Predsedniška kupčija Ankare z Belo hišo

Namesto težav sta Donald Trump in Recep Erdoğan podprla utrjevanje odnosov.

Objavljeno
16. maj 2017 23.11
Sebastijan Kopušar, New York
Sebastijan Kopušar, New York

Obisk turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana v Washingtonu je potekal v globoki senci nove krize v Beli hiši, saj je prišlo na dan, da je Donald Trump ruski diplomaciji razkril zelo občutljivo zaupno informacijo.

Srečanje je bilo tako predvsem omejevanje škode in iskanje skupnih točk. Erdoğan je poskušal omejiti pomoč Kurdom in predvsem zanjo iztržiti čim več, Trump preprečiti drsenje ključne zaveznice Nata v regiji v objem Moskve. Ankara in Moskva sta po velikih nasprotjih, ki so dosegla vrh v sestrelitvi ruskega letala ob kršitvi turškega zračnega prostora, v zadnjem letu nenadoma našli skupni jezik. V Kazahstanu sta skupaj z Iranom, še enim nasprotnikom ZDA, skovali mirovni sporazum, ki ne vključuje Washingtona. Ruski predsednik Vladimir Putin je v ponedeljek prikladno dejal, da ni potrebe po oboroževanju Kurdov, čeprav jih Moskva ves čas uporablja kot pogajalsko orodje s Turčijo in po potrebi poveča sodelovanje z njimi.

Američani so dolgo zaman iskali nekoga, na kogar bi se oprli v krvavem sirskem labirintu. V zadnjih mesecih je postalo jasno, da so Kurdi in njihove ljudske zaščitne enote (YPG) edina zanesljiva, vojaško usposobljena in versko zmerna skupina v boju proti Islamski državi. Prejšnji teden so javno oznanili, da bodo začeli oboroževati enote Sirskih demokratičnih sil (SDF), na videz mešano kurdsko-arabsko vojsko, v resnici pa gre za YPG, ki so ji zaradi lepše javne podobe dodali nekaj arabskih enot.

Trumpovo občudovanje avtokratskih oblastnikov

Sirski Kurdi so ideološko povezani s Kurdsko delavsko stranko (PKK) in njenim zaprtim voditeljem Abdullahom Öcalanom, organizacijo, ki v Turčiji bije kurdsko osvobodilno vojno oziroma izvaja teroristične akcije, odvisno od gledišča (tako ZDA kot EU uvrščata PKK med teroristične organizacije). Zato Ankara tudi YPG šteje med teroriste. Toda ne zdi se verjetno, da bi ZDA popustile turškim pritiskom, saj so Kurdi edina skupina v Siriji, sposobna boja proti Islamski državi, Washington pa nima apetitov po še eni invaziji na Bližnjem vzhodu.

Pogovore je morda olajšalo Trumpovo neprikrito občudovanje avtokratskih oblastnikov. Med prvimi je čestital Erdoğanu za sporno zmago na referendumu, ki bo pristrigel peruti turški demokraciji, kar je sprožilo ostre odzive ne samo v liberalnih krogih, pač pa tudi na ameriški desnici in celo v novi vladi. Po mnenju analitikov bo cena za podporo YPG obveščevalna pomoč Turčiji v boju s PKK (Cia je že leta 1999 odigrala ključno vlogo pri zajetju Öcalana v Keniji), kar je Trump včeraj nakazal na skupni tiskovni konferenci, ko je PKK omenil v istem stavku kot Islamsko državo. Mnogi pričakujejo tudi ameriško zeleno luč za turški napad na območje gore Sindžar v Iraku, kjer ima PKK svoja oporišča. Tudi ameriške obtožbe, da je sirski režim osrednji zapor spremenil v ustanovo za množične usmrtitve in sežiganje trupel političnih nasprotnikov, se niso po naključju pojavile ravno v ponedeljek.

Vprašanje je, ali bo Bela hiša popustila pritiskom, naj izročijo Turčiji Gülena, islamskega pridigarja in ustanovitelja gülenističnega gibanja ter nekdanjega Erdoğanovega zaveznika, zdaj pa glavnega nasprotnika. Gülen živi v Pensilvaniji, turške oblasti pa trdijo, da naj bi v ozadju vlekel niti lanskega poskusa državnega udara v Turčiji. Erdoğan je tega izrabil za obsežne čistke političnih nasprotnikov. Ameriške oblasti za zdaj niso dobile prepričljivih dokazov o Gülenovi vpletenosti, Bela hiša pa si ne more privoščiti njegove izročitve zaradi ogorčenja, ki bi ga ta sprožila doma. Zato lahko pričakujemo omejitev delovanja njegove organizacije v ZDA, morda bo nastal premik tudi pri sojenju Rezi Zarrabu, turškemu podjetniku, obtoženemu kršenja sankcij proti Iranu.