Tiskane izdaje
V Južni Koreji neradi označujejo politike za »levičarje«. Tistim, ki menijo, da bi »sončeva svetloba« (gospodarsko sodelovanje in politični dialog) učinkoviteje od »hladnega vetra« (sankcije in pritisk z orožjem) prisilila severnokorejskega vodjo Kim Džong Una k razorožitvi, raje pravijo »napredni«.
V neposredni bližini Severne Koreje oziroma južno od 38. vzporednika je nevarno biti samo podoben komunistu. In vendar Mun Dže In, kandidat Demokratične stranke Koreje (DPK), ki mu dosedanje ankete napovedujejo prepričljivo zmago na današnjih predsedniških volitvah, nima nič proti temu, da ga imajo konservativni komentatorji za »rdečkastega«. Nekdanji odvetnik za primere, povezane s kršenjem človekovih pravic, nekdanji vodja kabineta liberalnega predsednika Ro Mu Hjana in odkriti kritik ameriške politike do Korejskega polotoka, je med kampanjo jasno ponavljal štiri obljube, zaradi katerih je po eni strani pridobival privržence, po drugi pa jih izgubljal.
Mun Dže In, predsedniški kandidat Demokratične stranke Koreje, med enim zadnjih predvolilnih shodov v Seulu. Foto: Reuters
»Če postanem predsednik, bom odšel v Severno Korejo, še preden bom obiskal Ameriko,« je napovedal razbitje diplomatske rutine, zaradi katere je južnokorejski državni vodja vedno najprej obiskal svojega najpomembnejšega varnostnega zaveznika. Mun je kljub temu, da ga konservativni blok že vnaprej označuje za »državnega izdajalca«, dosledno obljubljal, da bo vzel odnose s Pjongjangom v svoje roke in celo nasprotoval postavitvi ameriškega protiraketnega ščita (tega so že namestili med zadnjimi tedni povišane napetosti) ter naučil svojo državo, »da bo Američanom rekla 'ne'«.
Volitve v Južni Koreji se bodo že po stopnji radikalizma, ki so ga politiki pokazali v zadnjih dneh kampanje, zelo razlikovale od vseh dosedanjih. Organizirali jih bodo več kakor sedem mesecev pred rednimi volitvami, in to zato, ker so donedavno predsednico Park Geun Hje najprej odstavili in nato še obtožili sodelovanja v korupcijskem škandalu, ki je javnosti razkril to, kar so ljudje že vedeli, vendar o tem niso glasno govorili: da celoten podjetniški sistem družinskih velikanov, imenovanih čaeboli, med katerimi so Samsung, Lotte, LG in drugi, lajša svoje poslovanje z milijoni dolarjev, izplačanih v različne »sklade«, ki so povezani s politično elito.
Hong Trump
Tokrat je imel škandal s predsednico močnejšo potresno moč in je povzročil dejanski razkol v vladajoči stranki Saenuri, ki je morala spremeniti ime v Stranko svobodne Koreje (LKP) in za vodjo imenovati Hong Džan Pjoja. Vsem, ki so se v njegovi stranki obrnili proti nekdanji voditeljici, se je uprl s še radikalnejšo konservativnostjo, zaradi katere je dobil vzdevek »Hong Trump«. Na množično razočaranost državljanov nad Park Geun Hje in moralno pokvarjenost, povezano z njo, je odgovoril s še ostrejšo možnostjo vrnitve k trdi roki, s kakršno je vladal oče donedavne predsednice, nekdanji vojaški diktator Park Čung Hi.
In prav zato, ker se Hong ni odločil za kesanje zaradi škandala in strankarsko samokritiko, ampak se je pokazal za zaščitnika tradicionalne konservativnosti pred vsemi odtenki »rdeče«, je zadnje dni pred volitvami postajal čedalje bolj priljubljen in nekateri so ga celo označili za južnokorejskega »črnega laboda«, podobnega Donaldu Trumpu, ko je ta tekmoval s favoritko demokratske stranke Hillary Clinton.
Kajti prav tako, kakor se je lani novembra zdelo, da nenavadni republikanec nima možnosti za vselitev v Belo hišo, tudi zdaj ankete pravijo, da bo zmagal Mun, in to s skoraj 60 odstotki glasov.
Toda tako kot se je pokazalo, da ne smemo pozabiti na »črnega laboda«, zdaj nekateri politični analitiki opozarjajo, da je Hong čedalje bolj priljubljen prav zaradi strahu in nezadovoljstva dela volivcev, ki vidijo v Severni Koreji samo nevarnost, nikakor pa ne morebitnega sogovornika, ter pri družbenih in gospodarskih reformah demokratičnega bloka opazijo samo zviševanje davkov in večje izdatke za socialno varstvo.
Resda je bil Hong Džan Pjo do zdaj tretji za sredinskim An Čeol Sujem, čigar Ljudska stranka (ta je lani pravzaprav nastala iz vrst Munove DPK) prav tako spada v liberalni blok, vendar je njegov brezkompromisni in pogosto brezobzirni konservativni besednjak očitno vplival na globoko razdeljene volivce. Zato bo prava bitka danes pravzaprav bitka med Munom in njim.
An Čeol Su je zadnje tedne poskušal poudarjati, da je podoben zmagovalcu francoskih volivcev Emmanuelu Macronu, in to predvsem zato, ker sta oba politika zagovornika tretje poti, oba sta pridobila najboljšo izobrazbo in imata uspešno poslovno kariero (An je dokončal študij medicine, nato pa postal računalniški magnat), poleg tega sta oba na čelu manjših političnih strank, ki ju čaka svetla prihodnost. Toda v sedanjem političnem ozračju to ni bilo učinkovito. Južna Koreja se vendarle spoprijema z drugačnimi izzivi od tistih, zaradi katerih je Francija izbirala svojega predsednika, zato ankete še naprej napovedujejo zmago »rdečkastega« Mun Dže Ina.
Takšen rezultat bi res zelo spremenil razmere ne samo na Korejskem polotoku, ampak v vsej regiji. Ponovno bi natančno premislili o odnosih med Seulom in Washingtonom, in čeprav bi bila Kitajska zadovoljna zaradi ponovnega razmisleka o tem, ali res potrebujemo protiraketni ščit, bi bil Mun tudi za politično vodstvo v Pekingu nova neznanka.
Njegovo osnovno stališče je, da morata korejsko vprašanje reševati predvsem obe Koreji, in prav toliko, kolikor bi to skrbelo Donalda Trumpa, bi bil to tudi izziv – če ne celo večji – za kitajskega predsednika Xi Jinpinga. Xi je rade volje čestital Emmanuelu Macronu za zmago, saj odločno podpira združeno Evropo. Toda korak k združevanju Koreje ga ne bi razveselil. Kitajska bi tako ob svojih mejah dobila močno državo z jedrskim orožjem in ta ne bi bila več tamponsko območje azijske sile.
V nasprotju s Hongom, ki obljublja, da bo udaril po delavskih sindikatih in zaščitil čaebole kot temelje gospodarstva, Mun nagovarja mlade, med katerimi je najvišja stopnja brezposelnosti (kar 8,2 odstotka med tistimi, ki so stari od 22 do 29 let). Obljubil je odprtje več kot 800.000 novih delovnih mest v javnem sektorju, kar namerava financirati z zvišanjem davkov za najbogatejše.
Severna Koreja je pred volitvami na jugu polotoka utihnila. Nihče ne dvomi o tem, da vodja Kim Džong Un pripravlja sprejem za novega predsednika, in očitno bo ta odvisen od tega, komu od skupno petih kandidatov oziroma trojice favoritov bodo odprli vrata Modre hiše (rezidence južnokorejskega državnega voditelja). Še nikoli niso volivci tako neposredno izbirali med mirom in vojno. Zdi se, da bi Kim izbral mir. Kaj bodo o tem povedali Južni Korejci, bo znano danes.
