Prekletstvo oboževanega osvajalca

Ko država z nekaj manj kot tremi milijoni prebivalcev in več kot 1,5 milijona kvadratnih kilometrov površine ter vsega skupaj dvema sosedoma (Rusijo in Kitajsko) voli voditelja države, ni prav nič čudno, da je kampanjam nasprotnih kandidatov skupno isto sporočilo: naredimo Mongolijo spet veliko!

Toda ko so šli volivci v ponedeljek proti voliščem, so imeli v mislih skromno ambicijo, ki bi jo lahko zreducirali na slogan, znan skoraj vsem mladim demokracijam: rešimo Mongolijo pred korupcijo. Težko pa je reči, ali je to sploh mogoče, saj so vsi trije kandidati za novega predsednika osumljeni, da so imeli ključno vlogo v enem od korupcijskih škandalov, ki so pretresli državo. Tako lahko zlahka pojasnimo, zakaj se vse vrti okoli nacionalizma v več različicah. Eden zagovarja protikitajski nacionalizem in širi med državljani strah pred veliko prisotnostjo kitajskega kapitala, drugi govori o zgodovinskem nacionalizmu in kaže s prstom na velikanski kip osvajalca Džingiskana, tretji pa omenja surovinski nacionalizem in trdi, da tujcem ne smejo dopustiti rovarjenja po bogatem drobovju mongolske države.

Ali je potem sploh čudno, da tokratne volitve potekajo v ozračju izgubljenega zaupanja v izboljšave in prepričanja, da so »vsi isti«? Vrnitev k nacionalizmu je še posebej zanimiva, ker je Mongolija edina država na svetu, ki nima ozemeljskih sporov s sosedi. Pa vendar je to razumljivo, ko pomislimo, da gre za narod, stisnjen med dve imperialni velesili, za kateri je bila Mongolija od nekdaj dragulj v cesarski kroni.

Tolikšen nacionalistični naboj postane še bolj jasen, ko si ogledamo številke, po katerih je centralna banka v samo štirih letih izgubila 50 odstotkov državnega proračuna. Od deviznih rezerv, ki so leta 2012 znašale 4,1 milijarde dolarjev, je leta 2016 ostalo v blagajni zgolj 1,3 milijarde dolarjev. Tudi tu lahko razloge opišemo s političnim esperantom: neodplačani dolgovi 45 podjetij, ki so posojila porabila za vse drugo, razen za prijavljene projekte, neusmiljena kraja državnih sredstev ter poskus, da z monetarnimi ukrepi stabilizirajo cene in se izognejo kaosu na zaostalem trgu. Skoraj nemogoče je bilo pričakovati, da bo dolgo trajala razvojna evforija, ki je bila posledica 17,3-odstotne gospodarske rasti leta 2011. Med drugim se je opirala na izvoz premoga, bakra in zlata, ki je zaradi očitnega razmerja velikosti mongolsko rudarsko industrijo preveč navezal na nenasitno Kitajsko.

Toda pristanek na realna tla je bil pretrd. Leta 2013 je napovedana 15,7-odstotna rast zdrsnila na 11,7 odstotka, dve leti pozneje se je skrčila na veliko skromnejših 2,3 odstotka. Za tekoče leto 2017 predvidevajo negativno stopnjo –0,2 odstotka. V takšnih razmerah je nacionalizem najvarnejša tema za vse kandidate. Nezanesljive ankete kažejo, da je favorit tokratnih volitev Mijegombin Enkhbold, vodja Mongolske narodne stranke (MPP), ki je lani osvojila prepričljivo zmago na parlamentarnih volitvah ter ima trenutno 65 od 76 sedežev v Velikem Huralu, kot se imenuje mongolski parlament.

Prav njegova stranka je z Mednarodnim denarnim skladom sklenila sporazum o paketu, vrednim 5,5 milijarde dolarjev, s katerim bodo po eni strani pokrili proračunski primanjkljaj, po drugi pa uveljavili ostre varčevalne ukrepe. Ni torej čudno, da je 52-letni Enkhbold kot glavni slogan v kampanji poudarjal, da bo »zmagala enotna Mongolija«. Prav tako se je pogosto pojavljal v tradicionalni obleki »deel« ter na razne načine poudarjal, da je kot »čisti Mongol« odraščal med konji.

Nobeden od analitikov ne zavrača možnosti, da pride v drugi krog volitev najbolj karizmatičen od trojice tekmecev, to je nekdanji slikar in svetovni prvak v borilni veščini sambo Khaltmaa Battulga, kandidat Demokratske stranke. Javnosti se je priljubil, ko je kot vodja nacionalne judoistične zadruge na olimpijskih igrah leta 2008 v Pekingu prispeval k prvi olimpijski zlati medalji v zgodovini Mongolije. Toda lani so se glede njega pojavili resni dvomi, saj je bilo aretiranih nekaj njegovih bližnjih sodelavcev, medtem ko je bil sam obtožen lastništva nekaj sumljivih bančnih računov v tujini. Kljub temu se Battulga kot veliki Mongol tolče po prsih. Financiral je gradnjo parka, posvečenega Džingiskanu, svoj potencialni uspeh na volitvah pa je poimenoval »mongolska zmaga«.

Najmlajši kandidat, 47-letni Sainkhuu Ganbaatar iz Mongolske narodne revolucionarne stranke (MPRP), bi najraje zaprl meje za tuji kapital. Trdi, da so prav ogromne investicije (kot na primer vlaganja britansko-avstralskega velikana Rio Tinto v rudnike bakra in zlata) najhujši vir korupcije. A so ga zasačili s prsti v marmeladi, saj ga je skrita kamera posnela, kako prejema donacijo 44.000 dolarjev od južnokorejske Združitvene cerkve, ki jo imajo nekateri za kult s širokimi političnimi interesi. Mongolska zakonodaja predsedniškim kandidatom prepoveduje sprejemanje denarnih prispevkov od tujih organizacij ali posameznikov.

Mongoli tako izbirajo »najmanjše zlo« ter se sprašujejo, zakaj se je politična svoboda, ki so jo leta 1989 po mirnih protikomunističnih protestih tako navdušeno sprejeli, spremenila v korupcijsko brezvladje. Do kdaj bodo še glasovali za spremembe, ko se pa v resnici v državi nič ne spremeni?