Tiskane izdaje
Pariz – Pred samo pogajalsko končnico na podnebnem vrhu v pariškem predmestju Le Bourget je še vedno nejasno, kdaj bo zakoličen sporazum in bo dosežena rešitev pripomogla k blažitvi podnebnih sprememb.
Greenpeace je v kongresno središče pripeljal orjaško maketo ogroženega severnega medveda. »Njegova usoda in ogroženost je simbol tega, kar delamo z našim planetom. Je sporočilo voditeljem, naj podnebne spremembe obravnavajo resno in sklenejo dober sporazum,« je povedal Adam Pawloff iz Greenpeaca. Okoljevarstveniki z vse večjim nezadovoljstvom spremljajo, kaj se dogaja za kulisami. »Govoriti o omejitvi znižanje segrevanja za 1,5 stopinja je nekaj drugega, kot kaj narediti za doseganje tega cilja,« je povedal aktivist Pawloff.
Pogajanja potekajo podnevi in ponoči. Po časovnici bi se dvotedenski pogajalski maraton 195 držav moral končati jutri zvečer. Skoraj nikogar ni, ki misli, da bo šlo po načrtu. Kot poročajo pogajalci, različni taktični manevri in vračanje k povsem političnim razpravam podaljšujejo proces. Vodja pogajanj, francoski zunanji minister je Laurent Fabius, je nocoj predstavil nov predlog, ki ga bodo pogajalci premlevali ponoči. Kočljive teme so ostale enake kot na začetku pogajanj. Fabius bo svoj zadnji predlog predstavil jutri.
Osnovno linijo rešitev odreja dolgoročni cilj omejitve podnebnih sprememb. Povprečna temperatura se po oceni znanstvenikov v primerjavi s predindustrijsko dobo ne bi smela zvišati za več kot dve stopinji, da bi preprečili hudo katastrofo. Predvsem najbolj ogrožene majhne otoške države želijo doseči, da bi bil cilj 1,5 stopinje, saj da je z zviševanjem gladine morja hitro ogrožen njihov obstoj. Fabius je predlagal cilj dveh stopinj, a omenjena so prizadevanja za dosega 1,5 stopinje, »s čimer bi znatno zmanjšali tveganja in posledice podnebnih sprememb«.
Ključna politična volja
EU, ki se pogaja z enim glasom in napoveduje zmanjšanje izpustov do leta 2030 za 40 odstotkov, je v zadnjo fazo vstopila s kar nekaj nezadovoljstva, ker več njenih rdečih linij ni bilo spoštovanih. »Unija želi sporazum, ki bo omogočil, da bo svet vodil resno podnebno politiko,« je povedal član slovenske pogajalske delegacije Uroš Vajgl. V zadnjih predlogih niso bile zagotovljene rešitve za sistem čimprejšnjega in učinkovitega preverjanja, ali pogodbenice izpolnjujejo zaveze glede izpustov toplogrednih plinov in jih prilagajajo ocenam njihovega vpliva na zviševanje temperature.
Resen cikel petletnega preverjanja doseganja ciljev in preglednost merjenja je na vrhu evropskih ciljev. Ker se v predlogih pojavljajo blage formulacije, da naj bi bile pogodbenice zgolj povabljene k poročanju o izpolnjevanju ciljev, je nezadovoljstvo EU razumljivo. Takšna prostovoljnost bi namreč precej razširila manevrski prostor državam, ki želijo narediti čim manj. Pogajalec Vajgl ocenjuje, da so v skladu s pričakovanji ob koncu pogajanj, bolj jasne razlike med skupinami držav z različnimi cilji. Na koncu bo vse odvisno od politične volje.
Jabolko spora je delitev držav na razvite in nerazvite, ki je bila odrejena v okvirni konvenciji Združenih narodov o podnebju iz leta 1992. Ker ima razviti svet zgodovinsko krivdo za podnebne spremembe, mora narediti več kot drugi. A odtlej se je veliko spremenilo. Številne nekoč nerazvite države so postale hitro rastoča gospodarstva in so po razvitosti ujele gospodarstva, kakršna je Bolgarija, ki je zgodovinsko zalogo izpustov že »pokurila«. Še več, razviti so že tako odgovorni le še 35 odstotkov in njihov delež se bo po projekcijah v prihodnjem obdobju še zniževal.
Revne in manj razvite države, zbrane v skupini G77, zanimajo predvsem denarna pomoč in dosedanje zaveze bogatih za njih niso zadostne. Indijski okoljski minister Prakash Javadekar pravi, da je več pomoči pogoj za strinjanje z ambicioznimi podnebnimi cilji v sporazumu. Naftna velesila Saudska Arabija, ki je tudi članica G77, si raje želi čim manj ambiciozen sporazum, saj želena »dekarbonizacija« ogroža njen obstoj. Zavračanje ambicioznih rešitev utemeljuje z njihovim škodovanjem gospodarskemu razvoju in odpravljanju revščine.
Razviti so pred šestimi leti v Københavnu obljubili nerazvitim sto milijard dolarjev investicij in pomoči na leto za prehod v gospodarstvo z manj izpusti in za prilagajanje podnebnim spremembah. Podnebno financiranje ostaja ena od najbolj kočljivih točk na pogajanjih, saj nerazviti zahtevajo bolj jasne zaveze. V združenju industrijskih držav OECD so sicer že izračunali, da je bilo lani nerazvitim namenjenih že 62 milijard dolarjev, toda v razvijajočih se državah ugotavljajo, da je podatek povsem neresna in pridobljen z napačno metodologijo.
Brez pomoči in prenosa tehnologij ne bo šlo
Tako so na indijskem finančnem ministrstvu izračunali, da je bilo prave pomoči in naložb za podnebje skupaj za kvečjemu tri milijarde. »Želimo, da bo dosežen sporazum, ki bo povsod razumljen enako in ne bo razlagan na različne načine. Številke morajo veljati. Če zapišemo, da naložba znaša eno milijardo, moramo točno vedeti, od kod prihaja denar. Sicer ne bo vzpostavljeno pravo zaupanje, ki ga potrebujemo,« je povedal indijski strokovnjak za podnebne spremembe Priyadarshi R. Shukla.
Shukla opozarja, da so izpusti v Indiji na prebivalca nizki, lani le 1,5 tone. Po drugi strani so številke v razvitih desetkrat višje. Brez veliko pomoči in prenosa tehnologij z Zahoda po njegovih besedah ne bo šlo. Že zmerno zaviranje izpustov v Indiji bi do leta 2030 stalo 834 milijarde evrov. Če bi cilje znatno povečali, bi bili stroški še trikrat višji. Azijska orjakinja z okoli 1,25 milijarde prebivalcev, ki je skupaj z ZDA in Kitajsko odgovorna za največ izpustov, obljublja, da bo do leta 2030 znižala izpuste na enoto BDP za do 35 odstotkov.
Na Indijo se v Le Bourchetu sicer najpogosteje kaže s prstom, češ da največja zaviralka sprejetja ambicioznega sporazuma. Kitajska je na pogajanjih bolj voljna in očitno noče, da bi bila kot v Københavnu leta 2009, ko je v navezi ZDA pritisnila na zavoro, še enkrat neodgovorna za neuspeh. Evropski pogajalci pravijo, da se bo v sami končnici pogajanj pokazalo, »kdo je imel figo v žepu«. A gotovo velja, da bo takšen ali drugačen sporazum na koncu le sklenjen in da bo veljal za 195 držav. To bo na koncu najbrž največji uspeh vrha.
