Arabske (kontra)revolucije: Priborjeni prostor svobode so zasedli skrajneži

Ker so bili svobodoljubni protestniki prepuščeni samim sebi, jih starim ali skrajnim silam ni bilo težko izriniti.

Objavljeno
18. december 2015 13.00
TOPSHOTS-EGYPT-POLITICS-UNREST
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

V tunizijskem mestu Sidi Bouzid so se v četrtek spomnili samozažiga prodajalca sadja in zelenjave Mohameda Bouazizija izpred petih let, ki je sprožil val protestov proti režimu. V naslednjih tednih in mesecih so se protesti iz Tunizije razširili po velikem delu arabskega sveta, katerega socialni, politični, ekonomski in varnostni zemljevid je pet let kasneje močno spremenjen.

V Sidi Bouzidu, rojstnem mestecu arabske pomladi, se je na ulicah zbralo okoli tisoč ljudi. Vihrali so s tunizijskimi zastavami in vzklikali že nekoliko pozabljena, skoraj anahronistična gesla. Prave energije ali kakšnega zares slavnostnega razpoloženja ni bilo mogoče čutiti. Kljub temu da je Tunizija tako rekoč edina arabska država, kjer je bila revolucija kolikor toliko uspešna, se ta pet let kasneje pogreza v ekonomskih težavah, proces politične tranzicije pa, ob vse bolj prisotnih grožnjah skrajnih islamistov, še zdaleč ni zaključen.

Okupacija prostora krvavo priborjene svobode

»Žrtvovanje Mohameda Bouazizija je bilo brez pomena. Našemu mestu ni prineslo ničesar,« je v Sidi Bouzidu novinarjem povedal Riad Dželali, brezposelni tridesetletnik, ki se je udeležil počastitve pete obletnice začetka političnega, družbenega in tudi kulturnega procesa, ki bo brez dvoma trajal več desetletij. V Sidi Bouzid so v četrtek prišli tudi letošnji dobitniki Nobelove nagrade za mir − predstavniki štirih tunizijskih nevladnih organizacij oziroma tunizijske civilne družbe (Tunizijski kvartet nacionalnega dialoga).

»Prebivalcem Sidi Bouzida in drugih zapostavljenih regij prinašamo sporočilo upanja, toda pet let po revoluciji še ni rešitve za te ekonomske in socialne probleme, s katerimi se ljudje soočajo,« je skupini, ki je prišla počastit peto obletnico začetka arabske pomladi, dejal Abdesatar Ben Musa, sicer vodja Tunizijske lige za zaščito človekovih pravic. Njegov partner iz nagrajenega Kvarteta, sindikalist Houcine Abasi, je pri tem dodal, da se Tunizija nahaja pred velikim varnostnim in ekonomskim izzivom: »Gradimo civilno, demokratično republiko, ki jo ogrožajo teroristi.«

Pet let po izbruhu arabskih revolucij, ki so predramile celotno regijo in tudi svet, so podobe svobodoljubnih množic, ki so se na ulicah za ceno svojih življenj uprle diktaturam »večnih starcev«, le še oddaljeni spomin. V Tuniziji, Egiptu, Libiji, Siriji, Jemnu, Bahrajnu … Tako imenovana globoka država, varnostno-obveščevalni aparati, aktivna pasivnost mednarodne skupnosti, prevladujoči globalni, regionalni in tudi povsem lokalni interesi ter primanjkljaj političnih izkušenj in jasne vizije so večinoma mladim protestnikom in protestnicam, ki na ulici nikakor niso odšli z religioznimi gesli, preprečili, da bi se nevralgični Bližnji Vzhod in del Severne Afrike lahko osvobodila stanja permanentne krize, eksistencialne ogroženosti in politično-ideološko-religioznega nasilja.

Egiptovska vojaška hunta in padla libijska država

V Egiptu, ki je postal čustveno središče arabske pomladi, je zelo hitro postalo jasno, da je vojska množične proteste proti režimu predsednika Hosnija Mubaraka izkoristila za tihi državni udar, s katerimi je le še učvrstila svojo že šest desetletij trajajočo vladavino v nekoč najbolj vplivni arabski državi. Egiptovska vojska se je le navidezno postavila na stran ljudstva in protestnikov, ki so v generalih naivno prepoznali svoje zaveznike. Egiptovska revolucija se je končala v trenutku, ko so protestniki, prepričani v svoj triumf, sredi februarja 2011 zapustili kairski trg Tahrir in za seboj pustili veliko politično – in tudi varnostno – praznino.

Nekaj mesecev kasneje je začasni vojaški režim izvedel volitve, na katerih so zanesljivo slavili Muslimanski bratje, na predsedniških volitvah pa je prav tako zmagal islamistični kandidat Mohamed Mursi. Islamistična, do obisti nekompetentna, a vendarle demokratično izvoljena oblast ni zdržala dolgo. Vojaška hunta je Mursija poleti 2013 zrušila v skrbno pripravljenem puču in se − s podporo ljudstva − vrnila tja, od koder nikoli ni nameravala oditi. Na tron. Stotine Muslimanskih bratov je bilo obsojenih na smrt, med njimi tudi Mursi. Egiptovske ječe so se napolnile s protestniki, novinarji, intelektualci in aktivisti. Vojaška diktatura je − s široko mednarodno podporo − trdnejša kot v Mubarakovih časih, a konflikt s frustriranimi islamisti je neizogiben.

Ravno islamisti so tisti, ki so najbolj(e) izkoristili kaos in vakuum, ki je v sosednji Libiji nastal po usmrtitvi Moamerja Gadafija, ki se je zgodila po šestih mesecih vojaške operacije zveze Nato. Ta se je v Libijo uradno odpravila zaščitit civilno prebivalstvo, ki mu je po valu protestov pretilo Gadafijevo maščevanje, a po koncu vojaškega delovanja je mednarodna skupnost z nafto bogato Libijo zapustila brez političnega načrta in jo, ranjeno in travmatizirano, dobesedno vrgla v roke različnim milicam, ki so izpraznile velikanska režimska skladišča orožja. Libija je danes padla država, odmeve njenega padca pa je mogoče čutiti po vsej severni Afriki in Sahelu, morda ključni regiji prihodnosti.

Sirska klavnica

Val protestov se je spomladi 2011 razširil tudi v Sirijo, kjer je imel predsednik Bašar al Asad dovolj časa, da se je lahko učil iz napak svojih regionalnih diktatorskih tovarišev. Asadova vojaško-varnostna oligarhija je z začetnim, večinoma sekularnim in »nesektaškim« valom protestom obračunavala z grobo silo. Hitro je postalo jasno, da se bo Sirija, ki je le navidezno živela bolje in mirneje od nekaterih svojih sosed, v drobovju pa so jo razkrajali nasilje varnostno-obveščevalnih služb, korupcija, privilegiji in posledice podnebnih sprememb (suša in posledično visoke cene hrane), spremenila v velikansko bojišče. Asad je s pomočjo agresivnih zunanjih igralcev (Saudska Arabija, Iran, Rusija, Združene države, Katar, Turčija, …) proteste in svoj odziv nanje uspel »prevesti« v državljansko in sektaško vojno. To je uničilo sekularni upor, kar so celostno izkoristili skrajni islamisti; ne le samooklicana Islamska država.

Sirija je danes krvav peskovnik vseh ključnih globalnih in regionalnih interesov. Sirija je vojna vseh, a ne nujno vojna vseh proti vsem. Tragedija sirskega ljudstva dejansko ustreza vsem vpletenim igralcem in njeno zaključno poglavje, kateremu se približujemo, bo odločilno za prihodnost Bližnjega vzhoda in globalnih odnosov.