Tiskane izdaje
Ko je Yi Fuxian, demograf z Univerze v Wisconsin-Madisonu, na enem od simpozijev, ki je te dni potekal v Pekingu, izjavil, da utegne biti Kitajcev za okoli 90 milijonov manj, kot to prikazuje statistika, se je takoj postavilo vprašanje, kdo sedi na prestolu najštevilnejše države.
Izračunali so namreč, da če je Kitajcev v resnici »samo« 1,29 milijarde, kot trdi profesor Yi, je ta rekord že prevzela Indija z 1,33 milijarde prebivalci. In če je za svetovno javnost vse to fascinantna igra velikih številk, je za azijski sili to vprašanje neprimerno več od tega. Ali to pomeni, da so posledice tridesetletne politike enega otroka bistveno težje, kot je pripravljena priznati vlada v Pekingu? Je mogoče, da je Kitajska iz kategorije visoke rodnosti tako hitro prešla v skupino držav, kot je Japonska, katere prebivalstvo se vse bolj zmanjšuje?
Indijski demografi so v četrtek zanikali Yijeve trditve in nanje odgovorili s svojim izračunom, po katerem ima Kitajska še vedno več prebivalcev od Indije. Yi Fuxian je svoje številke zasnoval na podatku, da se je od leta 1991 do leta 2016 na Kitajskem rodilo 377,6 milijona otrok, ne pa 464 milijonov, kot je navedeno v uradni statistiki. To svojo demografsko analizo je razvil v knjigi Velika dežela s praznim gnezdom, ki je bila objavljena pred desetimi leti in je na Kitajskem prepovedana.
Foto: Kim Kyung Hoon/Reuters
Yi, ki od leta 1999 živi v Ameriki, ima pa kitajsko državljanstvo, je v intervjuju za New York Times povedal, da mu je kitajska vlada leta 2010 zagrozila, naj se ne vrača v domovino, ker ga bodo sicer aretirali na podlagi obtožbe, da je svakinji pomagal pri tem, da se je izognila prisilni prekinitvi nosečnosti. Partijsko vodstvo je namreč izredno občutljivo ob slehernih znamenjih izigravanja dejstev v uradni statistiki, kajti če Kitajska laže v zvezi s številom prebivalcev, zakaj bi verjeli njenim številkam, ki prikazujejo stanje gospodarske rasti?
A njegova opozorila so kljub vsemu prišla do ušes visokih funkcionarjev, ki so odgovorni za demografsko politiko. Celo če je njegov izračun pretiran, se je izkazalo, da se povečevanje števila prebivalcev azijske sile upočasnjuje in da bo Kitajska ena tistih držav, ki bodo ostarele, še preden bodo obogatele. Že zdaj ima ta država največ ljudi, starejših od 60 let, ki zdaj tvorijo 15,5 odstotka vsega njenega prebivalstva, v drugi polovici tega stoletja pa bo v tej starostni kategoriji že okoli 500 milijonov Kitajcev.
Z vsemi temi podatki na mizi je kitajska vlada vse od leta 2011 popuščala pri strogem omejevanju rojstev, ki je parom v mestih dovoljeval po enega, parom na podeželju pa po dva otroka (pod pogojem, da se je kot prva rodila hčerka). Politiko enega otroka so končno ukinili ob koncu leta 2015, a vse kaže, da si nataliteta še vedno ni opomogla. Kitajski državni mediji celo pišejo o pojavu, ki so ga poimenovali »otrokofobija«, in poskušajo analizirati, kdo je kriv, da se številni mladi pari bojijo imeti otroke. Okoli sebe namreč opazujejo razvajene edince in tako zlahka sklenejo, da je bolje, da človek sploh nima otrok.
Nekateri se celo sprašujejo, ali je dolgo obdobje nadzora nad rojstvi privedlo do tega, da pripadniki generacije, ki so zdaj zreli za to, da si ustvarijo družino, sploh ne vedo, kako ravnati z majhnim otrokom, in se raje odločijo za življenje brez potomcev. In če se bo to nadaljevalo, kaj bo s kitajskimi načrti rasti? Kje bo druga največja gospodarska sila na svetu našla dovolj delovne sile za ohranitev visoke stopnje rasti in kako bo tako velika država brez zadostnega števila mladih zagotovila potrebna sredstva za pokojnine in nego ostarelih, ki pa živijo vse dlje?
Kje bo druga največja gospodarska sila na svetu našla dovolj delovne sile? Foto: Nicolas Asfouri/AFP
Kitajsko partijsko vodstvo se zaveda resnosti vseh teh vprašanj, a mu nič kaj ne ugaja, kadar ta vprašanja postavlja neodvisni raziskovalec, kot je Yi Fuxian. Ta se je lani kljub grožnjam vrnil na Kitajsko, že nekaj mesecev pozneje pa so mu zablokirali vse račune na družabnih omrežjih. Yi je to doživel kot nesmiselno potezo cenzorjev. On in vlada si pravzaprav prizadevata za isto stvar.
Nekateri njegovi kolegi, kot je Wang Feng, demograf z Univerze v Kaliforniji, so močno podvomili o teh Yijevih ocenah. »Yijeve ugotovitve temeljijo na ohlapni in poenostavljeni domnevi, da so v uradnih kitajskih podatkih napihnili število rojstev,« pravi Wang.
Oglasili so se tudi indijski demografi. S. K. Singh, profesor matematične demografije in statistike na Mednarodnem inštitutu za znanosti prebivalstva v Mumbaju, Yijeve trditve o tem, da je Indija po številu prebivalcev prehitela Kitajsko, jemlje kot »malo verjetne«, ker daje indijska politika upočasnjevanja natalitete zelo vidne rezultate. Kar 67 odstotkov žensk, ki imajo po dve hčerki, ne namerava roditi tretjega otroka v upanju, da se bo rodil sin, in to je, pravi Singh, dokaz, da je Indija na dobri poti.
»Nismo v položaju, da bi govorili o tem, koliko prebivalcev ima Kitajska,« pravi Kamšvar Odžha, pomočnik glavnega popisovalca prebivalstva Indije. Sicer pa, ko gre za 1,3 milijarde, plus minus 90 milijonov niti ni tako nepričakovana meja nenatančnosti.
