Tiskane izdaje
Kdo je večji socialist, kdo bogatejši kapitalist in kdo uspešnejši reformist? Ta vprašanja so se zastavljala v dneh pred obiskom papeža Frančiška in Xi Jinpinga v Beli hiši. Sicer se ne bosta srečala, toda naključno ujemanje njunega prihoda skozi vrteča vrata – eden notri, drugi ven – je neizogiben povod za malce politične domišljije. Kaj bi rekla drug drugemu, če bi se po naključju srečala?
Papež je v torek dopotoval v Washington, Xi pa pristal v Seattlu. Ko bo katoliški papež odpotoval naprej, bo kitajski predsednik danes prispel v ameriško prestolnico, kjer ga bodo jutri uradno sprejeli v Beli hiši. Na istem travniku, kjer so včeraj za vodjo vatikanske države izstrelili nekoliko manj granat, kakor jih bo zagrmelo v čast kitajskega predsednika.
Zgodovinarji Bele hiše so povedali, da je to prvič, da bosta sveti oče in kitajski državni vodja gosta isti teden. Vendar iz tega ni treba graditi teorije zarote. Tako papež kakor Xi Jinping sta uskladila prihod v Washington z okroglim 70. zasedanjem generalne skupščine Združenih narodov. Čeprav že od nekdaj »vse poti vodijo v Rim«, ju pot tokrat vodi v New York, kjer bosta imela govor in bosta podala sveže smernice za nadaljnji razvoj svetovne organizacije kot nositeljice sodobne svetovne ureditve, v kateri je že več kot 7 milijard ljudi. Papež Frančišek in Xi sta pri tem na čelu tretjine človeštva, zato je zanimivo že to, da bosta ob istem času na istem mestu.
Za del ameriških konservativcev je papež človek, ki krade duše, Xi pa tisti, ki krade delovna mesta. Za predsednika Obamo pa sta oba politični izziv in preizkus njegove sposobnosti uravnoteženja med osebno pristnostjo in ameriškimi strateškimi interesi. Medtem ko sta Obama in Michelle pričakala svetega očeta osebno na letališču, bosta prva zakonca ZDA kitajskemu predsedniku in njegovi soprogi priredila svečan banket v vrednosti pol milijona dolarjev. Gosta bosta tako udobno umeščena nekje vmes med razlikami v stališčih in željah po partnerstvu za reševanje današnjih kriznih vprašanj.
Gre za temeljne
Če bi se Frančišek in Xi po naključju srečala, bi mogoče razpravljala, ali je bil Jezus prvi komunist, kot to občasno tolmačijo kitajski »domoljubni« duhovniki, in ali je vera »opij ljudstva«, ki ga potiska globlje v revščino, ali pa nebeška svetloba, ki se z buditvijo družbene pravičnosti bori proti revščini.
Vendar je za Obamo manj pomembno, kdo je večji socialist in kdo bogatejši kapitalist. Bolj pomembno se mu zdi, kateri gost bo dosledneje izvedel reforme, o katerih nenehno govorita. Tako s papežem kakor s kitajskim predsednikom se bo pogovarjal o možnostih večje transparentnosti v organizacijah, ki jih vodita. Obskuren način sprejemanja odločitev je namreč nekaj, kar povezuje sveti sedež in politbiro.
Ameriškega predsednika bo prav tako zanimalo, koliko razdora sta vnesla reformistična programa papeža Frančiška in Xi Jinpinga v monolitno Katoliško cerkev oziroma Komunistično partijo. Prav tako pa, koliko nadzora imata pontifeks svetega sedeža in generalni sekretar CK v resnici nad dogajanjem v njunem zaledju. Se pravi, ali bo konservativni del cerkve udaril po papeževih predlogih za toleriranje ločitve zakoncev ter za blagohotno obravnavo homoseksualcev in ali bo konservativni ter korumpirani del partije sabotiral Xijev program preoblikovanja dogmatično varovanega državnega sektorja in prepustitve narodne valute gibanjem svobodnega trga.
Odnosi z največjim
Kljub temu so zadovoljni z oceno svetovalke za nacionalno varnost Susan Rice, ki je zatrdila, da Kitajsko in ZDA povezujejo »dvostranski odnosi z največjim vplivom na svetu«, kar pomeni, da se bosta jutri v Beli hiši srečala najmočnejša voditelja današnjega sveta. Čeprav je med njima nekaj napetosti zaradi negotovosti, ki so jo izzvale težave z gospodarsko rastjo in borzami, pa tudi strateško rivalstvo v Južnokitajskem morju, zadostuje že dejstvo, da bo Xi v Washingtonu govoril o nujnosti komunikacije z večjo mero zaupanja.
Težko pa je reči, ali obstaja nujnost takšne komunikacije tudi med Frančiškom in Xijem. Ni dvoma, da bi kitajski predsednik rad vprašal papeža, kako je Vatikanu kljub korupciji, moralnemu propadu in zakulisnim igram, s katerimi se sooča tudi njegova ateistična partija, uspelo obstati. A tokrat so ameriški vodje protokola skrbno ločili rdeči preprogi, ki se ne bosta dotaknili vse do New Yorka. O tem, ali bi bilo za svetovno ureditev, o kateri bo govor tam, koristno, da bi bil med njima vzpostavljen odprt dialog, pa kdaj drugič.
