Tiskane izdaje
Le nekaj ur po tem, ko so prešteli glasove in potrdili, da je kandidat Demokratične stranke Koreje (DPK) Mun Dže In z 41,1 odstotka zmagal na volitvah, je ta zaprisegel in postal novi predsednik Južne Koreje.
Komaj so si vsi oddahnili, ker je v inavguracijskem govoru izjavil, da je pripravljen za mirno rešitev korejske krize odpotovati tudi v Pjongjang, že je Kitajska sporočila, da je uspešno preizkusila novo vrsto rakete, ki so jo izstrelili v eni od njenih raketnih baz v notranjosti države. Padla je v morje Bohai, ki je sicer znotraj kitajskih meja, a kljub temu ni daleč od Korejskega polotoka. Vprašanje je, komu je nova generacija raket namenjena. Severni ali Južni Koreji? Ameriškim četam na Korejskem polotoku ali vsakemu malo?
Na spletni strani obrambnega ministrstva je zapisano, da so preizkus izvedli prejšnji teden. Očitno je, da uradni Peking z novico o izstrelitvi ni hotel vplivati na izide predsedniških volitev v Južni Koreji. Vendar to ni odpravilo dileme o njegovih pravih namerah glede nove oborožitve. Še več, kitajski vojaški analitiki so iz tega izpeljali sklep, da je raketa odgovor na postavitev ameriškega protiraketnega ščita Thaad (Terminal High Altitude Air Defence) na južnokorejskih tleh.
Pravzaprav je predstavnik za odnose z javnostmi kitajskega obrambnega ministrstva Yang Yujun že prejšnji mesec oznanil, da bo kitajska vojska izvedla vaje s pravim strelivom in preizkusila novo vrsto oborožitve, ki so jo razvili za ohranitev nacionalne varnosti, ogrožene s postavitvijo Thaada.
Za povečavo klinite na grafiko.
Raketni ščit je bil postavljen konec aprila z izgovorom, da je spopad med ZDA in Severno Korejo povsem mogoč. Kitajski vojski tako ni preostalo drugega kakor pokazati, da ima odgovor na ameriški radarski sistem. Z njim lahko gledajo globoko v kitajski zračni prostor ter celo spremljajo kitajsko vojaško delovanje na kopnem.
Nov izstrelek, staro vprašanje
Izstrelek, katerega preizkus je obrambno ministrstvo naznanilo včeraj, so po vsej verjetnosti izstrelili iz severozahodne pokrajine Xinjiang ali pokrajine Gansu, kjer so vojaške baze. Po mnenju kitajskih analitikov je to verjetno vrsta DF-26B, ki je spremenjena verzija rakete srednjega dosega DF-26. Po smeri izstrelitve je to morda bilo sporočilo, ki se nanaša na Thaad ali ameriške vojne ladje, ki so konec prejšnjega meseca v okolici Korejskega polotoka skupaj z južnokorejsko in japonsko mornarico izvedle vojaške vaje.
Čeprav je vse to nadzorovan odziv, ki ga je Kitajska obljubila ob postavitvi Thaada, nov izstrelek zastavlja staro vprašanje, koliko je še možnosti za mir na Korejskem polotoku, četudi se je v Modro hišo (rezidenca južnokorejskega voditelja države) vselil liberalni predsednik, ki mu ne bo težko odleteti v Pjongjang na srečanje z vodjem Kim Džong Unom.
»Če bo treba, bom odletel v Washington,« je včeraj povedal Mun v inavguracijskem govoru. »Prav tako v Peking in Tokio, v ugodnih razmerah pa tudi v Pjongjang.« Vendar bi moral biti Mun čarovnik, če bi hotel zadovoljiti vse sogovornike, ki jih je omenil v prvem nastopu. Kitajska od njega zahteva, naj odstrani Thaad ter to zelo jasno potrjuje s turistično sušo, gospodarskim embargom proti nekaterim južnokorejskim družbam in zdaj z raketnim preizkusom.
Amerika bo od njega zahtevala, naj Thaad ostane, kjer je. Pričakovati je, da bo predsednik Donald Trump, če se bodo pojavile neprimerne razprave o tej zadevi, ponovno zahteval milijardo dolarjev za ščit, ki ga imajo nekateri južnokorejski politiki in vojaški funkcionarji za nujnega.
Severna Koreja pričakuje od Muna popolnoma korejsko agendo. To pomeni, da bo v prihodnjih tednih, morda tudi mesecih, preizkušala, ali ima novi južnokorejski predsednik zares trdno stališče o tem, da morajo imeti v odnosih med Pjongjangom in Seulom glavno besedo Korejci, ne pa Američani in Kitajci, kaj šele Japonci in Rusi.
Mun je prevzel predsedniško funkcijo dan po zmagi na volitvah. Njegova predhodnica Park Geun Hje je bila namreč odstavljena s položaja in v zaporu čaka na sojenje zaradi sodelovanja v korupcijskem škandalu. Zaradi tega tokrat ni bilo dvomesečne tranzicije na položaju. To pomeni, da je moral vodja DPK, ki nima niti večine v parlamentu, takoj zaplavati v vode, polne piranh. Vsaka čestitka voditeljev in sosednjih vlad je namreč prišla s spremljajočo zahtevo.
Tokio je, na primer, takoj naznanil upanje, da bo Mun spoštoval sporazum med državama o japonski vojni odškodnini tako imenovanim »ženskam za tolažbo«, ki so jih med japonsko okupacijo Korejskega polotoka izrabljali za seksualno potešitev cesarjevih vojakov. Toda nekaterim civilnodružbenim skupinam se zdi sporazum žaljiv, saj je Japonska v južnokorejski sklad za pomoč preživelim ženskam ali družinam preminulih vplačala vsega 8,9 milijona dolarjev. Ko je ena od žensk lani decembra pred japonskim konzulatom v Busanu postavila spomenik, ki predstavlja »žensko za tolažbo«, je Tokio za tri mesece odpoklical veleposlanika iz Seula.
Mun bo moral svoj petletni mandat začeti doma. Notranji problemi se nanašajo na zaposlovanje mladih, reformo konglomeratov, izkoreninjenje korupcije in oživitev gospodarstva. V globaliziranem svetu ni mogoče ničesar doseči brez dobrega sodelovanja z zunanjimi partnerji. V Modro hišo se je vselil predsednik, ki nima pravice do »medenih tednov«. Mun bo moral takoj pokazati rezultate. Zgolj upamo lahko, da bo Kim Džong Un potrpežljivo počakal na primeren trenutek za Munovo potovanje v Pjongjang. Vsaka nervozna poteza bi namreč lahko končala optimizem, ki se je z novim predsednikom vrnil na Korejski polotok.
