Politično slovo podpredsednika Bidna

New York – Ugibanje o politični prihodnosti ameriškega podpredsednika Joeja Bidna je bilo ena zadnjih neznank mamutske predvolilne kampanje, ki se je razmahnila že poldrugo leto pred novembrom 2016. V sredo je na Rožnem vrtu Bele hiše s predsednikom Barackom Obamo in soprogo Jill ob strani sporočil, da se ne bo udeležil predsedniške tekme.

Z desnice so dolgo prihajale spodbudne besede starosti ameriške demokratske stranke, naj se poda v zadnjo politično bitko, saj bi Bidnova vključitev zmešala štrene v boju znotraj demokratske stranke in vzpostavila vsaj nekaj kontrasta surovemu obračunavanju med kandidati desnice. Iz tabora nekdanje zunanje ministrice Hillary Clinton, vodilne kandidatke demokratov, so vse bolj pritiskali nanj, naj se vendarle odloči in konča negotovost, ki je načenjala podporo nekdanje prve dame.

Podpredsednik, ki od maja žaluje po prezgodnji smrti sina Beauja, je v sredo dejal, da ne on ne njegova družina niso pripravljeni na ostro tekmo. To pomeni, da se je odločil za politično upokojitev. Toda hkrati je poudaril, da ne bo molče spremljal predvolilne tekme.­ Demokratskim kandidatom je zabičal, naj se ne odmikajo od dediščine Obamove vlade, njegovo odločenost, da ne bo molčeč gledalec političnega cirkusa, pa je najbolj občutila Hillary Clinton, proti kateri je poletelo nekaj pikrih osti. Predvsem zaradi njenih besed, da so republikanci na seznamu njenih sovražnikov.

Dvoboj na levi

V predvolilnem štabu nekdanje prve dame so si upravičeno oddahnili, saj bi se po javnomnenjskih raziskavah Bidnov vstop v tekmo zažrl v njeno javno podporo in močno pomagal njenemu tekmecu, senatorju Bernieju Sandersu. Demokratični socialist iz Vermonta še vedno zbuja navdušenje mladih in polni dvorane, toda večina demokratov, ki je v anketah podprla Bidna, se bo prelila k Hillary Clinton, kar pomeni, da se je njegov zaostanek povečal s 16 na 23 odstotnih točk (Hillary Clinton po raziskavi CNN podpira 56 odstotkov, Sandersa 33 odstotkov ­demokratov).

V torek se je umaknil iz tekme nekdanji senator iz Virginije Jim Webb. Bil je eden od »treh palčkov«, kot so škodoželjni komentatorji na desnici poleg njega poimenovali še nekdanjega guvernerja Marylanda Martina O'Malleyja in nekdanjega senatorja in guvernerja Rhode Islanda Lincolna Chaffeeja – ker so obtičali pri le odstotku javne podpore. Slednjega ankete sploh ne zaznajo. Tekma na ameriški levici se je tako rekoč spremenila v dvoboj, saj je Sanders edina alternativa Hillary Clinton.

Na dolgi rok je to lahko prednost, saj je nekdanja prva dama že pokazala podobno ranljivost kot pred osmimi leti, volivci pa se le stežka navdušujejo nad njo in dvomijo o njeni iskrenosti. Grožnja njeni kandidaturi so nenehni napadi desnice, ki vztrajno pogreva afero iz časov vodenja zunanjega ministrstva, od uporabe zasebnega strežnika za e-pošto do domnevnega prikrivanja razlogov za napad na konzulat v libijskem Bengaziju.

Včeraj je bila priča na večurnem zaslišanju posebnega odbora spodnjega doma kongresa, na katerem je republikanska večina poskušala dokazati svoje trditve. Toda po več priznanjih iz vrst desnice, da je pravi namen odbora omajati javno podobo demokratske kandidatke, je bolj na tnalu verodostojnost odbora kot Hillary Clinton. Njegov predsednik, republikanski poslanec Trey Gowdy, je celo zabičal kolegom na desnici, naj »držijo jezik za zobmi in ne govorijo o rečeh, o katerih nič ne vedo«.

Odrešenik Ryan

Mednje menda sodi vodja republikanske večine v spodnjem domu Kevin McCarthy, ki se mu je prvemu zareklo, da desnico v odboru vodijo politični motivi, ne pa razkrivanje domnevnih mračnih ozadij tragičnega dogodka. Namesto da bi po odstopu Johna Boehnerja, ki se je naveličal prerekanja s skrajno konservativnimi kolegi, združenimi v poslanski skupini Svoboda, prevzel njegovo vlogo, se je odpovedal spopadu s skrajneži. To je razkrilo globok razkol v republikanski stranki.

Po dobrem tednu prigovarjanja je poslanec Paul Ryan, ki je na prejšnjih predsedniških volitvah kandidiral kot podpredsednik z Mittom Romneyjem, pogojno privolil, da bo postal odrešenik stranke. Vodja poslanskega doma je ena najbolj vplivnih političnih funkcij v ZDA, poleg tega je drugi na seznamu ljudi, ki prevzamejo vodenje države, če karkoli onemogoči delo predsednika in podpredsednika. Toda Ryan si ne želi postati talec skupine Svoboda, v kateri so združeni najbolj konservativni ­republikanci.

Poslanec iz Wisconsina je dejal, da bo prevzel položaj le, če se bo stranka poenotila in podprla njegovo kandidaturo. Člani skupine Svoboda – v njej je združenih približno 40 republikanskih poslancev – se s tem ne strinjajo, a jih je dve tretjini v sredo zvečer vseeno podprlo njegovo kandidaturo, kar pomeni, da so se republikanci­ izognili hudi vodstveni krizi. O svojem kandidatu bodo glasovali v sredo, dan kasneje bo o novem vodji odločal celoten spodnji dom.

Novo igranje z dolgom

Konservativna skupina, ki za uresničitev svojih ideoloških zahtev ne izbira talcev in je že dosegla ustavitev dela vlade, izrablja nezadovoljstvo volivcev nad delom politikov v Washingtonu. Na videz notranje težave ameriške stranke so pomembne za ves svet, saj se bo v začetku novembra iztekel rok za dvig vsote, za katero se lahko ZDA zadolžijo. Plačilna nesposobnost največjega gospodarstva bi zamajala finančne trge sveta.

O dvigu odloča kongres, desnica pa vztrajno poskuša prisiliti Belo hišo, da v zameno za dvig privoli v novo striženje proračunskih izdatkov. Tudi brez spodbude kamikaz iz skupine Svoboda poskušajo republikanski poslanci združiti zvišanje ravni zadolževanja za poldrugi bilijon na 19.600 milijard dolarjev in znižanje proračunske porabe za 3800 milijard dolarjev, za dobro mero so dodali tudi omejitev pravice opozicije, da v senatu z obstrukcijo ustavi sprejetje ­zakonodaje.

Demokrati so vnaprej dali vedeti, da takšni predlogi nimajo nobenih možnosti, finančni minister ZDA Jacob Lew pa je opozoril, da lahko politikantstvo tik pred zdajci pripelje do zakonodajne »nesreče«, ko kongresu do 3. novembra ne bo uspelo zvišati meje zadolževanja. Finančno ministrstvo že od marca plačuje račune s premeščanjem denarja, čez 10 dni bo izčrpano tudi tovrstno računovodsko rokohitrstvo. Posledice se že kažejo na finančnih trgih, saj so vlagatelji začeli prodajati ameriške dolžniške obveznice, ki bodo potekle novembra.