Tiskane izdaje
Indija je bila med hladno vojno bolj zaveznik Sovjetske zveze kot prijateljica ZDA, toda otoplitev med državama poteka že dve desetletji, vse od zadnjih let drugega mandata predsednika Billa Clintona. Njegov naslednik George Bush mlajši je 2008 z zgodovinskim jedrskim sporazumom podrl pregrade z New Delhijem, predsednik Barack Obama je indijsko-ameriške odnose označil za »enega od odločilnih partnerstev v 21. stoletju«. V ozadju nove indijsko-ameriške ljubezni je ves čas iskanja ravnotežja do Kitajske, tudi včerajšnja naklonjenost nove Bele hiše je bila vsaj deloma svarilo Pekingu, ker po mnenju Washingtona ni dovolj odločno pritisnil na Severno Korejo ter ustavil njeno jedrsko in balistično oboroževanje.
Trump je to dal jasno vedeti, ko je poudaril, da Indija pomaga ZDA uresničevati sankcije proti režimu v Pjongjangu, ter dodal, da bo »proti njemu treba zelo hitro ukrepati«. Modi pa je z laskanjem ameriškemu predsedniku poskušal vsaj deloma zasenčiti kitajskega kolega Xi Jinpinga in je hvalil Trumpove »silne in uspešne izkušnje v poslovnem svetu«. Po njegovih besedah »bo zbliževanje moje vizije 'Nove Indije' in vizije predsednika Trumpa 'Naredimo Ameriko spet veliko' pomenilo novo razsežnost za naše sodelovanje«.
Ameriški predsednik sicer ni omenil razhajanj med državama pri ukrepih proti podnebnim spremembam ali politiki priseljevanja, pritožil se je le nad neuravnoteženo trgovinsko menjavo, saj so ZDA lani iz Indije uvozile za 31 milijard dolarjev več, kot pa so same izvozile vanjo.
Po besedah Alysse Ayres iz mnenjske organizacije Council on Foreign Relations je bilo veliko črnila prelitega o Kitajski pripravljenosti, da prevzame vlogo svetovnega voditelja, potem ko zunanja politika Donalda Trumpa ZDA oddaljuje od mednarodne skupnosti. »Pozornost pa si zasluži tudi indijska tiha zaveza, da postane 'vodilna sila'. Ko se najstarejša demokracija sveta umika z mednarodnega prizorišča, največja demokracija sveta pospešuje svoj prihod nanj,« meni Ayresova.
