Tiskane izdaje
New York − V ponedeljek je porota v Ohiu sklenila, da ne bodo sodili policistu, ki je lani ustrelil 12-letnega otroka. Temnopolti Tamir Rice, ki se je v parku igral z otroško pištolo, je bil menda velik za svoja leta. Kot da obstaja velikost, ob kateri (belopolti) policisti lahko streljajo na temnopolte mladeniče. Toda afroameriška skupnost ima dovolj, zato glasno oznanja, da so (tudi) črnska življenja pomembna.
Letos je pod streli policistov umrlo okoli 1000 ljudi, več kot dva na dan. Vsak četrti je bil temnopolt, in to v državi z le nekaj več kot 13 odstotki temnopoltih. Statistika je še bolj osupljiva pri ubitih, ki niso bili oboroženi - doslej je bilo 40 odstotkov temnopoltih moških. Od smrti Trayvona Martina na Floridi (strelec je bil George Zimmerman, sicer samooklicani varnostnik, ne policist) je ameriška javnost čedalje bolj občutljiva na vse večje nezaupanje med (belopolto) policijo in afroameriško skupnostjo.
Alicia Garza je poleti 2013 sedela v baru v Kaliforniji, ko je porota na Floridi oznanila, da Zimmerman ni kriv umora. Zvečer je jezna in razočarana na facebooku objavila dolgo pismo, ki ga je končala z besedami: »Temnopolti. Rada vas imam. Rada nas imam. Naša življenja so pomembna.« Njeno sporočilo se je širilo po družbenih omrežjih skupaj z geslom »Črnska življenja so pomembna«. Potem sta se lani zgodila Ferguson in izbruh silovitih protestov, ki so se razširili po državi, in »Črnska življenja so pomembna« ni bilo več le geslo, ampak novo gibanje za državljanske pravice.
»Temu ni mogoče ubežati«
Mnogi so mu napovedali, da bo usahnilo, tako kot se je razblinilo gibanje Zasedimo Wall Street, ki je bilo ustanovljeno podobno, brez jasnega vodstva in organizacijske strukture. Toda ni bilo težko najti novih vzgibov za žalost, jezo in upor. Walter Scott, Eric Harris, Freddie Gray, Laquan McDonald ... - le nekaj imen, ki jih zaradi zanimanja medijev zdaj poznamo, in desetine drugih, ki so se izmuznila v anonimnost statistike. Pri tem nismo priča valu novega policijskega nasilja, pač pa valu tehnološkega napredka. Kamere na vsakem koraku in pametni telefoni so razkrili, kar se dogaja že desetletja.
Ne smemo pozabiti »grde resnice, da bo narod, spočet v suženjstvu ter nekoč predan zamisli, da vsi ljudje niso ustvarjeni enaki, dolgo vztrajal pri takšni delitvi«, je pred časom zapisala Rebecca Carroll iz Guardiana. Zato po njenih besedah smrt temnopoltih ob soočenju z belopoltim policistom ni naključje, ampak namera. »Strah je eno od prevladujočih čustev temnopoltih. Naj zaslužiš še toliko denarja, nič te ne more odvrniti od tega. Temu ni mogoče ubežati,« je zatrdil Ta-Nehisi Coates, avtor izjemne knjige Med svetom in mano (Between the World and Me), v kateri svojemu sinu opisuje odraščanje v družbi s takšno dediščino.
Zato gibanje ni ugasnilo, ampak je letos postalo del politične razprave. Glas dvigujejo na zborovanjih predsedniških kandidatov tako levice kot desnice in zahtevajo spremembe, s katerimi bi ublažili razočaranje afroameriške skupnosti. Ne gre samo za nesmiselne smrti, pač pa tudi dejstva, da 42 odstotkov temnopoltih otrok obiskuje najrevnejše šole. Da je 47 odstotkov mladih neizobraženih temnopoltih nezaposlenih. Da je kar 37 odstotkov brezdomcev temnopoltih. Da je skoraj milijon od 2,3 milijona ameriških zapornikov temnopoltih.
