Preoblekli so černobilski reaktor

»Napočil je konec našega več kot tridesetletnega boja za izboljšanje okolja v černobilski coni in po vsem svetu,« so bile besede, s katerimi je ukrajinski minister za ekologijo in naravne vire Ostap Semerak pospremil »preoblačenje« razvpitega reaktorja številka štiri, katerega eksplozija je 26. aprila 1986 botrovala največji civilni jedrski katastrofi doslej.

Pet dni je potrebovalo 224 ogromnih hidravličnih kladiv, ki so z vsakim udarcem premaknila novo preobleko za 60 centimetrov, da so čez staro zaklonišče, ki so ga takoj po katastrofi in v izjemno težkih pogojih »začasno« postavili sovjetski reševalci, pridrsala mogočno prekrivalo, ki so ga njeni ustvarjalci opisali kot »če že ne največjo arkado nasploh, pa vsekakor največjo premično strukturo, ki je bila kadarkoli zgrajena«. Obok Novega varnega zadrževalnika, kakor so poimenovali 36.000 ton težko arkado, meri 257 metrov, dolg je 162, visok 108 metrov, proizvajalci pa zagotavljajo stoletno garancijo. Njegovo načrtovanje, izgradnja in postavitev je po besedah svetovalca za Ukrajino pri Evropski banki za obnovo in razvoj (EBRD) Antona Usova stala poldrugo milijardo dolarjev, medtem ko drugi viri govorijo o enaki vsoti v evrih. Največ sredstev je vložila njegova banka, ki je tudi vodila projekt, denar pa so prispevali tudi donatorji iz več kot 40 držav.

Inženirsko čudo

Pot do tega »inženirskega čuda« je bila dolga, saj je vlada novorojene neodvisne države Ukrajina že leta 1992 objavila mednarodni razpis za predloge za zamenjavo začasno postavljenega »zaklonišča« nad ekplodiranim reaktorjem, ki je začelo že propadati. Ko so se odločili za arkadno rešitev, so dolgo iskali načrtovalce, vmes se je zatikalo s financiranjem, rok za postavitev pa so stalno premikali, tako da je francoski konzorcij Novarka, ki je na koncu dobil posel, samo za kakih 11 let »zamudil« datum prvotno načrtovane postavitve nove preobleke.

»Za nas ta obok ni le 36.000 ton obdelanega materiala. Za nas je to 36.000 ton našega verjetja v uspeh, zaupanja v projekt, naše ljudi in Ukrajino,« je izjavil generalni direktor Černobilske jedrske elektrarne Ihor Hramotkin. Vsa dela bodo dokončana 29. novembra, napovedujejo v Kijevu, toda to še ne bo konec tridesetletnega boja, kakor je izjavil ekološki minister, trdi ukrajinski novinar Anatolij Artemenko, ki že vrsto let meri stopnjo radioaktivnosti v podtalnici »černobilske cone«, zaprtega kompleksa v radiju 30 kilometrov od »epicentra« nesreče. »Zdaj bomo dobili le pokrov, ki bo za 100 let omejil učinek radiacije na okolje,« je za ukrajinski časnik v angleškem jeziku Kyiv Post povedal soustvarjalec dokumentarca Otroci Černobila. Zdaj bi se po njegovih besedah šele moralo začeti pravo delo pod novo arkado: odstranitev starega prekrivala in reciklaža odpadnega materiala. Za to pa ni ne infrastrukture ne denarja, opozarja Artemenko. »Nikomur na tem svetu še ni uspelo območja jedrske katastrofe spremeniti v zeleno poljano,« je dodal novinar.

Sončni projekt

Tako velikopoteznih načrtov v Ukrajini nimajo, so pa sredi letošnjega julija poslanci vrhovne rade sprejeli zakon, s katerim so »černobilsko cono« (okoli 2600 kvadratnih kilometrov) opredelili kot območje, na katerem bodo postavili sončne in podobne okolju prijazne proizvajalce električne energije. Zamisel ni zrasla na njihovem zeljniku, saj v sosednji Belorusiji, ki je pred 30 leti občutila hujše posledice černobilske katastrofe kakor Ukrajina sama, že gradijo sončno centralo le kakih 30 kilometrov stran od Černobila. Ukrajinska vlada je poleti pripravila posebni projekt, ki ga je poslala velikim bankam po svetu, v njem pa je predstavila možnost, da bi na 6000 hektarih opuščenega ozemlja postavili sončne elektrarne in posadili kmetijske pridelke za proizvodnjo bioenergije. Konec julija so iz EBRD sporočili, da »utegnejo razmisliti o sodelovanju pri tem projektu«, če jim bodo ponujeni ustrezni poslovni pogoji, ekološki minister pa je takrat razlagal, da se pogovarja z dvema ameriškima investicijskima družbama in štirimi kanadskimi energetskimi podjetji, ki da jih zanima sodelovanje. A v zadnjem času se v medijih pojavljajo le informacije o tem, da so za černobilske posle zainteresirani zlasti Kitajci. Minister Semerak se je konec oktobra kar sam pohvalil na Facebooku, da se že pogovarja s kitajskima korporacijama CCEC in GCL, »voditeljicami na mednarodnem trgu obnovljive energije«, ki da sta že poslali svoje sodelavce preučevat teren in sta pripravljeni vložiti milijardo dolarjev v projekt. Pred dnevi so ukrajiskim novinarjem tudi iz kitajske korporacije CNBM, ki je že zdaj najmočnejša igralka na ukrajinskem trgu obnovljive energije, potrdili, da jih zanima sodelovanje pri černobilskem »sončnem projektu«.