Tiskane izdaje
Pariz − Po naporni pogajalski noči, ki se je v zgodnjih jutranjih urah končala brez preboja, na podnebnem vrhu vlada velika negotovost glede nadaljnjega razpleta.
Vodja pogajanj, francoski zunanji minister Laurent Fabius, je sicer podaljšal pogajanja za en dan in napovedal, da bo jutri ob 9. uri predstavil svoj zadnji predlog, a razlike med državami ostajajo velike. Pogajalci, ki so načrtovali odhod iz Pariza že za jutri zvečer, lete že prestavljajo na prihodnje dni.
Fabius se danes usklajuje dvostransko − s posameznimi državami in skupinami držav. Poleg tega potekajo pogovori med glavnimi mesti držav na najvišji ravni. Ameriški predsednik Barack Obama, se je, denimo, pogovarjal s kitajskim kolegom Xijem Jinpingom.
»Pogajanja so prešla v odločilno fazo. Iskanje konkretnih rešitev je spodkopalo del prejšnjega zbližanja med stranmi,« je ocenil član slovenske pogajalske delegacije Uroš Vajgl. To je po njegovem mnenju sicer normalna faza v pogajanjih, a glede na časovni načrt manevrskega prostora ni več veliko.
EU je zadnje besedilo, ki ga je sinoči predstavil Fabius, sprejela z mešanimi občutki. Za Unijo je omenjanje 1,5 stopinje Celzija kot zgornje meje zviševanja povprečne temperature zadovoljivo. Na drugi strani ostaja preveč nejasno, kaj bodo pogodbenice naredila za dosego cilja.
Odprto je, kaj točno naj bi naredili do leta 2050 ali 2100. Zaradi nasprotovanja številnih držav beseda dekarbonizacija velja za »prepovedano«. Kot cilj je v predlogu širši pojem nevtralnost pri izpustu toplogrednih plinov. To po razlagi Climate Action Network pomeni, da so vsi izpusti, ki jih človeštvo izpusti v ozračje, nato absorbirani, denimo v gozdovih.
Nejasno ostaja, kdaj naj bi svet kot celota ali pogodbenice dosegle vrh svojih izpustov toplogrednih plinov. Vsako manjše spreminjanje besedila sporazuma ali sklepov konference na skupno 27 straneh zamaje celotno konstrukcijo.
Veliko kočljivih delov je v dvotedenskem pogajalskem procesu izpadlo iz sporazuma in so navedeni zgolj v sklepih vrha, ki nimajo pravno zavezujoče narave. Eden od razlogov za takšne korake je želja ZDA, da bi se ognili potrjevanju zavez v kongresu.
V sklepih je predvideno, da bodo pogodbenice leta 2019 naredile pregled prizadevanj pri doseganju dolgoročnega cilja omejevanja zviševanje temperature. Glede na dosedanje zaveze cilj še zdaleč ne bo dosežen, saj bi se ob njihovem uresničevanju po napovedih strokovnjakov temperatura zvišale najmanj za 2,7 stopinje.
Upanje sicer še ni izgubljeno. »Svet bo čez štiri leta drugačen, tehnologija se bo spremenila, ambicije bodo večje,« je ocenil Nathaniel Keohane iz ameriškega sklada za obrambo okolja in nekdanji Obamov svetovalec za okolje. Pogodbenice naj bi bile povabljene (za EU preblaga formulacija), da leta 2020 in nato v rednem petletnem obdobju predstavijo svoje prispevke.
Razlog za koristnost leta 2019 je tudi, da bodo manj prizadevne države imele dovolj časa za konkretno pripravo svojih zavez. Po drugi strani evropski pogajalci opozarjajo, da bi bilo bolje pohiteti, da zagon v bitki proti podnebnim spremembam ne bi izpuhtel.
Z vsemi občutljivimi vprašanji je povezano vprašanje razlikovanja med zavezami razvitih, ki so zgodovinsko odgovorni za podnebne spremembe, in drugimi državami. Med njimi so se številne po razvitosti že približale razvitim in njihov delež v izpustih hitro narašča. V dolgoletnih pogajanjih se je začelo premikati in razlikovanja pri nalogah za ustavljanje zviševanje temperature je nekaj manj.
Manj razviti so seveda pripravljeni narediti več pri ustavljanju zviševanja izpustov samo, če dobijo veliko več denarja od razvitega sveta. To je med osrednjimi temami na pogajanjih.
V zadnjem Fabiusovem predlogu je v okviru sporazuma še zapisano, da bodo manj razviti dobili vsaj 100 milijard evrov na leto za pomoč pri zniževanju izpustov in prilagajanje posledicam podnebnih sprememb. Nerazviti pa pričakujejo bolj jasne zaveze pomoči, kot so bile dane doslej. Del držav, tudi EU, meni, da tega ne bi bilo smotrno vključevati v dolgoročno naravnan sporazum, marveč v sklepe konference.
Evropski pogajalci neuradno pravijo, da bo sporazum na koncu takšen, da z njim nihče ne bo mogel biti zares zadovoljen. Veliko podrobnega urejanja stvari bo preneseno na prihodnja leta. Zadovoljivo naj bi bilo tudi, da bodo zraven vse države in da je zapisan cilj 1,5 stopinje, »čeprav ne bo nobene prisile«.
