Tiskane izdaje
Severnokorejski balistični projektil, ki je v torek zjutraj preletel japonski otok Hokaido, je podoben iztegnjenemu sredincu vodje Kim Džong Una, ki ga je ta pokazal ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu. Ni ga ravno dregnil v oko. To bi naredil, če bi raketo poslal proti Guamu.
Tokratni raketni prst je bolj usmerjen v Trumpova usta, iz katerih je v zadnjih dneh prišlo veliko izjav, značilnih za velesilo, in groženj z ognjem. Po dosedanji analizi poti, ki jo je opravil severnokorejski hvasong-12, katerega doseg je okoli 5000 kilometrov, sklepajo, da je bil usmerjen proti Aljaski. Preletel je približno 2700 kilometrov, dosegel višino 550 kilometrov in se v zadnjem delu svojega leta razdelil na tri dele. Vojaški strokovnjaki še vedno analizirajo, ali je projektil razpadel ali je morda nosil več maket bojnih konic, kar je bil tudi eden od ciljev severnokorejskega programa: zmanjšati jedrske konice, tako da bi jih bilo mogoče več naenkrat namestiti na balistični projektil.
Zapleteni jezik
Ključno sporočilo najnovejšega raketnega poskusa je bilo zapleteno. Prvič, z letom nad japonskim otokom je Severna Koreja pokazala, da zelo zaupa svoji vojaški tehnologiji. Očitno je pričakovala, da bo hvasong-12 brez težav dosegel svojo ciljno točko in padel v morje ter tako povzročil samo paniko, ne pa tudi materialne škode.
Drugič, Kim Džong Un je tako pokazal, da njegova bojna moč ni samo v medcelinskih projektilih, ki se jim Trumpova vlada preveč posveča.
K-17 srednjega dosega, kakor Američani pravijo tej raketi, popolnoma zadošča za resen napad na Južno Korejo, kjer, mimogrede, živi približno 200.000 ameriških državljanov, poleg tega je tu stalno nastanjenih 28.500 ameriških vojakov. Zadošča tudi za resen napad na Japonsko, kjer živi okoli 90.000 Američanov, med drugim 39.000 ameriških vojakov.
In tretjič, Kim je z najnovejšo raketno predstavo spet prisilil ZDA in njene zaveznice v protiteroristični vojni, da so se vprašale, kaj bi se zgodilo, če bi Severna Koreja prodala enega od svojih projektilov sovražnikom zahodne koalicije.
Vse vplivnejši Kim
Tudi brez vseh teh implikacij provokativnega leta nad Japonsko bi moral biti Kim zadovoljen že samo zato, ker ve, da z eno samo raketo lahko zelo vpliva na vrednosti delnic na borzah. Japonski Nikkei je padel za 0,9 odstotka na najnižjo raven v zadnjih štirih mesecih, južnokorejski Kospi je takoj izgubil 1,6 odstotka svoje vrednosti in tako vplival na znižanje vrednosti vseh delnic v regiji azijskega Tihega oceana. Zlato se je podražilo, prav tako japonski jen, vlagatelj pa so pohiteli na varna območja, zato se je zvišal tečaj švicarskega franka v primerjavi z ameriškim dolarjem in evrom.
Analitiki gospodarskih in finančnih gibanj po teh dogodkih spet ugotavljajo, da si Amerika ne more privoščiti vojne na Korejskem polotoku, saj bi bila ta precej pogubnejša za globalno gospodarstvo kakor katerikoli drug dosedanji vojaški poseg ZDA po svetu, vendar si nihče ne upa sproščeno opazovati, kaj se bo zdaj zgodilo.
Južna Koreja se je na 13. letošnjo izstrelitev severnokorejskega projektila odzvala s preizkusom bomb. Štiri lovska letala F-15 so odvrgla osem bomb MK-84 na tarče na vojaškem poligonu blizu južnokorejske vzhodne obale, vsaka bomba je imela po tono eksploziva, je izjavil tiskovni predstavnik Modre hiše (kakor pravijo predsedniški palači v Seulu) Park Su Hjun.
Pentagon še vedno analizira najnovejši poskus, vendar je že ugotovil, da »izstrelitev projektila iz Severne Koreje ni ogrozila Severne Amerike«. Nekateri ameriški predstavniki sicer poudarjajo, da je že sam let nad ozemljem enega najpomembnejših zaveznikov dovolj nevaren, da bi se bilo treba nanj ostro odzvati, vendar konkretnega ukrepa ni mogoče pričakovati. Zdi se, da nihče ne ve, kaj storiti. Kim Džong Un je v takšnih razmerah videti kot popoln zmagovalec.
»J-alarm«
Japonska televizija in radio sta nehala oddajati program v torek zjutraj, da bi sprožila »J-alarm« za državljane, zato so superhitri vlaki začasno nehali voziti, v mestih na otoku Hokaido pa so se oglasili ulični zvočniki, ki so državljane opozarjali, naj se skrijejo v trdne zgradbe ali podzemna zaklonišča.
Toda niso bili samo Japonci tisti, ki so v torek zjutraj doumeli, da so psihično pravzaprav nepripravljeni na raketni napad iz soseščine. Onemeli so tudi Kitajci, ki bodo gotovo spet pozvali k zadržanosti, čeprav jim je jasno, da je balistični projektil v obliki sredinca delno namenjen tudi njihovim političnim možganom.
Vse se je dogajalo dan po tem, ko se je Kitajska odpovedala vojaškemu merjenju moči z Indijo na himalajski planoti Doklam in je umaknila opremo za gradnjo avtoceste na spornem ozemlju, ki ga ima kraljevina Butan za svojega.
Indija je zato umaknila svojo vojsko, nevarnost za novo kitajsko-indijsko vojno pa je vsaj začasno odstranjena.
Kitajska – zaveznica miru
Če bi radi celostno razumeli razmere na Daljnem vzhodu, je precej pomembneje vedeti, zakaj se je Kitajska tokrat umaknila. Že prihodnji teden bodo v kitajskem mestu Xiamen organizirali srečanje voditeljev držav Brics (Brazilije, Rusije, Indije, Kitajske in Južne Afrike), in če se napetosti na Himalaji ne bi zmanjšale, bi bil indijski premier Narendra Modi prisiljen bojkotirati srečanje, zato bi se bilo treba vprašati, ali ima ta blok rastočih gospodarstev sploh kaj možnosti za obstanek.
Umik z Doklama dovolj pomenljivo razkriva, kako zelo je za Peking res pomemben samo mir. Za Kitajsko je še vedno precej pomembneje, da se dokaže kot globalna politična sila, ne kot regionalna vojaška sila.
Severna Koreja ji je prav v tem trenutku v obraz vrgla še eno rokavico, kakor da bi hotela pokazati, da je njena močna zaveznica še vedno nemočna pred provokacijami, v katerih morajo Kitajci hote ali nehote sodelovati.
Simbolično je pomembno tudi to, da so hvasong-12 tokrat verjetno izstrelili z letalske steze blizu Pjongjanga. Če bodo južnokorejski vojaški strokovnjaki potrdili, da je bil projektil izstreljen skoraj iz prestolnice, bi to pomenilo, da Severna Koreja lahko od koderkoli izvede raketni napad. In kaj ji kdo more? Za zdaj se zdi, da nihče nič.
