posebnim pomenom, dizajnom in luksuzom ena noč stala tudi čez milijon dolarjev. Pomembno je, da Waldorf Astoria ostane to, kar je bila do zdaj. Mogoče bo v minibaru vsake sobe rahlo zadišalo po mao-taiu. Čas je, da se najslavnejši hotel na Manhattnu nauči, s čim nazdravljajo Kitajci.
