Preiskava sestrelitve letala: Ruska zaušnica za MH17

New York – Dobro leto po sestrelitvi malezijskega potniškega letala nad Ukrajino uradno še vedno ni krivca za tragedijo, v kateri je umrlo 298 ljudi. Rusija je v sredo z vetom preprečila varnostnemu svetu Združenih narodov, da bi ustanovil mednarodno sodišče, ki bi preganjalo krivce za tragedijo leta MH17.

Ruski predstavniki so bili osamljeni, Venezuela, Kitajska in Angola so se vzdržale, preostalih enajst članic pa je glasovalo za predlog, ki ga je s podporo Nizozemske, Avstralije, Belgije in Ukrajine vložila Malezija. Teh pet držav tudi preiskuje napad, medtem ko Rusija ni vključena v postopek. Zahod od lanskega 17. julija sumi, da naj bi letalo zadel protiletalski izstrelek buk, ki so ga izstrelili z ozemlja pod nadzorom proruskih upornikov; streljali naj bi uporniki ali celo ruski vojaki, ki se borijo na njihovi strani.

»Neprimerno« in »potratno«

Ruski veleposlanik Vitalij Čurkin se je držal besed predsednika Vladimirja Putina, da je ustanovitev tribunala »neprimerna«, saj naj bi imela Moskva veliko vprašanj o preiskavi, do katere pa nima dostopa. Čurkin je po glasovanju poskušal upravičiti novo zaušnico Rusije z besedami, da bi sodišče imelo težavo z nepristranskostjo, saj naj bi bilo izpostavljeno »propagandi medijev«, za dobro mero pa dodal, da sta bili sodišči za genocid v Ruandi in zločine v Jugoslaviji »potratni« (Rusija je v začetku meseca z vetom preprečila, da bi srbski pokol muslimanov v Srebrenici označili za genocid).

Čurkinu se je po besedah Leonida­ Beršidskega, ruskega novinarja in publicista, ki se je lani umaknil iz Moskve v Berlin, v sredo zgodil freudovski spodrsljaj, ko je dejal: »upajmo, da bodo preiskovalci razjasnili tudi to [zakaj so Ukrajinci dovolili let MH17 čez območje spopadov] in da bo nekaznovanje rezultat za vse, tiste, ki so sestrelili letalo, in tiste, ki so ga poslali na vojno območje«. Ruski diplomat je seveda hotel reči odgovornost, toda »njegova napaka je pripomogla k splošnemu vtisu o tolpi nasilnežev, ki poskuša bedasto prikriti sledove,« je zatrdil Beršidski.

Ruske televizije, ki so pod bolj ali manj strogim nadzorom države, so lani že nekaj ur po napadu začele razširjati različna pojasnila za tragedijo. Vsa so imela eno samo skupno točko – krivi so v Kijevu. Moskva je sprožila različne teorije, od napada ukrajinskega vojaškega letala, prek satelitskih posnetkov ukrajinskih enot protiletalske obrambe, ki bi lahko streljale na malezijsko letalo, do zarote proti Putinu, ki je nekaj ur prej s predsedniškim letalom prek Poljske potoval nazaj v Rusijo.

Vse zgodbe z vedno novimi olepšavami še naprej krožijo po medijskem prostoru pod ruskim vplivom. »Vsi verjamejo, da je odgovorna Ukrajina, to se ni spremenilo,« trdi Sergej Markov, ruski politolog in prokremeljski komentator. Po njegovih besedah naj bi letalo pomagale sestreliti celo ZDA, kar dokazuje, da »na njem ni bilo ameriških državljanov«. Ne samo da je potnik Quinn Lucas Schansman imel ameriško državljanstvo (poleg nizozemskega), sedanja propagandna vojna dokazuje, kako zelo se je Zahod motil o moči ruskih medijev, ki jih usmerja Kremelj.

»Putin je požrl možgane celotne generacije Rusov. To se ne bo spremenilo, dokler ne bo odšel,« je v intervjuju pred smrtjo dejal ruski opozicijski politik in vztrajni kritik Putina Boris Nemcov, ki so ga februarja letos umorili blizu Kremlja. Po njegovih besedah se je protiameriško razpoloženje močno poglobilo in bo v Rusiji nekaj časa vztrajalo tudi po Putinovem odhodu. Medtem ko Washington in Bruselj še iščeta strategijo, kako se upreti, ruski propagandisti spretno spodkopavajo ta prizadevanja.

Stari propagandni prijemi

Po padcu berlinskega zidu se je zdelo, da se bo informacijski razkorak med Zahodom in strogo nadzorovanim medijskim prostorom za železno zaveso zbližal. »Zdaj ugotavljamo, da to ni res, ukvarjamo se s ponovno oceno, kaj storiti,« pravi Sam Greene, vodja ruskega inštituta na King's Collegeu v okviru Londonske univerze. Rusija v nasprotju s Kitajsko ne uporablja tako drastičnih ukrepov za nadzor spleta, toda večina državljanov verjame televiziji in prijemom iz časa sovjetske propagande.

Po mnenju Beršidskega je rusko nasprotovanje mednarodnemu sodišču podobno težavam, ki jih imajo ZDA s priznanjem mednarodnega kazenskega sodišča (ICC) v Haagu, ker se (upravičeno) bojijo, da bo postalo prostor za sojenje Američanom pri sodelovanju v številnih vojnah. »Putin ne ščiti kakšnega uporniškega ali celo ruskega poveljnika v Ukrajini, noče pa popustiti tam, kjer ne popuščajo niti ZDA,« meni Beršidski.