Tiskane izdaje
New York – Bela hiša je pred kratkim slogan novega predsednika »Najprej Amerika« poskušala preoblikovati v nekoliko bolj prijazen »Najprej Amerika ne pomeni samo Amerika«. Toda v soboto se je iz Hamburga širilo sporočilo o G19, Trumpovo poudarjanje ameriških interesov pri okolju, trgovini, selitvenih tokovih ga je potisnilo na rob družbe. Kjer je našel novega prijatelja Putina.
Dve plati
Maja je nemška kanclerka Angela Merkel vrh še nekoliko bolj ekskluzivne skupine sedmih najbolj razvitih označila kot šest proti enemu. Toda G7 je bil nekoč G8 in srečanje izgnanega Vladimirja Putina z vse bolj izobčenim Trumpom je postalo osrednja novica celotnega vrha dvajseterice. ZDA so še vedno edina vojaška supersila, skupaj z Rusijo imajo večino jedrskega arzenala sveta, kar je hamburški zmenek skoraj povzdignilo na raven vrha v Reykjaviku, ko sta Ronald Reagan in Mihail Gorbačov na novo umerjala odnose med hladnovojnima nasprotnicama.
V petek se je zdelo, da je ameriškemu predsedniku uspel veliki met, z ruskim kolegom sta polurni zmenek raztegnila v več kot dveurno dvorjenje, ki ga ni mogla prekiniti niti ameriška prva dama. Hkrati je po besedah Rexa Tillersona, ameriškega zunanjega ministra, Trump Vladimirja Putina menda odločno prijel zaradi obtožb o ruskem vmešavanju v ameriške predsedniške volitve. Toda prvi ruski diplomat Sergej Lavrov je dejal, da je Putin vmešavanje zanikal, Trump pa je to sprejel kot dejstvo in zadeva je menda bila zaključena. Kaj so govorili v sobi, ve samo šest ljudi, poleg omenjene četverice še dva prevajalca, zapisnika seveda ni.
Angela Merkel in Donald Trump na vrhu G20. Foto: Philippe Wojazer/Reuters
Čudaški odnosi
Rusko-ameriški odnosi, ki so bili vedno svojevrstni, so postali čudaški, skoraj nadrealistični, je ugotovila komentatorka Washington Posta Anne Applebaum. Po njenih besedah jih ne poganjajo več geopolitični ali gospodarski interesi obeh držav, pač pa osebni interesi dveh ključnih igralcev. Na eni strani sta prekaljeni nekdanji vohun in njegov izkušeni in lisjaški diplomat, na drugi dva politična naturščika, svojeglavi Trump s slabo prikritim občudovanjem ruskega avtokrata ter nekdanji poslovnež Tillerson, ki ga je Putin za pretekle zasluge nagradil z enim najvišjih ruskih odlikovanj.
Po Hamburgu se skoraj zdi, da so ZDA bliže Moskvi – vsaj po razpoloženju Bele hiše – kot pa tradicionalnim zaveznicam Nemčiji in Franciji. Putin, ki trdno drži vajeti ruskega medijskega prostora, je led prebil z vprašanjem: »To so tisti, ki so vas užalili?« in pokazal na novinarje v sobi. Trump je menda odgovoril: »Prav imate,« so zapisali ruski novinarji. Na videz drobna šala kaže na jedro težave sicer vedno dobrodošle otoplitve med jedrskima velikanoma. Putina zanima le, koliko bo lahko svoje interese uveljavljal ob novem predsedniku ZDA, menijo v konservativnem Wall Street Journalu, podobno kot je menda zunanjepolitično neodločnost Baracka Obame izrabil za zasedbo Krimskega polotoka in poseg v Siriji.
Vrnitev na oder
Toda Obama je vsaj načeloma zagovarjal odprt in povezan svet, vladavino prava ter svobodo govora, pri Trumpu pa so takšni pomisleki odveč. Po besedah Mashe Gessen, rusko-ameriške kolumnistke New York Timesa, je Putin s Trumpom končno dosegel, kar si je vedno želel – spoštovanje, tovarištvo in odsotnost kritike. Ni bilo obsodbe ruske vloge v Ukrajini, ostrih ukrepov proti opoziciji v Rusiji z Aleksejem Navalnijem na čelu ali pogroma proti skupnosti LGBT v Čečeniji. Tillerson je aprila ob obisku Moskve prekinil dolgoletno tradicijo in se ni sestal z borci za človekove pravice, maja pa je oznanil, da imajo gospodarski in strateški interesi prednost pred poudarjanjem človekovih pravic.
Srečanje v Hamburgu je hkrati Putina vrnilo s političnega obrobja na politični zemljevid. »V Rusiji ocenjujejo, da je v vsakem primeru zmaga zanj. Če bi šlo po zlu, bi obveljal za neizprosnega pogajalca, v nasprotnem primeru pa za nekoga, ki si prizadeva za mir. Ideja, da v očeh Zahoda morda ne bo več izobčenec, je zanj pomembna, še posebej ker ga prihodnje leto čakajo volitve,« ugotavlja Stephen Sestanovich z mnenjske ustanove Council on Foreign Relations ter nekdanji veleposlanik za območje razpadle Sovjetske zveze. Tudi Applebaumova meni, da si je predvsem prizadeval doma ustvariti vtis, kako je v središču sveta in ponuja rešitve za težave, ki jih je sam pomagal ustvariti.
