Tiskane izdaje
Pozno ponoči 14. avgusta je cesar Hirohito vstopil v pisarno ministrstva za cesarsko gospodinjstvo, skrito globoko v bunkerju. Ura je bila že 25 minut čez enajsto in monarh je prišel posnet sporočilo, namenjeno državljanom. To je moral storiti dvakrat. »Glas dragulja«, ki ga Japonci do takrat še nikoli niso slišali, je bil pri prvem poskusu preveč tih in nerazumljiv.
»Našim dobrim in vdanim podanikom: po globokem premisleku o splošnih razmerah v svetu in dejanskem stanju, v katerem se je znašlo naše cesarstvo, smo se odločili uresničiti dogovor o trenutnih razmerah, in sicer tako, da bomo sprejeli izredne ukrepe,« je cesar spregovoril o svoji odločitvi v majestetični množini. »Vladi smo ukazali, naj obvesti ZDA, Veliko Britanijo, Kitajsko in Sovjetsko zvezo, da naše cesarstvo sprejema določila njihove skupne deklaracije.« Ni se mu zdelo, da bi moral natančneje povedati, da gre za potsdamsko deklaracijo, v kateri so zahtevali brezpogojno vdajo Japonske.
Padec in uničenje
Medtem ko je cesar drugič snemal izjavo, je skupina vojaških častnikov pod vodstvom majorja Kendžija Hatanake prodirala proti cesarski palači in ministrstvu. Ubili so poveljnika prve cesarske gardske divizije ter s ponarejenim ukazom razorožili stražo, zaprli vse vhode in onemogočili sporazumevanje. Hoteli so najti posnetek in ga uničiti ter tako preprečiti objavo. Bili so prepričani, da bodo tako preprečili tudi kapitulacijo.
Toda posnetek je bil dobro shranjen v majhnem sefu in uporniškim častnikom ga ni uspelo odkriti. Hatanaka se je predal ob zori. Okoli enajstih se je ustrelil v glavo, uro pred tem, ko so poslušalci na radiu zaslišali cesarjev glas.
Takrat je bilo vojne dejansko konec. Toda Hirohitova izjava je bila sestavljena v cesarskem jeziku in številni Japonci niso doumeli, kaj se dogaja. Slutili so samo, da tenno, »nebeški cesar«, nenadoma ni več božansko bitje. Vsi so razumeli, da je govoril o tuzemskem »padcu in uničenju« japonske države.
Natanko 70 let pozneje poskuša japonski premier Šinzo Abe najti prav tako ambivalenten jezik, s katerim bi sestavil izjavo ob veliki obletnici. Cesarju Hirohitu se je uspelo izogniti besedi »vdaja« in celo tako predstaviti razloge, zaradi katerih sprejema »deklaracijo Sil« (kakor je imenoval zaveznike), da se je zdelo, da je Japonska žrtev, ki bi »rada poskrbela za japonsko samoohranitev in stabilizacijo vzhodne Azije«, kaznovali pa so jo z »novo najsurovejšo bombo [...], ki je zahtevala številna nedolžna življenja«.
Ni popolnoma jasno, zakaj je agencija za cesarsko gospodinjstvo (naslednica tedanjega ministrstva) prav pred tokratno obletnico izdala DVD z digitalizirano in izpopolnjeno verzijo cesarjevega govora oziroma zakaj posnetka niso obdelali že prej. Toda šele zdaj je bolj jasno, zakaj številni Japonci 15. avgusta 1945 niso razumeli, da je vojne konec. Nekateri so Hirohitovo izjavo sprejeli kot poziv, naj se še odločneje borijo za svojo državo.
Morda je tudi to eden od razlogov, zakaj se v Aziji druga svetovna vojna pravzaprav še ni končala.
Priznanje in opravičilo
Medtem ko v azijskih državah, ki jih je Japonska zasedla – kakor je povedal cesar – zaradi »težnje po skupni blaginji in sreči vseh narodov«, čakajo, kakšne temelje za prihodnost bo postavil Abe s svojo definicijo preteklosti, se je 80-letni Južni Korejec Čoi Hjun Jeol v sredo zažgal pred japonskim veleposlaništvom v Seulu.
S približno 2000 drugimi demonstranti se je udeležil protesta proti Tokiu, ker se ta noče opravičiti za izkoriščanje Korejk, ki jih je cesarska vojska uporabljala kot »ženske za uteho«. Japonska vlada se namreč noče niti pogovarjati o vojaških javnih hišah iz druge svetovne vojne, zato se skupina aktivistov vsak teden zbira pred veleposlaništvom v Seulu in zahteva zakasnelo pravico. Tokrat jih je bilo samo nekaj več kakor ponavadi in po tem, ko so pomagali reševalcem, da so odpeljali Čoia v bolnišnico, kjer se še vedno bori za življenje, so se protesti nadaljevali.
Južna Koreja tako kakor Kitajska ni pripravljena nehati pritiskati na Japonsko, da bi ta priznala zločine vsaj tako jasno, kakor je to storila Nemčija, in se zanje opravičila vsaj tako iskreno, kakor so to naredili nemški povojni voditelji.
Toda japonski vodje vlade so to že nekajkrat storili. Nobosuke Kiši, ded Šinza Abeja, je izrazil »globoko obžalovanje« v Burmi leta 1957. Glavni sekretar vlade Johei Kono je leta 1993 priznal, da je cesarska vojska »hudo omadeževala čast številnih žensk«, in se za ta dejanja iskreno opravičil.
Toda najbolj se je pokesal premier socialistične vlade Tomiiči Murajama v izjavi ob 50. obletnici kapitulacije. »V upanju, da se takšne napake ne bi več ponovile, se zelo ponižno kesam in iz srca opravičujem zaradi zgodovinskih dejstev, ki jih ni mogoče zanikati.« Takšno izjavo bi rade azijske države slišale tudi od Abeja.
Težki okovi preteklosti
Toda Abe bo uporabil politično kuharico in vsa dosedanja opravičila za zločine vmešal v svoje sporočilo o tem, kakšno Japonsko bi rad videl v prihodnje. Premier bo seveda omenil tudi kesanje, vendar bo prišel samo približno na pol poti do tega, kar bi Korejci in Kitajci radi slišali. Abe namreč pod velikim pritiskom njihovega pa tudi domačega nacionalizma ne more še bolj tvegati nadaljnjega upadanja svoje že tako načete priljubljenosti. Največje popuščanje, ki si ga še lahko privošči, je, da ob veliki obletnici ne obišče svetišča Jasukuni, kjer so shranjeni posmrtni ostanki vseh Japoncev, padlih za domovino. Tudi nekaterih vojnih zločincev.
Druga svetovna vojna se v Aziji zato tudi tokrat ne bo končala. Kitajci in Korejci ne bodo nehali opozarjati Japonske na edino pravilno razlago zgodovine. Japonci medtem spet poslušajo sporočilo svojega pokojnega monarha. Težava je v tem, da niti sami več ne vedo, katero pot v prihodnost bi izbrali, medtem ko jim okoli nog še vedno visijo težki okovi preteklosti.
