Tiskane izdaje
Osrednji trg v mestu je prometno krožišče. Na rondoju sredi krožišča stoji znamenje, ki kaže čas, je vojni spomenik in zbirališče obenem. Ko se prebivalec Rake želi dogovoriti za srečanje, kot samoumevno mesto snidenja sogovorniku navrže: »Se dobiva pri uri?« Obeliska s številčnico in urnimi kazalci ni mogoče ne spregledati ne preslišati – oglaša se vsako uro, je v novembra lani objavljeni reportaži poročal časnik Tagesspiegel.
Raka leži v osrednjem delu Sirije. Mesto so ustanovili Stari Grki okoli leta 240 pred Kristusom, in sicer kot Kallinikos. Pod bizantinskimi osvajalci je dobilo ime »Levje mesto« – cesar Leon I. si je s tem pač hotel postaviti spomenik. Muslimanski Abasidi so mesto kasneje poimenovali al-Rakka, kar v prevodu pomeni »ploščat kamen«. Je simbol tega, da se ob bregovih Evfrata srečujejo vse kulture Bližnjega vzhoda. V arhitekturi se zato stekajo najrazličnejši vplivi.
Rondo, kraj krvavih prizorov
V mestnem jedru, nedaleč od ure, se kot kača vijejo ulice starega mesta, ki ga deloma omejuje še ohranjen star mestni zid. Hiše se tesno prilegajo druga drugi in se tako ščitijo pred poletno vročino in pred hrupom, ki se razlega iz naknadno zgrajenih prometnih žil. Popis prebivalstva iz leta 2010 je pokazal, da v Raki živi 200.000 ljudi. Koliko jih je danes, vedo samo birokrati Islamske države.
Abu Mohamed je bil rojen v Raki in kljub smrtni nevarnosti, ki se ji izpostavlja, dokumentira zločine milice Islamske države. Aktivist še vedno živi v Raki, toda po skypu se javlja iz nekega mesta na severu Sirije. Abu Mohamed piše za spletno stran, katere uredništvo šteje dobrih ducat neplačanih državljanskih novinarjev. Besedila pišejo in redigirajo zunaj prestolnice Islamske države. Psevdonim Abu Mohameda so teroristi uvrstili na seznam ljudi, ki jih je treba usmrtiti.
»Krožišče ob uri uporabljajo džihadisti kot gledališki oder,« pripoveduje Abu Mohamed. Po skypu je svetu posredoval internetno povezavo do videoposnetka, na katerem ob vznožju obeliska ležijo tri trupla. Moški z brado in svojim malim otrokom pozira pred mrtvimi sovražniki. Tak je vsakdan pod Islamsko državo. »Neki starec prejema stalno plačilo za to, da skoraj vsak dan odstranjuje trupla nasprotnikov islamske države, ki ostanejo po 'predstavi'«. Potem očisti trg s kemikalijami in vodo.
»Zakrij svoj nos!«
Pred kratkim so džihadisti spet paradirali s tanki in črnimi zastavami. Na vozila so priklenili trupla in jih vlekli po ulicah mesta. Vse prebivalce Rake so na ta način opomnili na dolžnosti, ki so jim jih naložili.
Nekdanjo kulturno palačo so fanatiki preuredili v kaznilnico. Bivša stavba sodišča je zdaj »islamsko sodišče«. Tudi pod Asadom tam ni bilo pravice. Pred kratkim so kot pričo poklicali tudi Abu Mohameda. Bradati, samooklicani sodniki so se udobno namestili v pisarne, kot da bi od nekdaj uradovali tam. V zaporu, v katerem so še pred kratkim mučenja izvajali pripadniki državne varnosti, zdaj isto počnejo džihadisti. »Na obličju mesta se ni bogvekaj spremenilo.«
Neka anonimna ženska je v Raki s skrito kamero naredila posnetke, ki jih je mogoče najti tudi na spletu. Na enem od njih je videti mestni park: družina sedi na klopci, oče in mati nosita kalašnikovke – gre za zasebno nravstveno policijo. Oborožena ženska prihaja čedalje bliže skriti kameri, dokler ni na posnetku videti samo še črno obleko. »Zakrij svoj nos,« ukaže anonimni snemalki.
Celo okoli obeliska tu in tam zašušti vrvež kot v starih časih. Trgovci prodajajo sadje, zelenjavo in meso. Cene določa Islamska država. Džihadisti redno preverjajo tablice z izpisanimi cenami in sprašujejo stranke, ali je kdo zahteval preveč. Kavbojk na trgu ni več mogoče kupiti, devedejev s filmi iz Hollywooda ali Bollywooda prav tako ne. Afrodiziakov iz zelišč in korenik, ki jih najdemo na kateri koli drugi arabski tržnici, pa sploh ne.
»Življenje nekako teče dalje,« pripoveduje Abu Mohamed. Prebivalci Rake so postali mojstri v prilagajanju oblastem, saj imajo večdesetletne izkušnje z zatiranjem.
Logistično središče terorja
Suaad Nawfel je globoko verna muslimanka iz Rake. Pred letom dni je nekdanja učiteljica našla zaščito na Nizozemskem. Že takrat, pripoveduje, so poskušali džihadisti zavzeti mesto. Takrat Islamske države v današnji obliki sploh še ni bilo. »Raka ima strateško ugodno lego, je blizu Iraka, razpolaga s pomembnimi viri vode in izdatnimi naftnimi polji,« pripoveduje. »Nadvse primerna je za logistično središče terorja.«
Suaad raje piše, kakor se pogovarja po skypu ali telefonu. Pošilja elektronska sporočila, v katerih so novice in dolgi eseji o zločinih džihadistov. O dekletih, ki jih silijo v zakrivanje njihovega telesa; o trgovini z ugrabljenimi ženskami; o križanih moških, ki na soncu umirajo od žeje. Pripadniki Islamske države so že pred več kot enim letom odpeljali njenega svaka. »Ti biriči še zdaleč ne predstavljajo islama.« So zločinci, nič boljši od »krvavega Bašarja al Asada«.
Suaad pogreša svojo nekdanjo šolo. Vsi otroci zdaj obiskujejo verske šole. Tam jih izobražujejo za bojevnike, perejo jim možgane in jim pripovedujejo o grozodejstvih.
Ateist
Petkrat na dan se življenje v Raki zaustavi – vedno takrat, ko mujezin pozove k molitvi. Vsi trgovci zaprejo svoje garažne prodajalne in pohitijo v mošeje ali na javna mesta, namenjena molitvi, ki se nahajajo v skoraj vsaki ulici.
Ko Mohamed Saleh zasliši mujezinov glas, se zateče v notranja dvorišča stavb ali k prijateljem, večkrat pa v času molitve načrtno ostane doma. To je dejanje tihega upora. »Ne znam prav dobro moliti in džihadisti bi to hitro opazili,« pojasni.
Saleh se ima za laicista, da, za ateista. Zagovarja filozofijo svojega rojstnega mesta: vsakdo sme biti, kar hoče biti. V liberalni Raki je bilo dovoj prostora za vse – tako za sunite, alavite kakor Kurde. V centru mesta je tamkajšnja krščanska skupnost vodila enega največjih kulturnih centrov v Siriji.
Mohamed Saleh je zamudil desetletje razvoja Rake. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nasprotoval Asadovemu režimu. Državna varnost je organizirala montiran proces in hitro se je znašel za rešetkami – v prav tistem zaporu, kjer danes ujetniki džihadistov čakajo na usmrtitev. »Ne morem drugače, jaz povem, kar mislim,« pojasni.
Begunec
Kateri kraj je značilen za Rako, ga povprašamo. Saleh se po kratkem premisleku odloči za promenado ob reki Evfrat. Reka je že od nekdaj življenjski sok mesta. Brez vode ne bi bilo Rake. In brez sprehajališča na obrežju Evfrata nobenega nočnega življenja. Kričeče utripajoče neonske luči, modre, rožnate in rumene, so meščane, željne zabave, nekdaj vodile k barom in diskotekam.
Aprila 2014, nedolgo zatem, ko je oblast v mestu prevzela milica Islamske države, je po reki Evfrat tekla kri. Na brvi, s katere so navadno otroci skakali v reko, so teroristi usmrtili na stotine upornikov, ki so se borili proti enotam Asadovega režima in so se predali kalifatu. S streli v glavo, ki so si sledili v sekundnem taktu, so pobili »nevernike« in njihova trzajoča telesa zbrcali v reko. Saleh je bil tedaj še v Raki.
Že nekaj tednov je Mohamed Saleh begunec. Z družino čemi v mestu Gaziantep na jugu Turčije in čaka na konec vojne v Siriji. Ateist, kakršen je, še vedno ne verjame v nebesa. Toda pekel, dodaja, je pa že videl – in sicer v prestolnici Islamske države.
