Predsednika ZDA izvolili še uradno

V prestolnicah ameriških zveznih držav so se danes zbrali elektorji, delegati, ki so jih ameriški volivci izvolili na glasovanju 8. novembra, in uradno glasovali o 45. predsedniku ZDA. Izbrali so Donalda Trumpa, čeprav je na levici potekala silovita kampanja – tudi z grožnjami delegatom –, da ti ne bi podprli republikanca.

Letošnje volitve so v ospredje potisnile ameriški arhaični sistem posredne demokracije, ko volivci v resnici ne izbirajo prihodnjega predsednika, pač pa izbirajo elektorje, 538 delegatov, ki nato v njihovem imenu izberejo voditelja države. Očetje ameriške države, ki so se bali populizma v neposredni demokraciji, so ga zasnovali kot dodatno varovalko pred korupcijo oblastnikov v Washingtonu in kot zagotovilo vpliva manjših zveznih držav. Hkrati je bil sistem – skupaj z razvpitim določilom o štetju sužnjev za tri petine svobodnega državljana – ves čas branik »tradicionalne vrednote« Juga, suženjstva.

Z leti je glasovanje elektorjev postala dolgočasna formalnost, ki se je Američani spomnijo le ob tesnih volitvah. Letos niso bile tesne, demokratka Hillary Clinton je dobila krepkih 2,8 milijona več glasov od Trumpa, toda republikanec, ki je mesece za svoj vzpon spretno izrabljal medijsko lakoto po gledanosti in klikih, je s podporo belega delavskega razreda zbral krepko večino elektorjev. Šok pretresene ameriške levice je poskušala ublažiti Jill Stein, predsedniška kandidatka Zelenih, ki je v odločilnih zveznih državah Wisconsinu, Pensilvaniji in Michiganu zahtevala ponovno štetje glasov. Po sodnih bojih so ga opravili le v Wisconsinu ter Trumpovi zmagi še dodali 131 glasov.

Peticije proti Trumpu

Tako so se prizadevanja netrumpovskega bloka osredotočila na elektorje, peticija, naj glasove namenijo Clintonovi, ima skoraj pet milijonov podpisov. Pri čemer se opirajo ne samo na dva odstotka več glasov zanjo, pač pa na tezo enega od očetov ZDA Alexandra Hamiltona, ki je v vplivnih Federalističnih spisih 1788 zapisal, da bo elektorski sistem preprečil pot v Belo hišo nekomu brez potrebnih kvalifikacij, a »z darom za pritlehne spletke in omejeno umetnost priljubljenosti«. Ob vse bolj razširjenem prepričanju, da je ruska vlada s spletnimi napadi posegla v volitve, je poziv, naj obveščevalci elektorjem pokažejo dokaze o takšnem posegu, podpisalo več kot 70.000 ljudi (Bela hiša je to že zavrnila).

Tudi predsednik Barack Obama je na svoji zadnji tiskovni konferenci elektorje označil za preživel, a hkrati opozoril, da njihova ukinitev ni univerzalen odgovor na težave ameriške politike. Deset elektorjev je sicer javno oznanilo, da ne bodo podprli kandidata, ki je zmagal v njihovi zvezni državi, harvardski profesor prava in aktivist Lawrence Lessig trdi, da naj bi jih o nepokorščini razmišljalo še precej več, saj ustava ne določa, da morajo delegati upoštevati namene volivcev (čeprav nekatere zvezne države v tem primeru predpisujejo razmeroma nizke denarne kani). Toda elektorji so povečini ljudje, ki jih stranke preberejo z list najbolj zvestih članov, v New Yorku je denimo eden od elektorjev kar Bill Clinton.

Majanje temeljev

Tudi če bi res prišlo do tega, da 6. januarja, ko v kongresu preštevajo glasovnice elektorjev, Trump ne bi izbral potrebnih 270 glasov, bi na vrsto prišle delegacije vsake zvezne države, v spodnjem domu kongresa, kar bi ob republikanski večini zagotovilo zmago newyorškemu milijarderju. In 20. januarja slovesnost, na kateri bo prisegel kot eden najbolj razdvajajočih predsednikov v zgodovini ZDA.

Že naslednji dan bo v Washingtonu protestni pohod za pravice žensk, na katerem pričakujejo vsaj 150.000 udeležencev. Številne liberalne skupine, od zveze za državljanske svoboščine (ACLU), prek okoljevarstvene Sierra Club do organizacije Planned Parenthood, ki skrbi za zdravje žensk, po Trumpovi zmagi poročajo o rekordnem prilivu prostovoljcev in donacijah. Časnik New York Times je samo v zadnjem četrtletju zabeležil že več kot dvesto tisoč novih naročnikov digitalne izdaje.

Mnogi liberalni mediji trdijo, da demokrati ne smejo pristati na »normalizacijo Trumpovega predsedovanja« in mu dati priložnosti, ampak že od samega začetka nasprotujejo njegovi vladi, začenši z imenovanjem njenih članov. Urednik Newyorkerja David Remnick je naštevanje predlaganih imen zanjo poimenoval sadizem, njegov kolega John Cassidy je objavil »devet načinov, kako nasprotovati Donaldu Trumpu«, pri čemer je zadnji nasvet, naj jih ne zamikajo nasilni protesti, ker bi ti javnost potisnili v okrilje prihodnjega predsednika.

Trumpovi zavezniki so takšen upor razglasili za hinavščino demokratov, ki so v kampanji trditve populista, da morda ne bo priznal rezultatov »sleparskih volitev«, enačili z majanjem temeljev demokracije. Sedanji pozivi k uporu naj bi majali eno od največjih vrednot najstarejše demokracije na svetu, miren prenos oblasti.