Tiskane izdaje
Pravzaprav bi moral biti vrh Nata, ki bo v četrtek in petek v Newportu, namenjen dogovorom, kako dokončati umik iz afganistanske polomije in kaj sploh narediti z zavezništvom, da se ne bi povsem razblinilo. A se je zaradi ukrajinske krize vse obrnilo na glavo. Srečanje utegne postati eno najpomembnejših v 65-letni zgodovini pakta, če ne kar prelomno.
Zasluge za ponovno rojstvo Nata ima nedvomno ruski predsednik Vladimir Putin, naj je to hotel ali ne. Odkar je namreč Rusija v zdaj že desetmesečni ukrajinski krizi marca letos anektirala Krim, je večini Evropejcev jasno, da je Nato spet v igri in da kolektivna obramba evropskih ozemelj po »prvi tako veliki strateški spremembi v povojni Evropi« znova postaja še kako pomembna. »Strateških sprememb«, ki so jih prinesle dosedanje širitve Nata proti vzhodu Evrope, na Zahodu seveda ne štejemo.
V ukrajinski krizi, ki je iz dneva v dan manj obvladljiva, se razmere skokovito slabšajo od začetka avgusta, ko je armada novega ukrajinskega predsednika Petra Porošenka začela akcije za »osvoboditev vzhodnih delov države«. Zaostrovanja ni mogla umiriti niti intenzivna telefonska diplomacija nemške kanclerke Angele Merkel, v kateri so natančni Nemci našteli nič manj kot 25 pogovorov med uradom njene vlade v Berlinu in Putinovim Kremljem. A ključnega preboja, žal, ni videti. Evropi, ki se v nasprotju z nemško kanclerko še zdaj ne zaveda povsem usodnega pomena ukrajinske krize, pač ni uspelo uveljaviti svojih načel o mirnem reševanju sporov. Merklova je tako kljub poudarjanju za zgodovino celine vedno usodnih odnosov z veliko Rusijo ostala osamljena.
V Natu se zaradi vsega tega pred začetkom dvodnevnega vrha krepijo stališča tistih članic, ki jim gospodarske sankcije proti Rusiji niso dovolj in zahtevajo več. Poljska, baltiške države in Kanada so po poročanju našega bruseljskega dopisnika (včerajšnje Delo) v predvidenih sklepih vrha tako rekoč že dosegle, da bo Nato okrepil vojaško navzočnost v svojih najbolj izpostavljenih vzhodnoevropskih članicah s posebnimi silami za hitro posredovanje, ki zaradi sporazumov z Rusijo iz leta 1997 tam še ne bodo stalno nameščene. Slišati je celo, da se več držav zavezništva pred začetkom vrha zavzema celo za enostransko razveljavitev po koncu hladne vojne doseženih sporazumov med Rusijo in Natom, kar bi zavezništvu omogočilo tudi permanentno vojaško prisotnost v vseh ukrajinskemu konfliktu bližnjih članicah pakta in nameščanje ustreznega orožja.
Je Ukrajina izgubljena?
Razmere se torej tudi vojaško zaostrujejo. Pred začetkom vrha v Walesu se je včeraj, najbrž ne slučajno, pojavila celo povsem sveža Natova ocena razmer v vzhodni Ukrajini, ki je bistveno ostrejša od vseh dosedanjih. Če so vojaški strategi pakta še pred tednom dni ocenjevali, da Putinova Rusija vzhodnoukrajinske separatiste skrivaj podpira predvsem zato, da ne bi povsem podlegli pritiskom ukrajinske armade, generali po novem ugotavljajo, da je konflikt »vojaško za Kijev že izgubljen«. Po pisanju Spiegla naj bi bilo iz najnovejše ocena Nata jasno, da predsedniku Porošenku ostajajo »samo še pogajanja, kako svoje vojake žive izvleči iz ruskih klešč«.
Razmere naj bi bile torej bistveno slabše, kot so še pred tednom dni kazali Natovi satelitski posnetki, kajti ukrajinska armada, ki je še v začetku avgusta računala na hitro zmago nad separatisti, se je zaradi svojih napak in ruske pomoči upornikom krepko uštela. Na vzhodu in jugu države ji celo grozi, da bo v kratkem povsem izgubila nadzor nad območji, ki mejijo na Rusijo, tako da Putinu morebitna »invazija« sploh ne bo več potrebna. Ker preobrata v spopadih ni več pričakovati, se bo ukrajinski predsednik Porošenko, kot je za Spiegel dejal eden izmed Natovih diplomatov, prej ali slej znašel v položaju, »ko mu bo diktirano, kje se sploh še lahko gibljejo njegovi vojaki«, čemur se po vojaško reče poraz.
Na poti v novo hladno vojno
Po trditvah zagovornikov trde linije v Natu naj bi bilo zavezništvo zato s svojo novo strategijo prisiljeno odgovoriti na novo vojaško strategijo Moskve, ki je v zadnjih letih krepko »fleksibilizirala« svoje konvencionalne sile. Te naj bi se bile zmožne v skladu z novo subverzivno taktiko infiltrirati, dvigniti na noge prebivalstvo, vojaško podpreti upornike, jim svetovati in na ta način povsem destabilizirati razmere. Natov odgovor naj bi bile enote za hitro posredovanje, ki bodo sposobne takoj ukrepati povsod, kjer obstaja nevarnost. Vendar pa je tak nov koncept, ki bo očitno sprejet med dvodnevnim vrhom, seveda mogoč le v primeru, če bodo vse članice pripravljene odločno povečati vojaške izdatke. Politika permanentne visoke vojaške pripravljenosti namreč stane, vojaško zastraševanje, kar Evropa zelo dobro ve še iz časov hladne vojne, pa ni poceni.
Ukrajine, če so ocene Natovih strategov vsaj približno točne, s tem najbrž ne bo več mogoče rešiti. Država je tako rekoč že razdeljena. Se bo pa v Evropi zaradi konflikta, ki je nastal zaradi nje, in zaradi priseganja na vojaške rešitve spora znova močno povečala možnost naključnega spopada, v odnose z Rusijo pa dokončno vrnila logika hladne vojne.
