Politični mrk razdruženih držav

New York – Popoln sončni mrk je tisočletja veljal za znak nebeškega svarila človeštvu, celo napoved konca sveta. Američani so včeraj drli na pas od Oregona do Južne Karoline, kjer je tema povsem pogoltnila sonce. Še noben predsednik ZDA ni bil priča tako obsežnemu pojavu in to, da prihaja v času Donalda Trumpa, za mnoge ni naključje.

Sonce je včeraj znova zdrsnilo iz Lunine sence, Bela hiša pa ostaja v senci 45. predsednika ZDA. Ta je poskusil umiriti val ogorčenja, ki ga je sprožilo njegovo enačenje neonacistov in skrajnih rasistov s protestniki proti njihovim idejam, s še eno čistko, tokrat se je moral posloviti vedno sporni strateg Steve Bannon. Hkrati je ponovno obsodil najbolj skrajne skupine na desnici in celo izrekel nekaj razumevajočih besed o protestnikih, ki po državi obsojajo skrajneže za belsko nadvlado. Toda seme zla je bilo posejano veliko pred dogodki v Charlottesvillu.

Bannon je bil simptom, ne vzrok za Trumpovo obnašanje. Predsednik Barack Obama je že v začetku lanskega novembra v zadnjih vzdihljajih predsedniške tekme opozoril, da predsedovanje ne spremeni nikogar, pač pa položaj pokaže, kdo si v resnici. »Če sprejmeš podporo simpatizerjev Ku Klux Klana, preden si predsednik, ali če se ji le počasi odrečeš, boš takšen kot predsednik,« je preroško napovedal ravnanje človeka, ki ni hotel ločiti neonacistov in rasistov od ljudi, ki protestirajo proti njim.

Slednji so še vedno v veliki večini. V soboto je več kot 30.000 protestnikov preplavilo prizorišče, kjer so hoteli konservativni aktivisti pripraviti zborovanje za svobodo govora. Z napisi kot »Upri se fašizmu« ali »Na kateri strani si?« ter vzkliki »sramota, sramota«, v bolj skrajnih primerih pa »naci«, so pospremili redke udeležence konservativnega shoda, ki so jih prepoznali po rdečih čepicah z napisom »Naredimo Ameriko spet veliko«.

Steve Bannon je minuli petek zapustil Belo hišo. Foto: Andrew Harnik/AP

Po volitvah je Obama dejal, da Trump ni izreden pojav, pač pa »vrhunec, logičen izid retorike in taktike republikanske stranke zadnjih desetih, petnajstih let«. Vrh ameriške desnice v resnici že pol stoletja podpihuje dolgotrajno žarjenje rasistične nestrpnosti v ZDA, od južnjaške strategije Richarda Nixona, ki je s podpiranjem rasnih predsodkov belopoltih volivcev na Jugu te iz demokratske stranke premamil v republikansko, do sedanjih obtožb o volilnih prevarah v okrožjih z večinskim temnopoltim prebivalstvom.

Pred dvema letoma je Daily Stormer, glasilo ameriških neonacistov, pozival belopolte moške, naj »prvič v življenju glasujejo za človeka, ki v resnici predstavlja naše interese«. Bannon je morda res prinesel belski nacionalizem v Belo hišo, zasnoval nacionalistično ekonomsko politiko »Najprej Amerika«, spisal temačen govor ob prisegi. Toda že vrsto tednov je imel obrobno vlogo in njegov odhod ne bo imel odločilnega pomena, »kultura te Bele hiše je bila in ostaja Trumpova«, je opozoril urednik časnika New Yorker David Remnick.

Nore stvari

Po Remnickovih besedah so 9. novembra volivci (manjšina) izvolili »neiskreno, nesposobno, neuravnovešeno in nemoralno človeško bitje za predsednika in vrhovnega poveljnika«. Javna skrivnost je, da republikanski vrh v Washingtonu vsaj dvomi o predsednikovi sposobnosti za vodenje države, če ga kar ne prezira. Njegov spravljivi odnos do rasistov in neonacistov v Charlottesvillu je še poglobil to razpoloženje in sprožil nekaj javnih odzivov, kot je izjava republikanskega senatorja Boba Corkerja, da predsednik »ne razume značaja tega naroda« in »kaj dela ta narod velik«.

Poslovneži, ki so doslej množično pričakovali številne koristi od konservativne vlade (znižanje davkov, manj stroga zakonodaja), kar se kaže tudi v borzni rasti, so samoukinili njegovi svetovalni telesi, saj niso hoteli, da jih potrošniki vidijo v istem čolnu s Trumpom. Vrstijo se pritiski na vladne uradnike, naj z odhodom pokažejo nestrinjanje. Sošolci z univerze Yale so v odprtem pismu finančnega ministra Steva Mnuchina pozvali k odstopu, na kar se je ta odzval z besedami, da Trump ne podpira skrajnežev in da so nadarjeni ljudje okoli njega pomirjevalen znak.

Podoben, morda še nekoliko bolj jasen, je bil odziv vladnih uradnikov, ko jih je spletni časnik Axios vprašal, zakaj ostajajo – »nimate pojma, koliko norih stvari smo že preprečili«. Po njihovih besedah je nujno, da pametni in razumni ljudje okoli Trumpa razelektrijo njegove skrajne prebliske, kot so množični izgoni, ustavitev dela vlade kot orodja za izsiljevanje gradnje zidu na južni meji, trgovinska vojna s Kitajsko ... Mnogi so dejali, da je predsednik, ko ne pošilja sporočil prek spleta in ko kamere ugasnejo, precej bolj razumen, kar jim daje (sicer vse bolj minljivo) upanje, da bo prisluhnil njihovim argumentom (ali prošnjam hčere in svetovalke Ivanke).

»Vojna!«

Vsi viharji v Beli hiši še vedno niso omajali zvestobe Trumpove volilne baze. Demokrati so ga vedno prezirali, po anketah sodeč so ga zapustili tudi neodvisni volivci, saj je podpora predsedniku zdrsnila pod 40 odstotkov. Toda republikansko volilno telo mu še vedno stoji ob strani, večina jih je v različnih anketah celo njegov sporni odziv na neonacistično rajanje z baklami v Virginiji ocenila za ustreznega. Skrajno nacionalistično krilo ostaja del vlade, nekoliko manj vplivno, toda Stephen Miller, Sebastian Gorka in drugi svetovalci so morda še bolj skrajne Bannonove kopije.

Ta se je nemudoma vrnil k svojemu glasilu Breitbart News, njegovi uredniki pa so ga sprejeli z napovedjo »Vojna!«. Bannon je kasneje pojasnil, da bo to »vojna proti Trumpovim nasprotnikom v kongresu, medijih in korporativni Ameriki«. Dejansko ima po odhodu iz Bele hiše razvezane roke in lahko časnik, ki je ob Trumpovem vzponu postal pomemben del medijske krajine, še bolj požene v ostra politična obračunavanja z drugimi frakcijami razdrobljene Bele hiše ter šepeče v predsednikovo uho z medijskim megafonom.