Tiskane izdaje
Nikakršnega dvoma ni, da si je Donald Trump po prihodu v Belo hišo zelo želel naučiti se čim več o Aziji. Toda njegov pristop k tej celini je bil podoben navdušenosti človeka, ki si zelo želi naučiti se pilotirati, vendar se namesto tega, da bi najprej obiskal šolo in opravil tečaj letenja, odloči, da se bo takoj usedel v pilotsko kabino in odletel v višave. Ne glede na to, kaj se bo zgodilo.
Trump okoli sebe niti ni zbral dobrih poznavalcev azijskih razmer in pomenljivo je tudi to, da celo po prvih stotih dneh svojega mandata ni imenoval nobenega uradnika na položaje, povezane z Azijo. Še vedno nima pomočnika zunanjega ministra za Vzhodno Azijo in Tihi ocean, prav tako nima pomočnika obrambnega ministra za to regijo. Od članov diplomatskega zbora je samo Terry Brandstad že opravil zaslišanje v senatu, da bi kmalu lahko začel opravljati naloge veleposlanika v Pekingu, na čelu večine drugih veleposlaništev ZDA na azijski celini pa so še vedno začasni vršilci dolžnosti.
Vzhodna Azija v središču pozornosti
Zdi se, kakor da bi se predsednik najprej sam hotel prepričati o tem, s kakšnim spletom težav in izzivov ima opraviti, ter kakor da bi hotel preizkusiti nekaj različnih pristopov k morebitnim žariščem in letalo popeljati skozi vrtince brez strokovne pomoči kogarkoli drugega ter se šele nato odločiti, kakšno posadko bo sestavil za prihodnjih sto dni. Trump je že takrat, ko je kot enega prvih gostov v Belo hišo povabil japonskega premiera Šinza Abeja, ki je bil nato še njegov partner za golf v letovišču Mar-a-Lago, pokazal, da je Vzhodna Azija v središču njegove pozornosti.
Prav v tej zapleteni regiji se je izpolnjevanje njegovih predvolilnih groženj o razveljavitvi »slabih sporazumov« in trgovinskih praks, ki ogrožajo interese ameriških delavcev, podjetnikov in izvoznikov, prepletlo s prelamljanjem njegovih predvolilnih obljub, povezanih z ameriškim umikom v protekcionizem (če govorimo o gospodarstvu in trgovini) ter izolacionizem (če govorimo o varnosti).
Tako je Trump že v prvih stotih dneh mandata v Vzhodno Azijo poslal svoje najvišje uradnike: obrambnega ministra Jima Mattisa v Južno Korejo in na Japonsko, zunanjega ministra Rexa Tillersona v Tokio, Seul in Peking, podpredsednika Mika Pencea celo na 38. vzporednik, ki deli Korejski polotok, in nato še na Japonsko, v Avstralijo in Indonezijo. In čeprav so vsi grozili zaveznikom, da morajo plačevati več za vzdrževanje ameriških vojaških oporišč na njihovih tleh, so hkrati še odločneje poudarjali pomen doktrine »preusmeritve v azijski Tihi ocean«, ki jo je Trump pravzaprav nasledil od Baracka Obame oziroma konkretno od Hillary Clinton, ki jo je oblikovala, ko je vodila ameriško zunanje ministrstvo.
Politika
To pa očitno še vedno oblikujejo, določajo, sestavljajo in poskušajo pri njej vzpostaviti ravnotežje, največja novost pa je ta, da Trump vse to počne na družabnih omrežjih s številnimi tviti, na zasebnih večerjah ob ljubki vnukinji, ki recitira v popolni kitajščini, in med desetminutnimi pogovori o morebitnih žariščih, kakršno je Korejski polotok. Poleg tega ameriški predsednik niti ne skriva, da v letalo, imenovano državniške zadeve, vstopa brez velikih priprav. Usede se vanj in pilotira ter je iskreno presenečen, ko ugotovi, da je to pravzaprav zelo zapleteno početje. Da imajo, denimo, kitajsko-korejski odnosi večstoletno zgodovino in nekaj vojn v ozadju, zato jih ne bo tako lahko spraviti v preprosto matematično tabelo množenja: pritisk (na Severno Korejo) krat dva je enako dvojnim možnostim, da se Kim Džong Un odpove jedrskemu orožju.
Trumpu je treba pri pristopu do azijskih partnerjev pripisati točko za to, ker je razburkal stanje in opozoril na prednostna nerešena vprašanja. Morda se še sam ni zavedal, v kako občutljivo točko je dregnil, ko se je pohvalil, da se je po telefonu pogovarjal s tajvansko predsednico Cai Ing Ven, in poudaril, da ni treba, da bi politika ene Kitajske še naprej ostala neodotakljiva svetinja. Toda te lekcije se je hitro naučil. In prav tako hitro je pritisk prenesel na drugo bolečo točko. Čeprav je med predvolilno kampanjo trdil, da bi se bil pripravljen osebno pogovoriti s severnokorejskim voditeljem Kim Džong Unom, mu je zdaj zagrozil z jedrskim napadom, če se bo dotaknil še ene atomske bombe v svojem predoru pod vojaškim oporiščem v Pungje Riju. Trumpov odnos do Vzhodne Azije je tako postal nepredvidljivejši, impulzivnejši in bolj hazarderski kakor kdaj prej.
Ne dopustiti, da bi Kitajska hitro postala globalni vodja
Najobčutljivejši in najzanimivejši od vseh stotih členov v verigi, ki povezuje Trumpov prihod v Belo hišo s sedanjim stanjem v Vzhodni Aziji, pa je vsekakor njegov odnos s Kitajsko. Tudi tu ni vnaprej določene politike, še manj strategije, vendar se zdi, da ima ameriški predsednik kljub vsemu v glavi neki cilj: ne dopustiti, da bi azijska sila hitro postala globalni vodja, ki spreminja pravila igre. Ali če se vrnemo k metafori z letalom: takšen vodja, ki določa smer letenja.
Ameriško-kitajski odnosi so najpomenljivejša mešanica izpolnjenih in neizpolnjenih predvolilnih obljub. Ne, Trump ni uvedel 45-odstotnih carin na uvoz kitajskega blaga, in ne, Trump ni razglasil Kitajske za »valutno manipulatorko« zaradi domnevno namernega zniževanja vrednosti kitajske valute. In vendar je ameriški predsednik tako tesno povezal kitajsko vedenje do Severne Koreje s stopnjo ameriške strpnosti do 350 milijard dolarjev vrednega kitajskega presežka v blagovni menjavi z ZDA, da je popolnoma vseeno, ali ima kitajskega predsednika Xi Jinpinga za »dobrega človeka« (»good guy«) ali v njem prepoznava poosebitev novega ameriškega sovražnika.
Amerika je že pred Trumpovim prihodom v Belo hišo Kitajsko obkrožila z okoli 400 vojaškimi oporišči z balističnimi projektili, bombniki in vojaškimi ladjami, v nekaterih oporiščih tudi z jedrskimi konicami. Neki ameriški strateg je izjavil, da je to »popolna zanka«. Prvih sto dni jo je Trump nežno zategoval okoli kitajskega vratu. In Kitajci so zadovoljni, da ni bil bolj grob. Zdaj jih zanima samo to, kako bo videti prihodnjih sto dni.
