Psihoanaliza pričesk dveh voditeljev - Trumpa in Džong Una

Trump ima, ko gre za Severno Korejo, eno samo možnost. Ali je v resnici dovolj pogumen, da se bo uprl klišejem?

Objavljeno
03. januar 2017 18.24
Zorana Baković
Zorana Baković
O tem, da bosta dve obali Tihega oceana v letu 2017 povezani s komunikacijo, kakršne do zdaj ni bilo, pričata že pričeski severnokorejskega vodje Kim Džong Una in bodočega ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Med njima je kar 37 let starostne razlike, a če lahko verjamemo psihologom česanja, tupiranja, striženja in lakiranja, sta oba voditelja narcisoidni osebnosti, ki se težko odrečeta svojim nameram.

Celo takrat, kadar je očitno, da so le te na samem robu racionalnosti. Čeprav bo Trump najstarejši predsednik v ameriški zgodovini, Kim pa je najmlajši vodja v komunistični dinastiji, je med njima, kar zadeva državniške izkušnje, opaznih pet let razlike. Seveda v korist Kim Džong Una, ki je po svoje zaznamoval prvo polovico desetletja na oblasti, s tem ko je v novoletni poslanici ljudstvu izpustil celo posredni pomen svojih prednikov.

Skrbni psihoanalitiki severnokorejskega voditelja so namreč opazili, da je v govoru, ki ga je imel na začetku leta 2013, kar 25-krat omenil deda Kim Il Sunga in očeta Kim Džong Ila. Leto pozneje ju je omenil samo 11-krat, leta 2015 pa je namesto njunih imen omenil samo »surjonga«, kar po korejsko pomeni »voditelja«, oziroma »generala«, kot so pogosto naslavljali njegovega očeta.

Prvega januarja lani je Kim Džong Un deda in očeta omenil zgolj v kontekstu določene politike oziroma strategije, s čimer je dal vedeti, da leži njegova lastna legitimnost v krvni liniji, ki je bila spočeta na sveti gori Paekdu, prednika pa v letošnjem govoru sploh nista bila omenjena.

To je očitna emancipacija. Kim Džong Unova politika se namreč ne bo nič več opirala na popolnost njegovega deda in očeta. Zdaj bo državo vodil v skladu z lastnim prepričanjem, cilji in možnostmi, s tem ko se bo tudi sam postavil kot »surjong«, in to s povsem oblikovano osebnostjo voditelja, ki je sposobna nase prevzeti tako slavo za uspehe kot tudi odgovornost za spodrsljaje.

Po tem, kako njegov govor razume Ča Du Hjeogn, tajnik bivšega južnokorejskega predsednika Li Mjung Baka za krizno obveščanje, so največja novost govora prav Kim Džong Unovi izrazi »kesanja in slabe vesti spričo spoznanja, česa nisem uresničil od vsega tistega, kar sem načrtoval storiti za svoj narod«.

»Letos,« pravi vodja, »sem se odločil še bolj potruditi in dati vse od sebe v dobro ljudstva.«. Do zdaj v političnem besednjaku Severne Koreje ni bilo nikoli slišati kaj takšnega. Mladi vodja, ki bo v nedeljo dopolnil 34 let, ne želi biti zgolj nadaljevanje rodbine Kim. Želi si biti začetek novega obdobja, v katerem bo, kot je dejal, »naš narod pomembno pripomogel k svetovnemu miru in stabilnosti«.

Naj dopolnimo: iz nadaljevanja govora je povsem jasno, da je to »naš jedrski narod«.

Zdaj namreč ni nikakršnega dvoma, da je Severna Koreja v očeh svojega voditelja že zdaj neustavljiva jedrska sila. Vprašanje je le, ali je morda prav zaradi tega, kot je to ob določeni priložnosti dejal neki britanski diplomat, »nebombardibilna«, v nasprotju od Iraka ali Libije, ki sta bila prav zaradi tega, ker nista imela jedrske bombe, »bombardibilna«.

Zdaj je na vrsti Trump. Pokazalo se je, da je bodoči ameriški predsednik zelo hiter na twiterju, čas pa bo pokazal, ali tako hitro pritisne tudi sprožilec. Upajmo, da ne. Ko je v ponedeljek z grozečim »to se ne bo zgodilo« odgovoril na Kim Džong Unove izjave, da »zadnja faza priprave poskusa medcelinske balistične rakete uspešno poteka«, pa se je zastavilo vprašanje, kako namerava to storiti in kako bi lahko to dejanje preprečil.

Možnosti so namreč zelo omejene.

Lahko bi, denimo, poostril sankcije. To so poskušali vsi Trumpovi predhodniki in najbrž so mu v predalih Ovalne pisarne pustili dovolj dokazov, da to ne deluje. Čeprav je Kim Džong Un v govoru poudaril, da je zanj zelo pomemben gospodarski razvoj, je Severna Koreja še vedno opasana z ideološkimi, finančnimi, pa tudi žičnatimi ograjami, ki preprečujejo, da bi kakršne koli že sankcije resnično ogrozile obstoj režima. Ljudstvo nima facebooka, pa tudi ne kakšne druge mreže, s katero bi lahko sprožilo upor, tisti, ki imajo dostop do malce večje količine informacij o zunanjem svetu, pa nimajo nikakršnega razloga verjeti v to, da bi bil ta svet prijateljsko nastrojen do Severne Koreje brez Kimov.

Strožje sankcije bi tako pomenile, da bi vsekakor prišlo do testiranja nove rakete in jedrske glave, ki se jo da nanjo pritrditi.

Druga Trumpova opcija je dogovor s Kitajsko. Mi vam, denimo, ne bomo uvedli uvoznih carin, vi pa poskrbite za to, da Severna Koreja ne bo izvedla poskusa izstrelka, ki bi lahko dosegel New York. A tudi to je že prišlo tako daleč, da je vodstvo v Pekingu vedno izrazito ogorčeno, kadar se Pjongjang omenja v okviru kitajsko-ameriških odnosov. Povsem jasno je, da je nenadzorovano strmoglavljenje Kim Džong Una (tako kot tudi vsakega od prejšnjih Kimov) za Kitajsko veliko večja nevarnost od nadaljevanja severnokorejskega jedrskega in raketnega programa, to pa pomeni, da bo kitajsko politično vodstvo privolilo zgolj v zmerni pritisk na komunistično zaveznico, pritisk, ki ne bo ogrozil njenega obstoja, tako da je vsakršno pričakovanje, da bo azijska sila odpravila jedrsko krizo v svojem sosedstvu, povsem iluzorno.

Tretje opcije ni smisla omenjati. Vojaško posredovanje. To bi bila nevarna ruleta, pa ne le zato, ker je težko predvideti, kako bi prizadeti Ki Džong Un odgovoril na oboroženi napad, temveč tudi spričo tega, ker bi tudi Kitajska to doživela kot vojno napoved. Posledice slabe komunikacije v zvezi s tem vprašanjem bi torej lahko imele nepredvidljive posledice.

Edina opcija, ki bi Trumpa naredila za »edinstvenega« predsednika ZDA in ki bi celo potrdila, da ima njegov odmik od politične korektnosti določen smisel, njegov odpor do diplomatskega establišmenta pa določeno korist, bi bil neposredni dialog z vodstvom v Pjongjangu. Edino upanje, da bi Kim Džong Un privolil v delno, če že ne popolno razorožitev, je v telefonskem klicu iz Bele hiše, če že ne tudi v srečanju dveh voditeljev s prepoznavnima pričeskama.

Obstaja za to kakšno upanje? Če obstaja, bo s Korejskega polotoka zazvenela tišina. Če ga ni, se bo slišal pok še ene rakete in še ene bombe.