Tiskane izdaje
New York – Pogajanja o ameriškem prostotrgovinskem sporazumu (Nafta) so zašla tako globoko v slepo ulico, da so jih Kanada, ZDA in Mehika za nekaj časa prekinile. Za skupno mizo naj bi znova sedli sredi novembra, toda val kritik, usmerjen predvsem proti Beli hiši, ne vzbuja upanja na uspešen konec.
Po torkovem koncu doslej najostrejšega pogajalskega kroga so trgovinski predstavniki vseh treh severnoameriških držav odkrito kritizirali stališča drug drugega in v skupni izjavi zapisali, da so novi predlogi ustvarili pomembne temeljne razlike med njimi. Te segajo od avtomobilov do krav, na skoraj vsa področja sporazuma, in so tako velike, da ogrožajo njegov obstoj. Omenjeni predlogi prihajajo iz ZDA in odsevajo odločnost vlade Donalda Trumpa, da sporazum predrugači in zmanjša trgovinski primanjkljaj ter spodbudi rast domače proizvodnje in zaposlovanja. Toda v Kanadi in Mehiki – ter nekateri deli ameriškega gospodarstva – jih vidijo kot zaščitne ukrepe, ki bi lahko resno zamajali preskrbovalne verige v regiji.
Po sedmih dneh težavnih pogovorov, komentatorji so jih opisali kot preobložene s čustvi, je ameriški pogajalec Robert Lighthizer na resnobni tiskovni konferenci oznanil, da je sporazum postal zelo enostranski in ga je treba uravnotežiti, ter dodal, da je presenečen in razočaran, ker se pogajalska partnerja tako upirata spremembam. Kanadska zunanja ministrica Chrystia Freeland se je pri tem prisiljeno nasmehnila in poudarila, da ameriške težnje po predrugačenju dogovora z »vrsto neobičajnih predlogov« ogrožajo 23 let sodelovanja ter da se pogajajo z miselnostjo, naj zmagovalec pobere vse. Mehiški gospodarski minister Ildefonso Guajardo Villarreal je opozoril, da imamo vsi svoje meje ter da bi bilo nespametno danes sprejemati odločitve, ki nas bodo jutri vznemirjale.
Ameriške petletke
Eden od spornih ameriških predlogov je omejitev roka trajanja sporazuma, ta naj bi se iztekel po petih letih, če se vse tri podpisnice ne bi strinjale, da ga podaljšajo. Kanada, Mehika in ameriška gospodarska zbornica opozarjajo, da bi to povzročilo stalno negotovost in odvrnilo naložbe. Trump je že večkrat zagrozil, da bodo ZDA pod njegovim vodstvom prekinile »najslabši dogovor vseh časov« in tako drugi strani prisilile, da se pogajata povsem od začetka. Toda po Lighthizerjevih besedah za zdaj niso razpravljali o tej možnosti, Trump pa prav tako še ni podal obveznega šestmesečnega oznanila pred ameriškim izstopom iz sporazuma Nafta. Težavni pogovori naj bi se tako 17. novembra nadaljevali v Mehiki.
Ameriški pogajalec Lighthizer, kanadska zunanja ministrica Freeland in mehiški gospodarski minister Villarreal na tiskovni konferenci. Foto: Chris Wattie/Reuters
Poznavalci menijo, da za zdaj nihče ne želi zapustiti pogajanj, toda možnosti za dosego sporazuma ocenjujejo na le 50-odstotne. Med najtršimi orehi je ameriško zaostrovanje pogojev za prodajo avtomobilov brez dodanih carin. Doslej je veljalo, da mora biti v vozilu 62,5 odstotka delov iz treh članic Nafte, Bela hiša želi ta delež povečati na 85 odstotkov ter dodati pogoj, da mora biti vsaj 50 odstotkov delov ameriških, če želijo vozila iz Kanade in Mehike brez dodatnih carin vstopiti na ameriški trg. Proizvajalci v ZDA se bojijo, da bi to zamajalo zapletene preskrbovalne verige, razpletene po vsej celini. Mehika zamisli nasprotuje, saj njihove tovarne sestavnih delov in za sestavo vozil zaposlujejo stotisoče delavcev.
Trump noče pritožb
ZDA so v minulem, četrtem krogu pogajanj predlagale tudi črtanje poglavja Nafte, ki preostalima članicama omogoča izpodbijanje ameriških ukrepov proti domnevnemu izvozu pod ceno ali proti državnim subvencijam. Nedavna odločitev Washingtona, da kanadskega letalskega proizvajalca Bombardier kaznuje z 299-odstotnimi dajatvami, je le zadnji primer. Nafta omogoča prizadetim podjetjem, da prek odbora s predstavniki obeh držav zahteva presojo skladnosti ukrepa z ameriško zakonodajo. Trumpova vlada v skladu z njegovo etnocentristično politiko Najprej Amerika maje tudi podoben mehanizem v okviru Svetovne trgovinske organizacije (WTO), saj so ustavili imenovanja v njeno pritožbeno telo.
Kritiki trdijo, da je sedanja ameriška trgovinska politika zasnovana na dveh dvomljivih predpostavkah. Po prvi naj bi trgovinski primanjkljaj kazal, da so ZDA poraženke v svetovni trgovini, s čimer se ne strinja skoraj noben ekonomist, saj po njihovem trgovinski primanjkljaji kažejo veliko bolj temeljno neravnotežje med nacionalnimi prihranki in naložbami. Če bi ameriški zaščitni ukrepi prizadeli Mehiko, bosta njena gospodarstvo in valuta oslabela, kar bo zmanjšalo ameriški izvoz ter tako izpodrezalo prizadevanje za zmanjšanje trgovinskega primanjkljaja z Mehiko.
Po drugi predpostavki imajo ZDA pogajalsko prednost, ker naj bi si druge države želele dostop do njenega trga. Toda tako Kanada kot Mehika sta nakazali, da raje dopustita propad Nafte, kot sprejmeta Trumpove pogoje. Po eni strani se zanašata, da so gospodarstva treh držav preveč prepletena, da bi lahko čez noč uničila četrt stoletja sodelovanja, po drugi strani bi ob sprejetju slabega dogovora morali doma plačati visoko gospodarsko in politično ceno.
