Predvolilna mrzlica razgreva zamrznjeni konflikt

Azerbajdžanski predsednik Ilham Alijev: »Erevan je zgodovinsko del našega ozemlja«.

Objavljeno
11. februar 2018 19.59
Boris Čibej
Boris Čibej
V obeh nekdanjih sovjetskih republikah na jugu Kavkaza, ki sta že od leta 1991 v sporu zaradi Gorskega Karabaha, se začenja burna predvolilna sezona, ki jo je dolgoletni azerbajdžanski voditelj podžgal z izjavo, da je armenska prestolnica del »našega zgodovinskega ozemlja, na katerega se moramo Azerbajdžanci vrniti«.

Najpomembnejše volitve v Armeniji, državi z nekaj manj kot tremi milijoni prebivalcev, in trikrat številčnejšem Azerbajdžanu se bodo odvile v razmiku le nekaj tednov. Začelo se bo 9. marca v Armeniji, kjer bo predsednika države prvič izvolil parlament, saj so pred tremi leti na referendumu odpravili neposredne predsedniške volitve. Njegovo ime je pravzaprav že znano, saj je odhajajoči predsednik Serž Sarkisjan pred slabim mesecem objavil, kdo je njegov izbranec za naslednika: sedanji in že trikratni armenski veleposlanik v Veliki Britaniji ter nekdanji premier Armen Sarkisjan. Novi predsednik države bo skoraj gotovo potrjen, saj je po lanskih volitvah parlamentarno večino dobila vladajoča republikanska stranka, toda 64-letni Sarkisjan, ki si je po poročanju domačih medijev nadvse blizu s hčerko kazahstanskega predsednika Nursultana Nazarbajeva Darigo, ne bo imel več toliko polnomočij kot njegov predhodnik. Najpomembnejši človek v državi bo namreč postal predsednik vlade, ki ga bo parlament izvolil mesec dni kasneje.

Vse je že znano

Le teden za tem bodo na neposrednih volitvah prvega človeka v državi izbirali v sosednjem Azerbajdžanu. Tudi tu ni skorajda nobenega dvoma, da bo državo še naprej vodil dosedanji predsednik Ilham Alijev, ki je prestol »nasledil« leta 2003 po smrti svojega očeta Hejdarja, »dosmrtnega« voditelja, ki je bil na čelu te republike še v sovjetskih časih. Septembra so na referendumu predsedniku še povečali že tako ogromne pristojnosti, njegov mandat pa raztegnili s petih na sedem let.

Predsedniške volitve bi morale biti sicer šele 17. oktobra, a je 56-letni Alijev izkoristil nova »poreferendumska« polnomočja in na začetku meseca podpisal ukaz, s katerim jih je prestavil na 11. april. Kakor razlagajo predstavniki oblasti v Bakuju, se je predsednik tako odločil zato, da predvolilni boj in samo glasovanje ne bi sovpadla z drugimi pomembnimi dogodki v državi, kot bosta 28. maja praznovanje stoletnice rojstva azerbajdžanske republike in oktobrski mednarodni humanitarni forum v Bakuju. »To je bila pametna odločitev,« je za ruski dnevnik Kommersant izjavil poslanec azerbajdžanskega parlamenta Araz Alizade. Jesenske volitve po njegovih besedah škodujejo kmetijstvu, saj se ljudje vozijo na predvolilne shode prav v času, ko bi morali delati na poljih.

V opoziciji pa trdijo, da razlogi za prestavitev volitev niso le notranjepolitični. Po mnenju Natiga Džafarlija iz gibanja Republikanska alternativa je bila to premetena poteza, ker bo Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi le težko tako hitro pripravila skupino volilnih opazovalcev, hkrati pa se bo Alijev svetovni kritiki izognil tudi zato, ker bo mednarodna skupnost takrat še vedno obsedena z izidi in analizami ruskih predsedniških volitev, ki bodo slab mesec pred tem.

Kje je Erevan?

Kot so pred dnevi sporočili z azerbajdžanskega zunanjega ministrstva, bodo skorajda sočasne volitve na začetku leta omogočile, da bosta nova voditelja obeh držav čim prej spet sedla za pogajalsko mizo o Gorskem Karabahu, nekdanji avtonomni pokrajini v sovjetski socialistični republiki Azerbajdžan, ki pa je vse od podpisa mirovnega sporazuma oziroma »zamrznitve« konflikta leta 1994 dejansko pod armenskim nadzorom. A do takrat, ko bosta izvoljena oba nova voditelja, se bo napetost med državama, zlasti na tem ozemlju »zamrznjenega konflikta«, kjer živi kakih 150.000 prebivalcev, le še stopnjevala, je za Kommersant napovedal neimenovani visoki predstavnik armenskih oblasti. Vročo kri je pred dnevi že povzročil Alijev, ki je v nastopu na kongresu svoje stranke Novi Azerbajdžan dejal, da je armenska prestolnica Erevan del zgodovinskega azerbajdžanskega ozemlja. »To bi morale vedeti tako mlade generacije kot ves svet,« je izjavil predsednik. »Erevan leži na naši zgodovinski zemlji, zato se moramo Azerbajdžanci vrniti na to ozemlje. To je naš politični in strateški cilj, ki ga moramo postopno doseči.«

V Armeniji so te izjave izzvale ogorčenje. Podpredsednik parlamenta Eduard Šarmazanov je apetite Alijeva po ozemlju sosednje države primerjal s Hitlerjevo politiko, ki pa se ne bo nikoli uresničila. »Prazni lonci najbolj glasno donijo,« je dejal Šarmazanov. Za tiskovnega predstavnika armenske vlade Tigrana Balajana izjave Alijeva pričajo o »rasističnem bistvu vladajočega režima v Bakuju«. Spomnil je, da je v nasprotju z njegovo državo Azerbajdžan nastal šele pred sto leti, a da so kljub temu zgodovinskemu dejstvu azerbajdžanski voditelji že večkrat zahtevali »vrnitev« ne le Erevana, temveč tudi drugih armenskih pokrajin. O obnovi »velikega Azerbajdžana« je sanjal že drugi predsednik neodvisne države Abulfaz Elčibej, ki ga je po državnem udaru zamenjal oče sedanjega predsednika, ta pa je že pred štirimi leti izjavil, da je bila nekoč celotna Armenija del azerbajdžanskega ozemlja, ki ga bo v prihodnosti treba »vrniti«.