Pod nevidnim vplivom švicarskega sira

Severna Koreja se je pripravljena pogovarjati o denuklearizaciji, če ji bodo ZDA ponudile varnostna zagotovila – je to novost ali stara past?

Objavljeno
06. marec 2018 21.20
Zorana Baković
Zorana Baković
Veliko je bilo ugibanj o tem, kako je na severnokorejskega voditelja Kim Džong Una vplivalo šolanje v Švici. Poleg tega, da se je navadil jesti sir, seveda. Zdaj se zdi, da je tistih nekaj let, ki jih je preživel v internatu v Liebefeldu, pripomoglo k pomembnemu generacijskemu premiku.

Kim Džong Un bi se namreč rad vpisal v zgodovino Korejskega polotoka. In prav zaradi te zamisli se zdaj želi pogajati z Američani o denuklearizaciji. Tako je vsaj dejal posebnemu odposlancu južnokorejskega predsednika Mun Dže Ina, in to med večerjo, ki je v ponedeljek trajala več kot štiri ure in bila prikaz novega Kimovega pristopa k zapletenemu korejskemu vprašanju.

Na Daljnem vzhodu uradne večerje običajno trajajo uro in pol. Čeprav si v tem času udeleženci izmenjajo mnenja o pomembnih vprašanjih, za mizo ne sedijo niti minute dlje od protokolarnega časa, razen če je to večerja s posebnim pomenom. In ta večerja je to vsekakor bila. Ozračje je bilo družinsko. Vodja je v spremstvu soproge Ri Sol Džu, sestre Kim Jo Džong in nekaj najbližjih sodelavcev pripeljal vodjo urada za državno varnost v Munovi administraciji Čong Ui Jonga do okrogle mize, okrašene s cvetličnimi aranžmaji, tako, da ga je držal za roko, južnokorejski funkcionarji pa so opazili predvsem to, da so od njihovega pristanka v Pjongjangu do začetka večerje minile zgolj tri ure, kar je bilo prav tako simbolično sporočilo, da za severnokorejskega voditelja trenutno ni nič pomembnejše od dialoga s Seulom.

Kimov pogled na svet

Spomnimo, da se Kim ni sestal niti s Song Taom, posebnim odposlancem kitajskega predsednika Xi Jinpinga, ko se je ta lani štiri dni mudil v Pjongjangu. V nasprotju s pokojnim očetom Kim Džong Ilom, ki se je pogosto opiral na Kitajsko kot na nujno povezavo z zunanjim svetom, mladi voditelj opazuje svet skozi luknjico v svojem ementalcu. Še vedno je težko reči, ali se bo s svetom spustil v vojno ali z njim vzpostavil trajni mir, je pa že zdaj jasno, da bo to storil neodvisno od mentorjev v Pekingu.

Čong je Kimu osebno prinesel pismo Mun Dže Ina in to je bil korak naprej v pripravah na vrhunsko srečanje. Severnokorejski voditelj je med večerjo izrazil željo, da bi »napisal novo zgodovino korejske združitve«, in dal sodelavcem navodila, naj za njegovo srečanje z Munom sprožijo »dejanske korake«. Vrhunsko srečanje naj bi bilo konec aprila, in to nekje na meji med obema Korejama, kar naj bi bilo dodatno znamenje pripravljenosti Kim Džong Una na enakopraven dialog.

Čong je pred odhodom v Pjong­jang napovedal, da bo v pogovorih s severnokorejskimi funkcionarji odprl tudi vprašanje denuklearizacije, takoj po vrnitvi v Seul pa izjavil, da je Severna Koreja »odprta za pogovore na to temo«. Vendar je, ko gre za odpravljanje jedrskega in raketnega programa, treba prebrati vsako besedo, ki jo izgovori politično vodstvo v Pjongjangu. »Severna Koreja je jasno izjavila, da nima razlogov, da bi obdržala jedrsko orožje, če bodo odstranjene vojaške grožnje, naperjene proti njej, in če bo dobila varnostna zagotovila,« je na tiskovni konferenci dejal Čong. Med vrsticami te izjave se skriva naslednje: Severna Koreja ne bo potrebovala jedrskega orožja, če bo vzpostavila diplomatske odnose z ZDA in če bo med Pjongjangom in Washingtonom podpisan mirovni sporazum, s katerim bi se končno končala korejska vojna.

Zato takšnih izjav ni treba objavljati na naslovnicah. Odziv Washingtona in predsednika Donalda Trumpa na nadaljnje izboljševanje odnosov med Južno in Severno Korejo je lahko poljuben. Še vedno pa ni mogoče razbrati, kje bi se lahko zgodil preboj skozi star zaprti krog, v katerem je že dolgo ključno vprašanje, kdo bo prvi odložil na tla kavbojski kolt. ZDA za začetek pogovorov o priznavanju zahtevajo razstavitev jedrske bombe in obrata za izdelavo novih jedrskih konic, Severna Koreja pa za odpravo jedrskega programa zahteva priznavanje in varnostna zagotovila.

Tiha diplomacija

Čongovo srečanje s Kim Džong Unom je povečalo navdušenje političnih krogov okoli Muna in poglobilo dvome tistih, ki a priori ne zaupajo Severni Koreji. V Južni Koreji se namreč mnogi sprašujejo, ali ni vse to prebrisan poskus severnokorejskega voditelja zabiti klin v zavezništvo med Seulom in Washingtonom, in to predvsem zaradi odprave sankcij in pridobitve časa za lastno preživetje. Nekateri južnokorejski politični analitiki so v »prisrčnem ozračju«, v katerem je potekala večerja v Pjongjangu, prepoznali znamenja obupa Kim Džong Una pod pritiski mednarodne blokade. Konservativni južnokorejski mediji so opazili, da je severnokorejska tiskovna agencija poudarila »zadovoljujoč sporazum« med obema stranema, in zahtevali, naj pojasnijo ti dve besedi. Kaj je »zadovoljujoče« in za kakšen »sporazum« gre?

Številni desno usmerjeni južnokorejski politiki imajo pomisleke celo o Mun Dže Inu, ki je spretno izrabil čas med olimpijskimi in paraolimpijskimi igrami. Slednje se bodo začele v petek in končale 25. marca. Do takrat bodo ustavljene skupne vaje južnokorejske in ameriške vojske. Prav zaradi olimpijskega premirja je lahko Kim Džong Un poslal v Pjongčang sestro, predsednik Mun pa v Pjongjang vodjo državne varnosti. Zdaj bo zanimivo opazovati, ali bo »zadovoljujoč sporazum« med Korejama, h kateremu je pripomogla obojestranska želja po miru, močnejši od tradicionalnega zavezništva med Južno Korejo in ZDA, ki je bilo med korejsko vojno pred šestimi desetletji in pol zalito s krvjo.

Zdaj je na vrsti tiha diplomacija. Mun mora prepričati Američane, da je Kim Džong Un v resnici drugačen od očeta in deda – da se je z njim mogoče pogajati o vsem. Celo o denuklearizaciji, čeprav se ta kaže zgolj skozi luknjico v ementalcu, ki jo je severnokorejski voditelj prinesel iz Švice.