Pogovorimo se o Ottu

Ameriški bombniki preletavajo Korejski polotok, Ottovi starši pa pozivajo Trumpa, naj misli na njihovega sina.

Objavljeno
03. maj 2017 21.02
Zorana Baković
Zorana Baković

Težko je vedeti, ali je kaj upanja, da bi trojico Američanov sploh kdaj izpustili iz severnokorejskega zapora.

Se spomnite Otta Warmbierja? Pred malo več kot letom dni so ga aretirali na letališču v Pjongjangu, ko je že stal v čakalni vrsti za vkrcanje v letalo, in ga dva meseca zatem obsodili na 15 let težkega fizičnega dela, ker je v prostorih za osebje hotela, v katerem se je nastanil, snel transparent s sporočilom pokojnega vodje Kim Džong Ila.

To je bil zločin, je trdila severnokorejska tiskovna agencija KCNA, in »poskus spodkopavanja enotnosti ljudstva skladno s sovražno politiko ameriške vlade do Demokratične ljudske republike Koreje«. Otto je zdaj star 22 let in je prestal šele prvo leto hude zaporne kazni. Upanja, da bi ga izpustili iz zapora pred potekom kazni, zdaj skorajda ni več.

Najhujša napaka v hitro vnetljivi regiji 

Medtem ko ameriški strateški bombniki preletavajo Korejski polotok in letalonosilka Carl Vinson izvaja vojaške vaje v hitro vnetljivi regiji, so Ottovi starši spoznali, da morajo javno pozvati predsednika Donalda Trumpa, naj misli tudi na njihovega sina.

»Prosim vas, da bi sprevideli, da sem samo človeško bitje,« je skozi solze govoril Otto Warmbier prejšnjo pomlad pred kamerami severnokorejskega sodišča. »Naredil sem najhujšo napako v svojem življenju.«

Nihče ne more zagotovo vedeti, ali je na zamegljenem posnetku nadzorne kamere oseba, ki snema transparent z zidu, res Otto Warmbier, in ni mogoče izključiti niti možnosti, da so Američana prisilili k priznanju, da je bil to on, da bi vsaj nekoliko bolje ravnali z njim v taborišču za popravno delo.

Toda če je bil na posnetku res on, je bila to res najhujša napaka, ki ga je drago stala. Sneti politični plakat z zidu v Severni Koreji je najhujše prevratno dejanje in ga ni mogoče opravičiti s tem, da ima hotel Jangakdo, v katerem se je Američan nastanil skupaj s turistično skupino, v imenu še besedo international. Tudi tam veljajo severnokorejska pravila vedenja, ki določajo: »Partijske parole so svete.«

»To ni podoba mojega sina«

»Kadar vidim ta televizijski posnetek z Ottovim priznanjem, vem, da to ni podoba mojega sina, ki jo nosim v srcu,« je ta teden povedal Fred Warmbier, oče obsojenega mladeniča. »V sebi nosim podobo svojega sina, ki igra nogomet v šoli.«

Ottovi starši so se te dni pojavili na več ameriških televizijskih postajah in vsakič sporočili isto. »Odlično opravljate svoje delo,« je Ottova mama Cindy sporočila predsedniku Trumpu in dodala, da bi bilo to lahko »odlično dejanje dobre volje za začetek pogovora o izpustitvi Otta«. Verjetno je mislila na Trumpovo poigravanje z možnostjo, da bi se začel pogovarjati s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom.

Otto Warmbier je bil na začetku študija na Univerzi v Virginiji, in ker ga je zanimala finančna kariera, je lansko zimo preživel nekaj tednov v Hongkongu in preučeval tamkajšnji finančni sistem. Tam se je pridružil skupini, za katero je turistična družba Mladi pionir organizirala potovanje v Pjongjang. K temu ga je spodbudila radovednost, ena od njegovih lastnosti, ki jo posebej poudarjajo vsi njegovi prijatelji in profesorji. Navsezadnje Severno Korejo vsako leto obišče približno 100.000 tujih turistov, med katerimi je največ Kitajcev, vendar je med njimi tudi okoli 5000 zahodnjakov.

Pjongjang s turizmom vsako leto zasluži približno 45 milijonov dolarjev, in čeprav so za državo, za katero veljajo hude gospodarske sankcije, vsi devizni prihodki dragoceni, ta niti najmanj ne popušča pri omejevanju gibanja obiskovalcev. Res pa je težko vedeti, ali ni morda prav zato, ker obiskovalcem ob vstopu v Severno Korejo odvzamejo mobilne telefone in ker jih spremljajo agentje državne varnosti, ta država še zanimivejša kot poseben turistični cilj. In kolikor bolj so tam razmere napete, toliko več zahodnjakov želi videti komunistično trdnjavo, dokler je še takšna, kot je, in dokler sploh še obstaja.

Zanimanje za usodo posameznikov

Warmbierjeva sta na ameriški televiziji slišati kakor nadrealista, ko poudarjata, da huda kazen, na katero je bil obsojen njun sin, ne ustreza kaznivemu dejanju, ki ga je menda zagrešil. Težko je vedeti, koga to zdaj sploh še zanima. Kim Džong Una gotovo ne; če pa ima Trump več čuta za človekove pravice »posameznikov«, kakor poudarja Ottova mama, bomo šele videli.

Vlada nekdanjega predsednika Baracka Obame je Warmbierjevima svetovala, naj se ne pojavljata v javnosti, da ne bi preusmerjala pozornosti na primer njunega sina in da bi olajšala očitno skrivna pogajanja o njegovi izpustitvi iz zapora. Toda zgodilo se ni popolnoma nič razen tega, da je Severna Koreja medtem povečala svojo zbirko ameriških zapornikov in ima zdaj zaprte tri Američane. Enega od njih, Kim Dong Chula, so obsodili zaradi vohunjenja na deset let težkega dela, Tonyja Kima pa so aretirali prejšnji mesec zaradi »poskusa rušenja oblasti v Demokratični ljudski republiki Koreji«.

Ali ostaja kaj upanja za to, da jih bodo sploh kdaj izpustili iz zapora, je odvisno od Trumpa. Da ga zanima usoda, kakor je poudarila Ottova mama, »posameznikov«, je za zdaj težko reči.