Pod žarometom: Ašraf Gani

Potrpežljivost je vrlina velikih vodij, ki jo Ašraf Gani, novi afganistanski predsednik, šele dodobra spoznava. »Sem čudnega – verjetno ga drugače niti ne morem opisati – značaja. Sem zelo težaven nadzornik, ker nikoli ne čakam.« Besede, s katerimi je akademik opisal svojo najbolj izrazito lastnost, ponazarjajo rezultat večletne osebnostne in karierne transformacije, ki je kulminirala v zmagi na letošnjih volitvah in prvem mirnem prenosu oblasti med starim in novim vodstvom države. Gani v pogovorih o sebi ne govori v dokončnih merilih, ampak se zateka k opisom, ki ustrezajo na pol napisani zgodbi, polni preteklih pretresov in znatnih ovir, ki jih odkriva in s katerimi se sooča postopoma, dan za dnem. A nikoli ne odneha. Enako vztrajen pristop uporablja, ko vprašanja novinarjev nanesejo na njegovo vizijo prihodnosti Afganistana.

Ganija definirata artikuliranost v jeziku mednarodnega razvoja in tehnokratstvo v najširšem pomenu besede, ki sta plod dolgoletnih izkušenj in akademskega dela. Toda v državi, od koder je doma, njegove kvalitete šele v zadnjem obdobju dobivajo večjo prepoznavnost. Pred petimi leti, ko je prepričljivo izgubil predsedniške volitve, na katerih se je pomeril z večletnim delodajalcem Hamidom Karzajem, je večina volivcev prezrla izjemen potencial moža, ki je kmalu po terorističnih napadih 11. septembra 2001 sprejel položaj posebnega svetovalca pri Združenih narodih in odigral osrednjo vlogo pri pisanju pravne podlage, ki je omogočila začetek demokratične tranzicije v Afganistanu. Pred vstopom v visoko politiko je več kot deset let služboval pri Svetovni banki. Bil je resen kandidat tako za njenega predsednika kot za generalnega sekretarja OZN. Po vrnitvi v domovino je v Karzajevi prehodni vladi za dve leti prevzel vodenje finančnega resorja, preden se je znova vrnil v akademske vode kot dekan univerze v Kabulu. Leta 2008 je v odmevni študiji Fixing Failed States na primeru Afganistana in drugih propadlih držav razmišljal o največjih razvojnih težavah, s katerimi se soočajo omagane družbe, in podal optimistično vizijo procesov, ki lahko države, ob sodelovanju mednarodne skupnosti in lokanega okolja, iz nazadovanja usmerijo na pravo pot.

Ganijeva zmaga na volitvah junija letos je bila plod izjemne taktike in preteklih razočaranj. Njegov analitični pristop k reševanju problemov med predsedniško kampanjo leta 2009 ni napravil vtisa na prebivalstvo, utrujeno in naveličano nemirnega afganistanskega vsakdana, korupcije in bojev za oblast, a premalo izobraženo, da bi med peščico kandidatov prepoznalo obraz kvalitete, izražene v svetovnem merilu. Šele ko je kasneje stopil med ljudi in spoznal njihovo videnje sveta in okolja, v katerem živijo, so mu ti začeli slediti. Da bi si zagotovil dovolj glasov, je sklenil vprašljiva, za mnoge nedopustna politična zavezništva. General Abdul Rašid Dostum, znan po grobih kršitvah človekovih pravic in vojnih zločinih, ki zajemajo vse, od pobojev do množičnih posilstev, je postal njegov namestnik. Sodelovanje s človekom, ki ga je Gani pred leti odkrito označil za morilca, je bilo praktično: z njim si je zagotovil podporo uzbeške skupnosti, ki glasuje v kosu in šteje kakih milijon ljudi. »Države ne moreš zgraditi tako, da sodeluješ s tistimi, ki so ti podobni. Preteklost, polno konfliktov, presežeš tako, da najdeš ljudi, ki so ti povsem nasprotni,« je Gani še pred volitvami pojasnil svoje odločitve v pogovoru za New Republic. V enakih okvirih je moral včeraj, na inavguracijski slovesnosti, govoriti o poražencu predsedniške tekme, s katerim si bo moral deliti oblast. Abdulah Abdulah je po mesecih pogajanj, ki so sledila vprašljivi izvedbi volitev in ponovnemu štetju glasov, vendarle privolil v dogovor, po katerem bo opravljal neke vrste premiersko funkcijo. Ključne resorje in položaje si bosta tabora razdelila na pol.

Kaj pomeni sklenitev koalicije za načrte novega afganistanskega predsednika, ni povsem jasno. Gani bo eden izmed redkih akademikov, ki bo lahko svoje teorije preizkusil v realnosti, v enem najbolj zahtevnih političnih okolij na svetu. Sklerotični državi bo poskušal povrniti perspektivnost z obsežnimi reformami, ustvarjanjem novih delovnih mest in podpisom dolgoročnega varnostnega sporazuma z ZDA, na drugi strani pa izpolniti pričakovanja državljanov, ki zahtevajo boljše upravljanje, odgovornost, socialno pravičnost in mir. Če je preteklost dober indikator prihodnosti, Gani z uresničevanjem obljub ne bo razočaral.