Tiskane izdaje
Kitajska bolj kot kdaj prej potrebuje močnega voditelja, je istega dne v uvodniku poudaril partijski časopis Global Times, kajti »velika obdobja in veliki voditelji nastajajo hkrati«. Na »novi zgodovinski točki, ko Kitajska začenja opravljati še večje poslanstvo«, mora močno državo z vojsko, ki je močnejša kot kdaj prej, voditi odločna roka. Prav takšno sporočilo je bilo sestavni del pozdrava, ki so ga vzklikali vojaki, ko je Xi pregledoval vojsko tudi sam oblečen v maskirno uniformo z vojaško kapo na glavi in v vojaškem džipu, ne pa v limuzini, v kakršni se je na vojaških paradah vozil njegov predhodnik.
»Pozdravljen, vodja!« so v en glas vzklikali vojaki in zlasti v kitajščini je to zvenelo kakor pomembna sprememba v stopnji avtoritete v primerjavi z »zdravo, poveljnik«, kakor so vojaki do zdaj pozdravljali svojega vrhovnega poveljnika. »Vodja« celoviteje ustvarja pomen edinega voditelja, nad katerim ni nikogar več, in medtem ko je Xi Jinping v govoru poudarjal, da mora biti vojska z 2,3 milijona vojakov »neomajno zvesta« partijskemu vodstvu, ji je hkrati ukazal, naj se bo pripravljena spopasti »z vsemi sovražniki, ki bi si drznili škoditi naši domovini«, in jih premagati.
Tako je kitajska Narodnoosvobodilna vojska (PLA) proslavila svoj 90. rojstni dan, ki ga ima jutri, in napovedala rojstvo novega obdobja. Kitajska je v Zhuriheju tudi uradno začela obdobje avtoritarne oblasti z jasno določenimi državnimi cilji. In če je kdo opazil, da to vojaško oporišče leži nedaleč od step, iz katerih je Džingiskan nekoč začel osvajati svet pred osmimi stoletji, je do neke mere doumel bistvo »zgodovinskega preobrata«, o katerem Xi Jinping pogosto govori. Kitajska ne namerava na konjih osvajati tujih držav, je pa nedvomno pripravljena braniti lastne interese daleč od svojih meja.
Tretja točka
Xijev pregled vojske se je delno nanašal na obupane pozive Donalda Trumpa k lojalnosti vseh segmentov ameriške družbe in političnega establišmenta. Če smo še do pred kratkim govorili o »kitajskem modelu« gospodarskega razvoja, pri čemer smo mislili na velikansko podcenjeno delovno silo in državni kapitalizem, zdaj vse kaže, da nekakšen nov »kitajski model« prodira do Bele hiše, in sicer s kopičenjem oblasti v imenu pripravljenosti braniti veličino države in položaj velesile. Le da je Xi pri tem precej uspešnejši od Trumpa in zdi se, da mu ameriški predsednik to zavida.
Nedeljski pregled vojske v Zhuriheju, so opazili kitajski analitiki, je bil precej drugačen od vojaških parad, kakršne so prirejali ob velikih jubilejih. Xi Jinping je tretji partijski in državni vodja po Deng Xiaopingu, ki je bil formalno samo na čelu vojske, vendar je bil dejansko najvišji vodja tudi v partiji in državnem aparatu. Toda Jiang Zemin, prvi naslednik velikega arhitekta kitajske preobrazbe, ni bil dosleden v odnosih z ZDA in je bil v očeh svojega ljudstva videti prav ubog, ko je leta 1999 po bombardiranju kitajskega veleposlaništva v Beogradu omejil pogajanja z Washingtonom samo na to, koliko milijonov dolarjev bodo izplačali kot odškodnino za mrtve in ranjene. Tudi Hu Jintao, kitajski predsednik četrte generacije, je bil tako neodločen, da je vojaško vodstvo občasno razmišljalo celo o tem, da bi delovalo samostojno, in tako skorajda izvedlo vojaški udar. V ameriških notranjih dokumentih so zapisali, da je ameriški obrambni minister Robert Gates med srečanjem s Hujem vprašal nekaj o novem vojaškem letalu J-20 in nato doumel, da kitajski predsednik ne ve, da ima njegova vojska svoje »nevidno letalo«.
Xi Jinpingu se to ne bi moglo zgoditi. Ne le da je svoj prvi mandat zaznamoval s čiščenjem korupcije v osrednji vojaški komisiji in odstavil dva podpredsednika v njej, Xu Caihouja in Guo Boxionga, kljub velikanskemu vplivu, ki sta ga imela med visokimi častniki, ampak je tudi prestrukturiral PLA, ustvaril enotno bojno poveljstvo, podrejeno neposredno glavnemu štabu, in osebno postal njegov vodja kot vrhovni poveljnik ne samo z nazivom, ampak tudi v praksi.
Kitajska Narodnoosvobodilna vojska je tako proslavila svoj 90. rojstni dan. Foto: AFP
Če lahko imamo pregled vojske v nedeljo v Džingiskanovi stepi za uvod v drugi Xijev mandat, ki se bo začel jeseni na 19. partijskem kongresu, na katerega se vsi intenzivno pripravljajo, je razmeroma jasno, kaj lahko pričakujemo v prihodnjih petih letih (morda tudi več). Velika država z učinkovito vojsko in močnim vodjem bo vsiljevala svoja pravila igre in tako v novem obdobju obarvala globalizacijo s svojimi barvami.
Pripravljena na napad
Po golem naključju so istega dne nad Zhurihejem letela kitajska letala J-20 in J-16 (razvili so ju na podlagi lovskega letala J11B, ta pa je pravzaprav preoblikovan ruski suhoj 30MKK), Korejski polotok pa preletavali ameriški nadzvočni bombniki B-1B v spremstvu lovskega letala F-2. Skupni imenovalec je bila Severna Koreja, ki je v petek pred polnočjo izstrelila še en medcelinski projektil in tako dala vedeti, da jo sankcije in pritiski dodatno spodbujajo k raketnim poskusom.
Medtem ko so ameriška vojaška letala grozila Pjongjangu, da jih mineva potrpljenje, in hkrati sporočala Pekingu, da je nekaj treba storiti, in to takoj, je Xi Jinping opazoval svoje medcelinske rakete DF-31AG, ki lahko preletijo 11.000 kilometrov in nosijo jedrske konice, izstreliti pa jih je mogoče s premičnih ramp.
Po mnenju kitajskih vojaških analitikov Trump pravzaprav ne namerava napasti Severne Koreje, saj bi bil napad preveč tvegan tudi za Ameriko. Razmere na Korejskem polotoku izkorišča, so poudarili analitiki, za učinkovito izsiljevanje, kajti vsako poskusno izstrelitev severnokorejskega projektila neposredno povezuje s kitajskim trgovinskim presežkom ali z ovirami za prihod ameriškega blaga na kitajski trg.
Toda v Zhuriheju je Xi postavil Trumpu neko drugo vprašanje: »Kaj pa, če Kitajska kljub vsemu pričakuje, da bo Amerika napadla Pjongjang? In kaj, če je na takšen napad popolnoma pripravljena?«
